Begunsko vprašanje je na mizi še dolgo potem, ko utihne orožje

Le tri desetletja po velikih vojnih konfliktih v osrčju Evrope, na območju nekdanje skupne države Jugoslavije, je od četrtkovega jutra odprta nova vojna na evropskih tleh. Vedno znova so ljudje, ki jih vojni konflikti preženejo z domov. Ljudje na begu, begunci, tisti, ki v avtomobilskih kolonah zapuščajo konfliktno območje in kmalu – precej verjetno – širšo Ukrajino. Kajti zelo malo je gotovosti, da bo območje vojne v resnici zelo lokalizirano. Za številne ljudi je bilo četrtkovo jutro signal za beg. In kot v vseh vojnah – nikoli ne morejo oditi vsi, zato je treba imeti v mislih lokalno prebivalstvo, ki ostaja, in tiste, ki so že na begunskih poteh.

 O njih, ljudeh na begu, beguncih, je za zdaj še malo govora. Mediji poročajo, da so sosednje države pripravljene sprejeti begunce, denimo Poljska in Češka. V začetku tedna je pisal Guardian, da se srednjeevropske države na zahodni meji Ukrajine pripravljajo na morebitni pritok milijonov beguncev v primeru večje ruske invazije. Poljska pa je že dom za okoli dva milijona Ukrajincev.

Kljub naraščajočim in obsežnim humanitarnim potrebam je ohranjanje prisotnosti agencij Združenih narodov v Ukrajini še nejasno, prav tako, kako dolgo in kako bodo humanitarne organizacije sploh lahko operativne na terenu. Verjetno bodo humanitarne aktivnosti prenesene na mejo, kjer bo potrebne največ pomoči razseljenim osebam. Ali pri njihovem odhodu v sosednje države.

EU še ni razglasila načrta podpore za ljudi, ki jih je vojna neposredno prizadela. Tu ne gre za sankcije, tu gre za jasne rešitve – sprejemanje ljudi in njihovo oskrbo, in to onkraj dolgih formalnih procedur.

V Sloveniji so politični akterji v zvezi s preganjanjem ljudi zaradi oboroženega konflikta v Ukrajini dali zavezo, da bomo nudili vso pomoč vsem, ki bodo pred vojno bežali. Vključno s sprejemom beguncev. In čeprav so doslej zapisi le na twitterju, izjave politikov pa v televizijskih oddajah, jih bomo jemali še kako dobesedno. A hkrati opozorimo na nesprejemljivo retoriko lokalnih oblastnikov, ki si v skladu z vizijo slovenske desnice dovolijo po domače in rokohitrsko klasificirati bežeče ljudi iz Ukrajine kot »prave begunce«. V begunskih študijah zelo natančno vemo, kako zelo kompleksne so različne situacije prisilnih migracij, zato je nesprejemljivo, da katerakoli politika presoja tipologije in iz njih izhajajočo upravičenost begunskih poti. Retorika populističnih strank se ne sme lomiti na bežečem prebivalstvu iz Ukrajine.

Med nevladnimi organizacijami je Karitas – kot del evropske mreže – že pristopila k zbiranju finančne pomoči. Prispevke je mogoče nakazati preko telefonskega doniranja. Kot vselej se je aktiviral kritičen del civilne družbe, ki vedno nasprotuje agresiji in vojnam vseh diktatorskih režimov. Številne odzive, tudi akcije civilne družbe in nevladnih organizacij (NVO), je pričakovati v naslednjih dneh.

UNHCR, visoki komisariat Združenih narodov za begunce, je v četrtkovi izjavi izrazil najvišjo stopnjo zaskrbljenost zaradi vojnih konfliktov in poudaril: »Humanitarne posledice za civilno prebivalstvo bodo uničujoče. V vojni ni zmagovalcev, a nešteto življenj bo raztrganih.«

Prav tako apelira, da vlade sosednjih držav ohranijo meje odprte za tiste, ki iščejo varnost in zaščito, in sporočajo, da bodo okrepili svoje delovanje v Ukrajini. Poleg največjega globalnega akterja se za delo na terenu organizirajo številne manjše organizacije iz Zahodne Evrope, ki se bodo aktivirale predvsem pri delu z begunci na Poljskem. Pomembna stalnica v begunskih gibanjih pa so vedno prve varne države, česar se nedvomno zavedajo Poljska, Slovaška in Romunija. Zdi se, da na Madžarsko pri tem nihče zares ne računa.

Spomniti velja, da so ukrajinski migrantski delavci prisotni v številnih zahodnoevropskih državah, zato je pričakovati, da se bodo mnogi na begu oprli na svoje sorodniške in prijateljske mreže, denimo v Italiji, Nemčiji, Združenem kraljestvu ...

Brez dvoma smo dobili novo krizno žarišče v osrčju Evrope, ki bo vnovič aktualiziralo humanitarni potencial Evrope. Lahko sicer ugibamo, ali bo šlo »le« za kak milijon razseljenih ljudi, bolj verjetno pa je, da jih bo pet ali celo več milijonov. Ti ljudje na begu potrebujejo na svoji strani trdno in jasno evropsko politiko, ki bo varovala njihova življenja pred bombami in vsakovrstno vojaško agresijo ter spoštovala in zagotavljala njihove pravice ter temeljne svoboščine. To potrebujemo vsaj v enaki meri, če ne še bistveno bolj kot sankcije, ki jih EU najavlja in izvaja. Obsežni vojni konflikti v zadnjega pol stoletja kažejo, da je begunsko vprašanje na mizi še dolgo potem, ko vsaj povečini potihne rohnenje orožja.

_______________________

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališč uredništva.