Srečen razplet z grenkim okusom

Zadeva Sberbank je končana. Najbolj zadovoljne so stranke banke. Zadovoljna je vlada, ki si ne bi mogla privoščiti propada banke v predvolilnem času. Zadovoljna je Banka Slovenije, nad katero še vedno leži senca sanacije iz leta 2013. Več kot zadovoljna je seveda tudi NLB. V izrednih razmerah je sklenila sanjski posel. Za kupnino, ki ustreza najnižjem znesku ustanovnega kapitala banke, je dobila celo banko z 12 poslovalnicami in več deset tisoč strankami.

Po Shakespearju, dober konec vse povrne. Toda, ali je bilo vse to potrebno? Preglejmo udeležence v tej zadevi. Na vrhu, nad vsemi je režiserka – ECB. Takoj za njo je EOR (Enotni odbor za reševanje), nekje pod ECB in nad odborom pa je evropska komisija: ECB je sporočila, da banka propada, EOR je to potrdila in pripravila shemo za reševanje, evropska komisija shemi reševanja ni ugovarjala, EOR je za reševanje izbrala prisilno prekinitev poslovanja in odločitev poslala izvrševalcem likvidatorjem, to pa so Österreichische FMA – Finanzmarktaufsicht (nadzornik finančnega trga), Banka Slovenije in Hrvatska narodna banka ter nacionalne jamstvene sheme za vloge.

Ruska federacija ima 50 odstotkov delnic + 1 delnico z glasovalno pravico Sberbank Rusija (stara mama). Stara mama je bila stoodstotna lastnica Sberbank Europe AG na Dunaju (hči-mama). Hči-mama je bila stoodstotna lastnica ljubljanske Sberbank (vnukinja). Vnukinja je bila tudi Sberbanka banka v Zagrebu. Mama in vnukinji sta bili do leta 2012 del skupine Volksbank International, ki jo je kupila stara mama. Stara mama ima hčere tudi v drugih evropskih državah, ki doživljajo enako usodo kot evropska hči.

Pod imeni Volksbank in Sberbank so mama in vnukinje poslovale skladno z evropskim in nacionalnim pravom. Skupino Europe AG je ECB razglasila za sistemsko pomembno banko, ker je v primerjavi z bilančno vsoto več kot petina njenega čezmejnega poslovanja potekala v treh drugih članicah EU in ne zaradi njene velikosti ali pomembnosti za gospodarstvo EU. V čezmejno poslovanje je bila vključena tudi Švica, v kateri je poslovala tudi švicarska hči. Vnukinji sta poslovali samo lokalno. Kot sistemsko pomembna banka pa je prišla tudi pod okrilje EOR. Mama in vnukinji so vsako leto s svojimi plačili prispevale k vzdrževanju in delovanju enotnega sistema nadzora (sestavljata ga ECB in nacionalni nadzorni organi, najpogosteje so to centralne banke) in enotnega mehanizma za reševanje (sestavljajo ga EOR in enotni sklad za reševanje). Vsako leto so prispevale tudi v nacionalne sklade za jamstvo vlog.

Greh mame in vnukinj je bila stara mama. Ko so začele Rusiji groziti sankcije, med njimi tudi grožnja izključitve njenih bank iz Swifta, so mama in obe vnukinji začele krvaveti. Preplašeni varčevalci so začeli dvigati vloge. Ni jih zanimalo, da se grožnja nanaša na staro mamo in ne na hčer-mamo ali da je Swift komunikacijski sistem, ne plačilni sistem ter da je njegova naloga prenašanje sporočil o plačilih. Swift ne opravlja domačega in čezmejnega plačilnega prometa. Tega je skupina opravljala v okviru Target 2 in Sepa. Stara mama na koncu ni bila izključena iz Swifta, pregnali pa so jo iz lastništva hčere in vnukinj, kar je bil bližji cilj operacije.

