V svetu poteka boj za prevlado, naši civilizaciji pa grozi propad

Vse svoje življenje sem si prizadeval razumeti svet, v katerega sem se rodil, in lahko trdim, da sem bil pri tem uspešen. Že relativno zgodaj sem spoznal, da je naše razumevanje že po naravi nepopolno.

Vzrok za to je svet, v katerem živimo. Hkrati smo udeleženci in opazovalci. Kot udeleženci želimo svet spremeniti v svojo korist, kot opazovalci pa želimo razumeti resničnost takšno, kakršna je. Ta dva cilja si medsebojno nasprotujeta. To nasprotje ne vpliva enako na vsa področja resničnosti. Naravoslovci, kot so astronomi, se, na primer, lahko približajo popolnemu znanju, saj se zanašajo na objektivno merilo, kot je gibanje zvezd, ki jim omogoča, da presodijo, ali so njihove napovedi pravilne.

Družboslovci nimajo tako lahkega dela. Vedenje ljudi odraža njihovo nepopolno razumevanje, zato družboslovcem ne zagotavlja tako zanesljivega merila, kot ga astronomom zagotavlja gibanje zvezd. Kako torej lahko razumemo sedanje razmere? Najti moramo način, kako razlikovati med pomembnimi in manj pomembnimi stvarmi.

FOTO: Valentine Chapuis/AFP

Naj začnem z drzno trditvijo. Medtem ko se dva sistema upravljanja bojujeta za globalno prevlado, naši civilizaciji grozi propad zaradi neizprosnega napredovanja podnebnih sprememb. To je zelo jedrnata trditev, vendar menim, da natančno povzema sedanje razmere.

Vedno me je fasciniral več kilometrov globok grenlandski ledeni ščit, ki je nastajal več kot tisoč let. Julija 2022 so bili na Grenlandiji priča izjemnemu vremenskemu dogodku. Bilo je tako toplo, da so tamkajšnji znanstveniki lahko igrali odbojko v majicah s kratkimi rokavi in v kratkih hlačah.

Taljenje grenlandskega ledenega ščita bi dvignilo gladino oceanov za sedem metrov. To ogroža preživetje naše civilizacije. S to usodo se preprosto nisem želel sprijazniti, zato sem poskušal ugotoviti, ali obstaja način, da bi se temu izognili. Napotili so me k siru Davidu Kingu, strokovnjaku za podnebne spremembe, ki je bil glavni znanstveni svetovalec prejšnjih britanskih vlad. Razvil je teorijo, s katero se strinjajo tudi drugi strokovnjaki za podnebne spremembe. Ta pravi, da je bil svetovni podnebni sistem nekoč stabilen, vendar ga je človek s svojim poseganjem popolnoma porušil.

Arktični ocean sta včasih prekrivala neokrnjeni sneg in led, ki sta odbijala sonce, kar imenujemo »učinek albedo«. Toda zviševanje temperature je povzročilo taljenje ledu in grenlandski ledeni ščit ni več tako neokrnjen. Ogrožen je zaradi saj iz lanskih gozdnih požarov na zahodni ameriški obali, arktičnega ladijskega prometa in drugih vzrokov.

Sir David King ima načrt, kako popraviti podnebni sistem. Z ustvarjanjem belih oblakov visoko nad Zemljo želi poustvariti učinek albedo. Z ustreznimi znanstvenimi zaščitnimi ukrepi in po posvetovanju z lokalnimi avtohtonimi skupnostmi bi ta projekt lahko pripomogel k ponovni stabilizaciji arktičnega podnebnega sistema, ki upravlja celoten globalni podnebni sistem. Sporočilo je jasno: človekovo vmešavanje je uničilo prej stabilen sistem in za njegovo obnovitev bo potrebna človeška iznajdljivost, tako lokalna kot mednarodna. Trenutno so vsa prizadevanja za boj proti podnebnim spremembam osredotočena na blažitev in prilagajanje. Oboje je nujno, vendar ne tudi zadostno.

