Večja uganka kot vsak virus je še vedno človek

Pretekli leti sta nam pokazali, da je večja uganka kot vsak virus še vedno človek. Virus lahko proučujemo znanstveno, logično, objektivno. Komaj se pojavi, že ga ujamemo pod mikroskop in razcepimo na prafaktorje. Človek pa je muhast, domišljav in nepredvidljiv. V enačbe ga lahko stlačimo samo pogojno. Vedno znova se nam izmuzne med prsti.

Nič čudnega ni, da znanstveniku potem ne gre v glavo, kako je mogoče, da se posameznik, čeprav so mu predstavljeni tehtni, z neutrudnimi študijami podprti razlogi in dokazi v prid cepljenju in epidemičnim ukrepom zadnjih ne drži in se raje pusti zapeljati zarotnikom. Je za to kriv posameznik? Ali bi se morali nad svojim pristopom končno zamisliti tudi tisti, ki mu svetujejo? Vzrok, da se epidemija tako vleče, ni v tem, da ne bi razumeli virusa, temveč da ne razumemo samih sebe.

Začeli smo idealistično: ljudi je treba izobraziti, jim ponuditi prave podatke in razlage, da se bodo ozaveščeni lahko razumno odločili. Vse bi bilo lepo in prav, če bi se človek res praviloma odločal razumsko, s preudarnim tehtanjem razlogov za in proti.
Pa se ne. Predsodki in čustva nas zavedejo vedno znova, kot nenehno potrjujejo študije. Raje ne storimo nič in sprejmemo posledice tega, kot da bi se spopadli s strahom pred (čeprav statistično dokazano manj) tvegano odločitvijo. Ker nimamo ne časa ne zmogljivosti ne volje, se poleg tega vsi, vključno s strokovnjaki, zanašamo na prikladne poenostavitve in bližnjice.



Stvar je posebno zagonetna, ker so podatki o koronavirusu v takšnem preobilju, da jih je navadnemu smrtniku nemogoče obvladati. Preprostejše razlage so zato še bolj dobrodošle. Tako da ga obstreljujemo z vedno novimi salvami svežih podatkov in statistik, posamezniku ne pomagamo pri odločitvah. Kalne vode se morajo pomiriti, preden bomo v njih spet kaj videli. Namesto tega nas iz dneva v dan še naprej zasipavajo z grafi, ki imajo na tej točki edinole likovni učinek.

Ker niso uspešni, naslednji val pa že rohni za vogalom, prosvetniki negodujejo: za zmedo so krivi nemarni zarotniki, ki si drznejo oporekati znanosti in širijo laži, z njimi pa virus. Najprej se jim zviška rogajo. Ko vidijo, da šarlatanovo mično pleteničenje najde več posluha, se z njim končno spopadejo, vendar, kot bi rekel Voltaire, »obrekujejo, kar drugi mislijo, ne da bi mislili sami«, dokler v boju ne obnemorejo in izzvenijo v ošabno žaljenje in nazadnje – v zatiranje.



Oporečniki nazadnje niso več samo zmotni: so nevarni, zato jim je treba preprečiti dostop do javnih občil. Pred kratkim se je na nacionalnem radiu zgodil en tak grešni pogovor. Uredniki so ga ob pritisku javnosti zradirali iz vseh arhivov. Pustimo ob strani dejstvo, da so s tem samo potrdili sum že tako histeričnih zarotnikov, da osrednji mediji prikrivajo Resnico.

Hujša je popotnica za svobodo misli v prihodnosti. Vsak znanstveni preboj se je v svojem času zdel kot krivoverna norost. Kopernikovi zamisli, da je v središču vesolja sonce, ne pa zemlja, niso oporekali zgolj, ker je nasprotovala Svetemu pismu, ampak ker v znanstvenem ustroju njegovega časa ni bila niti smiselna niti dokazljiva. Melanchthon je menil, da je poljski astronom »nasprotoval čutnim dokazom in tisočletnemu soglasju znanstvenikov«, zato bi »modre oblasti morale zatreti táko predrznost uma«.

