Tudi begunec brez dokumenta ima ime

Prve varne države ob vojnih konfliktnih črtah, v katere ljudje pribežijo, so v drugačnem položaju kot vse naslednje, geografsko bolj oddaljene države, ki bodo begunce sprejemale praviloma na podlagi dogovorjenih kvot ali vladnih odločitev. Kako so te kvote dogovorjene – ali gre za dogovor na evropski ravni in na podlagi določenih meril –, je pomembno izhodišče, ki bo ključno zaznamovalo dogajanje na terenu po celotni EU in v drugih državah v regiji.

Prve varne države, od Poljske, Moldavije, Madžarske in drugih teritorialno stičnih držav, bodo v nekaj tednih gotovo v razmerah, ko bodo beguncem lahko omogočile začasno zaščito, za krajši čas, ne pa tudi dolgotrajnejše rešitve. Seveda je ta prvi korak zelo pomemben, a pomeni kratkotrajno rešitev, praviloma namestitev v objektih za več ljudi, kot so ogrevani šotori, začasna kontejnerska naselja, eventualno prazni objekti ali objekti, ki jih je mogoče izprazniti in za krajši čas ponuditi za namene oskrbe ljudi, na primer šole ali dvorane, ter zdravstvena ali turistična infrastruktura. Prav veliko hotelov, apartmajev ali praznih šol seveda ni na razpolago v obmejnih prostorih.

Simona Zavratnik FOTO: FDV

Ključen je organiziran pristop mednarodne skupnosti, ki mora koordinirati procese razselitve ljudi na kar najbolj human način. Gre za prisilne migracije in torej občutljive procese v kriznih razmerah, v katerih ni vedno pravilo (še manj je pravilno) matematično izračunavanje (v smislu kvot in podobno). Ljudje so pribežali iz težkega položaja in številni so travmatizirani. V procese morajo zato biti vključeni strokovnjaki, ki zagotavljajo tako namestitev kot drugo oskrbo, recimo tudi psihosocialno podporo. Brez usklajenega delovanja akterjev, od evropske, vladne do nevladne in medvladne ravni, si ni mogoče predstavljati hitrega in uspešnega delovanja na terenu. Združeni narodi s svojimi globalnimi agencijami in znanjem morajo biti jedro humanitarne intervencije.

Večina držav v tej novi humanitarni intervenciji bo begunce sprejela na podlagi politik in premisleka v svojih državah. Vse nadaljnje politike sprejema in oskrbe beguncev so definirane predvsem skozi izhodiščne predpostavke, torej premislek in politike delovanja na nacionalni ravni. Zato je pomembno, da postavimo nekaj ključnih vprašanj o lokalni slovenski situaciji, ki zahteva odgovore. Med njimi o merilih, namestitvah, akterjih delovanja ter dolgoročnih odzivih in problemu ljudi brez osebnih dokumentov.

Merila

Kakšna so merila glede določitve kvote oziroma podatki o številu ljudi na begu iz Ukrajine, ki jim lahko ponudimo varno zatočišče? Merila so namreč najboljša podlaga za ciljno delovanje in uspešne politike. Zaveza o določeni številki za zdaj ni dodatno pojasnjena, a potrebuje odgovore tako na strateški kot operativni ravni. Pred nekaj desetletji je v Slovenijo prišlo veliko beguncev s področja vojnih konfliktov v nekdanji Jugoslaviji, kar pomeni, da izkušnje na terenu imamo. Na nekaterih področjih tudi zelo dobre. Begunska politika in prvi organizirani odziv sta se oblikovala sproti in s terenskim učenjem v času beguncev iz Bosne in z drugih konfliktnih območij. A vendarle je treba jasno povedati, da je razlika v številu velika. Če je bilo na vrhuncu vojnih konfliktov v nekdanji Jugoslaviji v Sloveniji od 70.000 do celo 73.000 registriranih beguncev, je predvidenih 200.000 ljudi povsem drugačen organizacijski izziv. Zato je še kako treba zavihati rokave in se lotiti logistike. Ker je ob taki številki namreč neizogibno, da bodo begunci v vsaki občini. Odgovorov, kje in kako, pa še ni. Ključni vidik odgovora na to, je lahko samo neinstitucionalna namestitev.

Nastanitev

Kako učinkovito organizirati nastanitev na terenu, kako povezati vire in znanje ter preprečiti parcialno delovanje? Govorimo o institucionalizirani namestitvi in oskrbi, torej tistem delu, ki je najprej v domeni države oziroma v drugi fazi najverjetneje lokalnih skupnosti. A položaj je popolnoma drugačen, kot je bil pred nekaj desetletji, ko je bila »pri roki« infrastruktura, predvsem prazne vojašnice, ki so se spremenile v begunske centre. Takih objektov danes seveda ni oziroma jih je zelo malo, mednje pa je verjetno treba šteti nekaj turistične infrastrukture v lasti države in občin. Kakšna je torej strategija vlade, kako bomo na neki vsaj približno human način omogočili osnoven bivanjski standard? Šotori to seveda niso. Gradnja oziroma vzpostavljanje kontejnerskih naselij traja nekaj časa. Če jo imamo v mislih, je vsako čakanje odveč. Kajti nekaj je gotovo: najbolj želena izhodišča politik, da gre za zelo kratkotrajne rešitve pri nastanitvi beguncev, so praviloma napačna. O čem torej govorimo: so to opuščeni industrijski kompleksi, izpraznjene stanovanjske stavbe po slovenskih krajih, ali vendarle bolj ko ne športne hale in drugi le delno primerni začasni objekti?