FOTO: Amanda Perobelli

Moje najpomembnejše sporočilo je, da je podnebni sistem poškodovan in da ga je treba popraviti. To je nujno, saj smo nevarno blizu temu, da bomo presegli omejitev 1,5 stopinje Celzija, ki je bila leta 2015 določena v pariškem sporazumu. Smo že na 1,2 stopinje, in če bomo nadaljevali s sedanjim trendom, se bo globalno segrevanje okoli leta 2070 zvišalo za več kot 2,5 stopinje v primerjavi s predindustrijsko dobo. S tem bi presegli več kritičnih točk, kot je na primer taljenje arktičnega permafrosta. Ko se bo to zgodilo, se bo eksponentno povečala tudi vsota denarja, ki jo potrebujemo za ponovno stabilizacijo ali popravilo podnebnega sistema. In tega očitno še ne razumemo dovolj dobro.

Vse hitrejše podnebne spremembe bodo povzročile tudi obsežne migracije, na katere svet ni najbolje pripravljen. Če ne bomo spremenili načina spopadanja s podnebnimi spremembami, bodo vse višje temperature destabilizirale našo civilizacijo. Posledično bo velik del sveta neprimeren za življenje.

Zdaj pa bi se rad dotaknil še geopolitike. Za globalno prevlado se bojujeta dva sistema upravljanja. Govorim o odprtih in zaprtih družbah. Razliko med njima sem opredelil kar se da preprosto: v odprti družbi je vloga države varovati svobodo posameznika, v zaprti družbi pa je vloga posameznika služiti interesom države. Kot ustanovitelju fundacije za odprto družbo so mi odprte družbe očitno blizu in menim, da so moralno boljše od zaprtih družb.

Številne države so se zelo trudile izogniti priključitvi eni ali drugi strani. Zanimiv primer je Indija. Je demokratična država, vendar njen voditelj Narendra Modi ni demokrat. Turčija pod vodstvom Recepa Tayyipa Erdoğana je morda še zanimivejša. Turški predsednik aktivno sodeluje z obema stranema ukrajinske vojne in se je uveljavil kot nevtralni posrednik med njima. Zbližal se je z Vladimirjem Putinom, bolj avtokratski je postal tudi v odnosu do domače opozicije.

Potres z magnitudo 7,8, ki je na začetku meseca prizadel Turčijo, je prava tragedija. Zaradi počasnega odziva in želje vlade, da bi nadzorovala razdeljevanje pomoči, se šok na številnih prizadetih območjih spreminja v jezo. To ni bila usoda, turški ohlapni gradbeni standardi in Erdoğanov model rasti, ki temelji na gradbeništvu, so vse skupaj še poslabšali. Najboljši način za reševanje teh težav so volitve.

Na potek zgodovine lahko vplivajo tudi številne druge regionalne sile. Med njimi izstopa Brazilija. Izvolitev Luiza Inácia Lule da Silve konec lanskega leta je bila odločilna. Osmega januarja se je zgodil poskus državnega udara, podobno kot 6. januarja 2021 v ZDA. Lula je mojstrsko obvladal situacijo in uveljavil svojo avtoriteto kot predsednik. Brazilija je v ospredju spora med odprtimi in zaprtimi družbami, prav tako je v ospredju boja proti podnebnim spremembam. Lula mora hkrati zaščititi deževni pragozd, spodbujati družbeno pravičnost in ponovno spodbuditi gospodarsko rast. Potreboval bo močno mednarodno podporo, saj v primeru neuspeha ni več poti do ničelne stopnje neto izpustov.

Sedanje razmere so v nekaterih pogledih podobne tistim iz časa hladne vojne, a z nekaterimi velikimi razlikami. V Ukrajini poteka prava vojna, ki je nedvomno vse spremenila. Do oktobra je Ukrajina zmagovala na bojišču, nato pa je Rusija s pomočjo Irana v velikem obsegu začela uporabljati brezpilotna letala. Ruski cilj je bil civilno prebivalstvo prikrajšati za elektriko, toploto in vodo ter spodkopati njihovo moralo. To je Ukrajino prisililo v defenzivo.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je 22. decembra odletel v Washington, da bi se o razmerah pogovoril s predsednikom Joejem Bidnom. Strinjala sta se, da je vojno mogoče končati le z zmago. Toda Biden je Zelenskega opozoril, da obstajajo omejitve glede tega, kaj je pripravljen storiti. Za vsako ceno se je treba izogniti tretji svetovni vojni in ohraniti podporo Evrope Ukrajini.

