V svetu brez vodstva bodo ognji goreli dlje in močneje

V dnevih in tednih, ki so sledili terorističnim napadom na New York in Washington 11. septembra 2001, se je pojavil konsenz o tem, kako v prihodnje uspešno preprečiti takšne katastrofe. Prostrana ozemlja, ki niso nadzorovana, postanejo gojišče in vadišče ekstremistov, so opozarjali politiki. Nekatere države, ki ne ustvarjajo veliko, lahko tako začnejo izvažati nasilje, begunce in kaos.

To je bila logika, na podlagi katere je ZDA vodila skoraj dvajsetletno vojno v Afganistanu, ki se je končala pred šestimi meseci. Do podobnega nauka bi lahko prišli, ko je Islamska država zapolnila varnostne vakuume v Iraku in Siriji. Njeni pripadniki so zagrozili, da bodo razdejanje povzročali na vseh celinah, nestabilnost na Bližnjem vzhodu pa je sprožila poplave beguncev, ki so Evropi in drugim bližnjevzhodnim državam, kot je Turčija, nakopale nove oblike političnih in gospodarskih bremen.

V primerjavi z obdobjem po 11. septembru so ZDA zdaj precej manj pripravljene trpeti izgube in se izpostavljati tveganjem, ki jih prinaša vojskovanje v dolgotrajnih konfliktih na oddaljenih ozemljih. Bidnova administracija se bolj osredotoča na izzive, ki prihajajo iz Kitajske, kot na težave na Bližnjem vzhodu. Evropa pa je trenutno seveda precej bolj zaskrbljena zaradi Rusije.

Ne glede na vse je danes na svetu več prostranih nenadzorovanih območij, kot jih je bilo pred letom 2001. Veliko držav ima prostrane predele, ki jim lahko rečemo »prazna ozemlja«, kjer namesto zakonov vladajo do zob oboroženi možje. Najočitnejši primer je še vedno Afganistan, kjer je padec vlade po kaotičnem umiku ameriških vojaških sil avgusta lani Kabul in nekatere druge dele države spet pahnil v roke skrajnih, neorganiziranih in neizkušenih talibskih enot. Nova vlada bo s težavo preprečila lokalni podružnici Islamske države novačenje bojevitežev iz drugih delov sveta, ki bi se ustalili na nenadzorovanih ozemljih države. Čeprav sta mir in stabilnost v interesu tako ZDA kot Kitajske, ne ena ne druga vlada ne želi biti neposredno vključena v afganistansko prihodnost.

Tveganje terorizma je veliko tudi v Sahelu, kjer je nadzor zelo krhek. Konflikti z islamističnimi borci so se iz Malija razširili po vsej regiji ter sprožili obsežne teroristične napade v Burkina Fasu, Nigru, Maliju in Čadu. Povzročili so tudi kronično politično nestabilnost: v preteklem poldrugem letu so bili izvedeni državni udari v Maliju (dvakrat), Gvineji in Burkina Fasu, poskus državnega udara v Gvineji Bissauu in Nigru ter nekoliko manj nasilno prisvajanje oblasti v Čadu. V vsakem od teh primerov politična nestabilnost ustvarja priložnosti za ekstremizem, ta pa politični kaos še okrepi.

Tudi v tem delu sveta se zunanje sile vse bolj upirajo neposrednemu poseganju. ZDA so se umaknile po letu 2017, ko so bili v Nigru ubiti štirje ameriški vojaki. Tudi Francija je zmanjšala svojo vojaško prisotnost. Krepitev teh uporov lahko še poslabša razmere v Zahodni Afriki in povzroči še več žrtev militantnežev, ki se na teh ozemljih urijo za napade drugod.

Sedemletna državljanska vojna v Jemnu je v preteklem mesecu postala še nevarnejša, ko so hutijski uporniki, ki jih podpira Iran, spet začeli raketne napade na Združene arabske emirate, partnerja koalicije pod vodstvom Savdske Arabije, s katero se Hutiji spopadajo znotraj Jemna. Po zmanjšanju vojaške podpore Savdijcem Bidnova administracija, ki se je spopadla s celo vrsto domačih težav in izzivov iz Moskve zaradi Ukrajine, ni storila veliko za to, da bi poskušala doseči premirje v Jemnu ali ublažiti trpljenje civilistov, ki so se znašli med obema ognjema. Učinki se bodo občutili tudi zunaj meja Jemna. Hutijski napadi so povzročili škodo na naftnih poljih v Savdski Arabiji, ki so ključni za svetovno gospodarstvo, ter povečali regionalne napetosti z Iranom. Protiteroristična prizadevanja v Jemnu so še vedno prešibka, kar daje manevrski prostor tamkajšnji dobro usposobljeni podružnici Al Kaide.

Burma in Etiopija imata precej močnejši vladi, kot jih imajo v Afganistanu, Sahelu ali Jemnu, vendar se v obeh državah širijo notranji spori, ki jih ne zmoreta obvladati. V Burmi vladajoči hunti, ki je na oblasti več kot leto dni, še ni uspelo omejiti gibanja državljanske nepokorščine in odpora oboroženih organizacij etničnih manjšin. ZDA obravnavajo Burmo kot manj pomembno vprašanje, in čeprav Kitajska podpira hunto, ni vložila veliko truda v vzpostavitev miru zunaj največjih mest. Če se bo stanje v Burmi poslabšalo, bosta Indija in Kitajska izpostavljeni tveganju močnejših begunskih tokov.

Tudi Etiopija ima veliko podobnih problemov. Več kot leto dni je že v državljanski vojni, v kateri vojaški zagon ves čas niha med vlado in protivladnimi silami. Pristop ZDA je nekoherenten, Kitajska pa je vladi ponudila diplomatsko zaščito in nekaj orožja, s čimer povečuje tveganje za konflikt, ki bi lahko povzročil večje begunske tokove in s tem destabiliziral celoten Afriški rog. 

Nazadnje, nenehen občutek krize tako v Venezueli kot na Haitiju je že povzročil nove valove beguncev v Severno Ameriko in po vsej Latinski Ameriki. V Venezueli sta tako politična represija kot gospodarska kriza od leta 2014 prepričala več kot šest milijonov ljudi, da zapustijo državo. ZDA si niso veliko prizadevale za politično rešitev venezuelske gospodarske bede. Haiti je obtičal pogreznjen v endemično korupcijo in pogosto nasilna politična obračunavanja, kar je tisoče Haitijcev spodbudilo, da se odpravijo s trebuhom za kruhom v ZDA.

V svetu, kjer ni ene prevladujoče sile ali pa močnega zavezništva sil, ki lahko zagotovijo globalno vodstvo, bodo vsi ti ognji goreli dlje in močneje. V preteklih dveh desetletjih je bil svet vedno znova priča temu, da mednarodne meje ne morejo zamejiti političnega nasilja, gospodarskih stisk in človeškega trpljenja. Leta 2022 pa se najbogatejše in najmočnejše vlade na svetu še vedno pretvarjajo, da nemire »na drugem koncu sveta« lahko preprosto prezrejo.

***

Ian Bremmer, predsednik skupine Eurasia Group in družbe GZERO Media.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.