Samo maloštevilnim vztrajnikom se lahko zahvalimo, da so počakali na Newtona, ki je heliocentrizem dokončno potrdil. Ali so zarotniki našega časa morda Koperniki? Skoraj gotovo ne. Toda ali ni en Kopernik vreden kritične tolerance sto sleparjev? Kaj želimo sporočiti tistim, ki si drznejo misliti drugače, ki dejstvom svojega časa sklenejo ne zaupati in prav z dvomom omogočijo napredek?

Ko ne zaležeta niti argument niti cenzura, ostane samo še eno: prisila. Tako kot Platonov filozof, ki se naveliča tega, da mora goditi muhasti zveri ljudske množice, ki ne ve, kaj je zanjo dobro, tudi znanstvenik spozna, da je resnica prezahtevna in da jo mora za narodov blagor uveljaviti na silo.

Ista množica, ki je bila do zdaj sposobna odločati o tako zapletenih vprašanjih, kot so narodna samostojnost, družinska ureditev in infrastrukturna zakonodaja, o svojem telesu in zdravju ne more in ne sme. Ker je skupno dobro pred posameznikovim. Ker je preveč nevarno. Morda je res in bomo odločevalcem čez nekaj let hvaležni, da so nam prihranili trpljenje.

Kljub vsem opravičilom si moramo priznati, da žrtvujemo posameznikovo svobodo in da taka žrtev ne more biti brez posledic. Modrijani pridigajo, da so svoboščine enega omejene s svoboščinami drugega, paragrafarji, da je vse skladno z zakonom, politiki pa, da cilj upravičuje sredstva. Najbrž vse to drži.



Toda bolj ko bomo raztegovali demokracijo na natezalu epidemije, bolj bo pokala po šivih. Te so že tako načeli populizmi zadnjih let. Če bomo teptali svojeglavost ljudstva, to čudovito nadlogo in srčiko demokracije, bomo njegovo voljo bodisi razjarili bodisi zadušili. Tako eno kot drugo je v zgodovini vodilo v objem samodržcev. Jim bomo z dobrimi nameni spet tlakovali pot?
Narediti moramo korak nazaj. Ali je prepričevanje ljudi še učinkovito ali pa je postalo kontraproduktivno in bi jim bilo bolje dati mir, da sploh dobijo tišino, potrebno za razmislek? Ali so ukrepi smiselni in verodostojni, da ne ponižujejo in vznemirjajo ljudi s krivičnimi nedoslednostmi in marsikje čisto nepotrebnim oteževanjem življenja? Ali si je zdravstvo po zdrahah glede dodatkov za delo v času koronavirusa s čim povrnilo zaupanje, ki ga pri cepivih pričakuje od ljudi? Ali so odločevalci v svoji resda razumljivi zmotljivosti pokazali ponižnost, ki jo zaradi grožnje virusa zahtevajo od ljudstva?

Kadar nastopijo krize, smo se prisiljeni odzvati hitro in odločno, da zajezimo njihove najbolj uničujoče posledice. Napake so v takih razmerah neizogibne. Takoj ko se te ustalijo, bi se morali spomniti tega, kaj kriza po svojem bistvu in pomenu pravzaprav je: priložnost za premislek, za iskanje boljših možnosti, za preraščanje okvirov, za nov začetek, ki ga bomo v tej epidemiji očitno še kako potrebovali.

To ni čas za slepo zaupanje temu ali onemu. Čas je za žlahtno razpravo, za različnost pogledov, ki naj se v soočenju prekalijo in pretalijo. Prav s tem, ko je posameznik kritičen, namreč prevzema tisto državljansko odgovornost, ki jo skupnost potrebuje, kadar se mora zanjo žrtvovati. Če mu te možnosti ne damo in si ga podredimo z absolutnimi ali arbitrarnimi dekreti, se ne moremo čuditi, če se bo od skupnosti odtujil in ji odrekel poslušnost, ko je ta najbolj potrebna. Kajti kdor začne z gotovostjo, pristane v dvomih, kot je dejal Francis Bacon, eden očetov moderne znanosti; tisti, ki se že od začetka sprijazni z dvomi, pa najde gotovost.

***
Primož Vidovič je filozof, komparativist, kognitivni znanstvenik in kantavtor

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.