Države nekdanje Sovjetske zveze komaj čakajo, da bodo Rusi v Ukrajini poraženi, saj želijo uveljaviti svojo neodvisnost. To pomeni, da bi zmaga Ukrajine povzročila razpad ruskega imperija. Rusija za Evropo in svet ne bi več pomenila grožnje, kar bi bila velika sprememba na bolje. Za odprte družbe bi to pomenilo veliko olajšanje, zaprtim pa bi povzročilo velike težave.

Če se dotaknemo še Kitajske, bi bil Xi Jinping očiten poraženec. Njegova tesna povezanost s Putinom bi mu škodila. Toda Kitajska morda že doživlja revolucijo. Xi Jinping si je za večino svojih težav kriv sam. Gospodarstvo je začel slabo upravljati že na začetku svoje vladavine, ko se je na vse pretege trudil izničiti reformistične dosežke Deng Xiaopinga. Xijeva največja napaka je bila njegova politika ničelne tolerance do covida-19. Prebivalstvo je spravila v zelo veliko stisko in ga pripeljala na rob odprtega upora.

Kratkoročno gledano bo Xi verjetno ostal na oblasti, saj ima vsa orodja represije pod strogim nadzorom. Vendar sem prepričan, da Xi ne bo ostal na položaju do konca svojega življenja in da Kitajska v času njegove vladavine ne bo postala prevladujoča vojaška in politična sila, za katero se Xi tako močno trudi. Na Xijevo srečo mu osebno ne grozi nevarnost iz tujine, saj Biden ni zainteresiran za spremembo režima na Kitajskem. Vse, kar želi, je spet vzpostaviti status quo glede Tajvana.

Zaradi šibkega položaja doma se je Xi pozitivno odzval na Bidnovo ponudbo na Baliju, da bi zmanjšali napetosti med ZDA in Kitajsko. Toda odkritje kitajskega vohunskega balona, ki je prepotoval celotno ozemlje ZDA, je skrhalo odnose in je na dobri poti, da jih popolnoma uniči.

Za dopolnitev geopolitične slike je treba proučiti še, kako deluje demokracija v ZDA. Očitno ne preveč dobro. Ko je Donald Trump leta 2016 postal predsednik, je resno ogrozil ameriško demokracijo. Trump je globoko pokvarjen lik, samozavestni prevarant, čigar narcisizem je prerasel v bolezen. Do demokracije nima nobenih čustev. Ta je zanj le oder, na katerem lahko nastopa. Kot predsednika ga je bolj kot spodbujanje demokratičnih načel zanimalo druženje z diktatorji. Trump je želel biti kot Putin, ki si je ob popolnem nadzoru nad svojo državo nakopičil pravo bogastvo.

Upam, da se bosta Trump in guverner Floride DeSantis leta 2024 potegovala za republikansko nominacijo. Trump se je spremenil v bedno figuro, ki nenehno obžaluje svoj poraz iz leta 2020. Veliki republikanski donatorji ga množično zapuščajo. DeSantis je moder, neusmiljen in ambiciozen. Zelo verjetno ga bodo republikanci izbrali za svojega kandidata. To bi Trumpa lahko spodbudilo, da bi kandidiral kot kandidat tretje stranke, kar bi privedlo do velike demokratske zmage in republikansko stranko prisililo, da se reformira.

Za konec se želim vrniti k tistemu, kar sem povedal na začetku: medtem ko se odprte in zaprte družbe borijo za globalno prevlado, naši civilizaciji grozi propad zaradi vse hujših podnebnih sprememb. Menim, da je to natančen povzetek trenutnega stanja. Prav tako verjamem, da je odprta družba boljša od zaprte, in žal mi je za ljudi, ki morajo živeti pod represivnimi režimi, kot so Asadova Sirija, Belorusija, Iran in Burma.

***

George Soros je poslovnež, filantrop in ustanovitelj fundacije Open Society.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.