Ko so se mama in vnukinji spopadli z odtekanjem vlog, je režiser zadeve, to je ECB, sporočil, da mama propada ali da bo verjetno propadla. Zdi se mi, da je to prva javna objava ECB, da neka banka propada. Verjetno ne bomo dolgo čakali, da vidimo, ali je ta objava presedan, zgled za prihodnja podobna ravnanja. V njej je zapisala, da so pri mami in vnukinjah »nastali veliki odlivi vlog zaradi izgube ugleda po geopolitičnih napetostih«, kar je »privedlo do poslabšanja likvidnostne pozicije«, in da »ni razpoložljivih ukrepov z realističnimi možnostmi, da bi se ta pozicija popravila na ravni skupine in v vsaki od podrejenih družb v bančni uniji«, zato je po besedah guvernerja Banke Slovenije »na ravni ECB in EOR sprejeta odločitev o prekinitvi poslovanja bančne skupine Sberbank v Evropi«. Sledila je omejitev poslovanja in izključitev iz plačilnega prometa. Tako so, na primer, stranke mame in hrvaška vnukinja lahko razpolagale s samo sto evri na dan, stranke slovenske vnukinje pa s štiristo evri.

EOR je po objavi ECB odločila, da javni interes za reševanje mame ne obstaja in je odredil njeno likvidacijo. Ne vemo, ali je sploh opravila neodvisno cenitev sredstev ter obveznosti mame in hčera. Ugotovila pa je, da obstaja javni interes za reševanje slovenske in hrvaške vnukinje, »da bi se ohranila finančna stabilnost in da bi se izognili motnjam v hrvaškem in slovenskem gospodarstvu. Toda ta odločitev je bila posledica dejstva, da sta vnukinji imeli snubce, na katere je EOR odplačno prenesel lastništvo obeh vnukinj. Prisilno prenehanje s stečajem ali likvidacijo nenadoma ni bilo več potrebno. Banki sta se znebili posrednega ruskega lastništva in nadaljevali življenje z drugim imenom.

Predsednica EOR Elke König je pozneje izjavila, tako je sporočal časnik Financial Times, da insolventnost (plačilna nesposobnost) mame ni bila posledica njenega negativnega kapitala, temveč posledica pomanjkanja likvidnosti. Stara mama ni mogla pomagati svoji hčeri, ta pa ni mogla pomagati svojima dvema hčerama-vnukinjama. Po Bagehotovi doktrini, ki predstavlja enega od temeljev centralnega bančništva, solventna ali kapitalsko trdna banka lahko dobi pomoč posojilodajalca v skrajni sili, to pa je centralna banka. Kapitalska trdnost banke pomeni, da je banka sposobna centralni banki dati ustrezno zavarovanje (kolateral) za prejeto likvidnostno posojilo. V evrski ureditvi se tako posojilo imenuje neposredno posojilo v skrajni sili (emergency liquidity assistance, ELA). Tako posojilo lahko nacionalna centralna banka odobri finančni ustanovi ali skupini finančnih ustanov, ki se spopadajo z likvidnostnimi težavami, na primer zaradi zmanjšanja števila vlog. ELA ni del denarne politike, ne sme pa biti v nasprotju s cilji in nalogami evropskega sistema centralnih bank. Odločitev o uporabi ELA sprejema nacionalna centralna banka, ki nosi tudi vsa s tem povezana tveganja. Pri tem lahko sodeluje tudi tretja stran, ki ponudi jamstvo. Neuporaba ELA pri Banki Slovenije je problematična tudi zaradi obrazložitve EOR, da je ohranitev vnukinje v javnem interesu, ker se s tem zagotavlja kontinuiteta njene kritične funkcije, to je posojanja majhnim in srednje velikim podjetjem in preprečijo neželene posledice. Ne delam si utvar o tem, da bi bila odločitev EOR povsem drugačna, če pri roki ne bi bila NLB.