Večina držav v tej novi humanitarni intervenciji bo begunce sprejela na podlagi politik in premisleka v svojih državah. FOTO: Wojtek Radwanski/AFP

V številnih evropskih državah se bodo begunci najprej zatekli k sedanjim mrežam, to je sorodnikom in prijateljem. Obsežna transnacionalna skupnost ukrajinskih migrantskih delavcev je pri tem pomembna. Že zaradi sedanjih omrežij je smotrno, da vsaka država – v funkciji kar najučinkovitejših odzivov – sodeluje z morebitnimi organizacijami na svojih tleh. Tu je namreč zelo veliko neformalnih informacij, ki so pomembne za identificiranje potreb beguncev. Vprašanje torej je, ali kdo že zdaj deluje pri mreženju v tej smeri? Tega vidika ni mogoče prezreti tudi v Sloveniji, četudi gre bolj za vprašanje nastanitev pri slovenskih družinah kot pri relativno maloštevilni skupnosti Ukrajincev v Sloveniji. A ko se bo pokazala pripravljenost lokalnega prebivalstva za sprejem družin, je te aktivnosti treba organizirati – od registracije beguncev na lokalnih uradih do, denimo, vpisa otrok v lokalni vrtec ali šolo. Vsekakor je neinstitucionalno reševanje stanovanjskega oziroma bivanjskega vprašanja beguncev najpomembnejša točka, ko gre za relativno visoke številke. Tako je pokazala tudi praksa v času bosanskih beguncev, ko je velik del registriranih beguncev (gre za omenjeno število približno 70.000 ljudi) živel v zasebnih namestitvah, kar v praksi pomeni pri širših sorodniških in prijateljskih mrežah ter številnih slovenskih družinah, ki so sprejele preganjane ljudi.

Hojs: Slovenija pripravljena zagotoviti prostor za do 200.000 beguncev

Že teh nekaj omenjenih vidikov jasno kaže, da je begunska politika kompleksno področje, ki zahteva presečno delovanje in povezovanje različnih akterjev ter tudi družbe kot celote. Državne agencije morajo biti prvi dejavnik in sedanja organizacijska struktura nalaga skrb za migracije predvsem ministrstvu za notranje zadeve z njegovimi različnimi sektorji in/ali uradi. Poleg organizacij Združenih narodov kot osrednjega globalnega akterja je to osrednja točka delovanja. Pri registraciji se že nekoliko bolj zaplete, ali jo bodo izvajale nevladne organizacije (predvsem tiste, organizirane na nacionalni ravni in s široko mrežo terenskega delovanja, kakršna je Rdeči križ) ali je, denimo, lahko v pristojnosti upravnih enot, ki različne tovrstne aktivnosti že opravljajo za državljane in tujce? Zagovarjati je treba model, v katerem ohranjamo kompetence organizacij, ki na določenem področju delujejo kontinuirano. In ne pozabimo, pri velikem številu beguncev morajo biti te organizacije na voljo povsod po terenu, morda celo v vsaki občini.

Dolgoročni odzivi na begunsko krizo

Če zapišemo, da je treba upoštevati dolgoročne odzive na begunsko krizo, je to pravzaprav osrednja misel sleherne begunske politike. Zato je dobro imeti kompetenten urad za begunsko politiko kot osrednjo javno institucijo. Če te ni, pa je treba zagotoviti vsaj na znanju in kompetencah temelječo skupino strokovnjakov kot gradnik javnih politik na terenu. Pomembne so izkušnje, sposobnost sodelovanja z akterji, ki imajo znanje, pripravljenost za učenje dobrih praks in tudi vizija, ki begunstva ne bo kovala kot kratkoročnega političnega kapitala. In obrniti se bo treba k nevladnim organizacijam ter njihovemu velikemu potencialu in kontinuiranemu delovanju za blagostanje v sodobni družbi. Kratkoročni odzivi namreč niso gradnik begunskih politik, to so dolgoročne strategije; prava vprašanja se namreč postavljajo glede sobivanja, integracije, vključevanja v lokalnih življenjskih prostorih. Kratkoročni odzivi so praviloma usmerjeni k repatriaciji, a izkušnje kažejo, da je to le eden in pogosto povsem obroben instrument. Številni se nimajo kam vrniti, to je preprosto dejstvo. Zato je treba veliko bolj razmišljati o vključevanju in manj o vračanju beguncev.

Dokumenti in ljudje na begu

Naj zaključimo z osnovno ugotovitvijo, da različne begunske realnosti zahtevajo koordinirano politiko, ki bo ljudem na begu omogočila varno zatočišče. Zato moramo problematizirati še eno odprto točko, ki se kaže v ukrajinski humanitarni in drugih begunskih krizah: vprašanje statusa ljudi brez dokumentov. Vlade praviloma pogojujejo – in v tej humanitarni krizi ni nič drugače – vstop na podlagi urejenih dokumentov. Tudi Slovenija ni izjema. Ampak jasno je, da vsi ljudje na begu nikoli nimajo dokumentov! Na poti jih lahko izgubijo, v na hitro organiziranem begu jih pozabijo, predvsem če se umikajo med vojaškimi napadi, če za umik pripravljajo otroke in podobno. Številni vzroki so, ki begunce po vsem svetu postavljajo v položaj ranljivih zaradi nemožnosti izkazovanja osebne identitete. Bodo države te ljudi zavrnile? To se nikakor ne sme zgoditi, kajti upravičen strah pred preganjanjem in strah za življenje sta merili, ki opredeljujeta begunca, ne pa to, ali ima osebno izkaznico ali potni list.

***

Dr. Simona Zavratnik, sociologinja, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.