Po srečnem razpletu zadeve z grenkim okusom berem podobo, ki jo ECB o sebi ustvarja na spletni strani: skrbimo za stabilne cene in varnost vašega denarja; obvladujemo inflacijo; pripomoremo k varnosti bančnega sistema; nadziramo banke v euroobmočju in skrbimo, da so sposobne prevedriti hude čase; z enotnim in standardiziranim nadzorom v celotnem euroobmočju pripomoremo k njihovi odpornosti, zato je vaš denar na varnem. Vidimo, da je pred inflacijo nemočna in tudi to, da ji za ohranitev ugleda treh bank in premoženja njenih strank ni bilo mar. Spomnimo se, med finančno krizo smo dvakrat doživeli, da so besede ustavile paniko. Prvič, ko je EK ob izbruhu krize obljubila neomejeno jamstvo za vloge, in drugič, nekaj let pozneje, ko je predsednik ECB hipnotiziral finančne trge z besedami, da bo storil vse, kar je treba. Menim, da je bilo tokratno ravnanje ECB nepremišljeno, nesorazmerno, zmotno in škodljivo.

Königova je povedala, da bi avstrijska mati lahko izplačala vse depozite, ni pa bilo jasno, ali bi lahko poplačala tudi vse obveznosti. Ne vem, ali ta trditev izhaja iz opravljene neodvisne cenitve mame, ki je predvidena s predpisi o reševanju. Ta cenitev je podlaga za odpis kapitala in kapitalskih instrumentov ter določitev instrumentov reševanja. Problem s cenitvami leta 2013 poznamo. Izplačilo zajamčenih vlog avstrijskim in nemškim varčevalcem bo bremenilo avstrijsko jamstveno shemo, vloge nad 100.000 evri pa bodo zbrisane. Zbrisani bodo vložek stare mame in drugi primerni instrumenti njenih upnikov, vključno z vlogami nad 100.000 evrov.

Če se zdaj vrnemo k neposrednem posojilu v skrajni sili, opažam, da ni indicev o tem, da sta slovenska in avstrijska centralna banka sploh razmišljali o uporabi tega instrumenta. NLB in Hrvatska poštna banka pa sta z nakupom odpravili očitano tveganje izgube ugleda. Pokazali sta, da za vnukinji obstaja interes in da jih lokalno okolje potrebuje. EOR pa je nenadoma spoznal, da je Sloveniji in Hrvaški grozila finančna nestabilnost. Banki, ki sta kupili vnukinje, sta tako zavarovali ne samo premoženje njihovih strank, temveč tudi premoženje slovenske in hrvaške jamstvene sheme.

Odgovora na vprašanje, ali je ECB podlegla vojaški retoriki generalnega sekretarja Nata in predsednice evropske komisije – ne pozabimo, da je bila nekoč nemška obrambna ministrica –, ne bomo nikoli izvedeli. Tudi odgovora na vprašanje, ali sta guverner Banke Slovenije, ki sedi v svetu ECB, in viceguvernerka, ki sedi v nadzornem odboru (internem organu ECB) in je pripravil predlog ocene, tej oceni nasprotovala. Prav tako ne vemo, ali je taki oceni nasprotoval viceguverner, ki je sodeloval na izvršni seji EOR. Prepričan pa sem, da je ECB potisnila Slovenijo na rob finančne nestabilnosti, saj bi propad te banke povzročil težave tudi drugim bankam v slovenskem bančnem sistemu.

»Denar je plaha srna« je v uvodu k letnemu poročilu Banke Slovenije 1992 zapisal dr. France Arhar, prvi guverner Banke Slovenije. V sedanjih okoliščinah tudi lastnina in druge oblike premoženja niso nedotakljive.

Nauk? Država in njene ustanove morajo skrbeti za interese lastnega prebivalstva in gospodarstva, pa naj so za evropske institucije še tako obrobni.

Medtem je na spletni strani ECB še vedno objavljeno zlovešče sporočilo za javnost z dne 28. februarja o propadanju mame in vnukinj. Objave o razpletu zadeve ni. Udarna novica 3. marca pa je bila, da ECB skupaj z nemško centralno bankov berlinski državni operi organizira dobrodelni koncert za Ukrajino. Sporočila o tem, da bi ECB pomagala Ukrajini kako drugače kot z zaseganjem lastnine stare mame in z dobrodelnim koncertom, na primer z nakupom njenih državnih obveznic ali s podporo njene valute, verjetno ne bomo videli.

***

Ddr. Neven Borak, ekonomist in zgodovinar.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.