Denar je prepomemben, da bi ga prepustili centralnim bankam

Zgodovina denarja ni nič manj razburljiva in zanimiva od fantastičnega potovanja Orlanda Virginije Woolf. V času in prostoru je razvijal svoje funkcije in svojo pojavnost, njegova breztelesnost in telesnost vedno izražata človeško iznajdljivost in domišljijo, vezano na družbeno okolje in spremembe v njem, ki postavljajo oder njegovega bivanja. Skozi stoletja ni postajal le odločilen dejavnik trgovinskih, temveč tudi drugih vrst odnosov, od verskih, kulturnih in političnih do medspolnih in družinskih.

Družbena omrežja ali centralne banke

Kamena doba se ni končala zato, ker bi zmanjkalo kamna. Tudi načrtovanje in uvedba binarnega ali digitalnega evra ne bosta posledica pomanjkanja papirja. To bo posledica neustavljivega naskoka informacijske tehnologije na vsa področja življenja, torej tudi na finance. Med zadnjimi so se na to področje vključile tudi centralne banke. K živahnemu ukvarjanju z digitalnim denarjem so jih prisilile kriptovalute. Te so v relativno kratkem času ustvarile vzporedni finančni sistem, svojevrstno imitacijo uradnega sistema, ki grozi, da ga bo zamajal v temeljih. V kriptosvetu se danes obrača že več kot 4000 različnih kriptovalut in z njimi povezanih izvedenih instrumentov. Z njimi se trguje na kripto promptnih in terminskih trgih. Njihovi tvorci odkrito kažejo ambicije po izrinjanju denarja centralnih bank (gotovine in rezerv) in poslovnih bank (knjižnega denarja) ter prevzemanju naloge denarja kot plačilnega sredstva, obračunskega sredstva, menjalnega posrednika, hranilca vrednosti in zaklada. Bitcoin in libra, ti dve znanilki kriptodobe, sta zdramili tradicionalne finance in tradicionalno bančništvo, s centralnim bančništvom vred.

Centralne banke so se najprej odzivale s pojasnilom, da kriptovalute niso denar, temveč visoko rizične, neregulirane finančne naložbe, izpostavljene špekulacijam. Toda to ne zadošča. V kriptovalutah vidijo nevarnost izrivanja sedanjih bančnih posrednikov in njihove vloge v plačilnih sistemih kot tudi lastne vloge. Iz pasivnejšega proučevanja e-denarja prehajajo v aktivnejše odzivanje z razvijanjem nematerializiranega denarja, ki bo povsem enakovreden centralnobančnemu denarju, predvsem gotovini. Razvijajo torej e-gotovino, binarno gotovino ali digitalno gotovino. Dolar ali evro bi obstajala v telesni, to je gotovinski obliki, kot bankovci in kovanci. Hkrati pa bi obstajala tudi kot breztelesna gotovina, ki bi bila na voljo na spletu ali brez povezave. Oba bi pomenila obveznost centralne banke.

Pod okriljem Baselske banke za mednarodne poravnave in skupaj z njo sedem centralnih bank (kanadska, evropska, japonska, švedska, švicarska, angleška in ameriška) je opredelilo temeljna načela za oblikovanje digitalnega denarja centralnih bank (CBDC). Poleg teh sedmih podobno počnejo tudi druge centralne banke po svetu. Svoj projekt pripravljajo tudi centralne banke Združenih arabskih emiratov in Savdske Arabije, Rusije, kitajska centralna banka pa svojo zamisel že preizkuša. Evropska in japonska centralna banka pa s skupnim projektom Stella raziskujeta zaupnost, zanesljivost in preverljivost porazdeljene knjige.

Blockchain in veriženje blokov iz kamna

Blockchain – tehnologija veriženja podatkovnih blokov, to je smiselnega zaporedja podatkov o določeni transakciji, ki so kriptografsko zaščiteni in medsebojno povezani v verige, omogoča decentralizirano omrežje, ki deluje brez osrednjega ali centralnega upravljavca. Je posebna vrsta porazdeljene knjige, zasnovana za beleženje transakcij ali digitalnih interakcij. To, da deluje brez osrednjega upravljavca, pomeni, da deluje brez poslovne banke in tudi brez centralne banke. Tehnologija veriženja blokov je posebna vrsta porazdeljene knjige. Zasnovana je za beleženje transakcij ali digitalnih interakcij. Pomeni korak naprej v evoluciji prehajanja tradicionalnega knjigovodenja na papirju v knjigovodenje v binarnem svetu.

Najnovejše raziskave poročajo o izdelkih iz zgodnje bronaste dobe, ki so jih odkrili na območju osrednje Evrope, in jim zaradi očitne standardizacije oblik, teže in snovi, iz katere so bili narejeni, ter vloge, ki so jo opravljali, pripisujejo lastnosti denarja.
Prva globalna valuta so bili kavriji (cypraea moneta), ki jih bilo mogoče preštevati, tehtati, njihovo ponudbo je narekovala narava. Postali so globalni pojav z lokalnimi različicami. Sprejeli so jih narodi in kulture Afrike, Evrazije, tihomorskih otokov in Severne Amerike. Vztrajal je dlje kot katerikoli drug denar, skoraj 1500 let. V pravem pomenu besede je bil to denar, ki je zadoščal vsem potrebam trgovanja.



Ob kavrijih je treba omeniti še en nenavaden denar, ki ga je ustvarila narava, ki pa za razliko od kavrijev ni prehajal iz rok v roke, ampak je vedno obstal na mestu, na katero so ga prvotno postavili. To je rai ali fei, kamniti denar v obliki diska, pogosto večji od človeka, ki so ga uporabljali na tihomorskem otoku Yap od 17. stoletja do prve svetovne vojne. Kopali ali »rudarili« so ga na 400 kilometrov oddaljenem otoku. Ročno obdelanih, velikih, težkih in hkrati lomljivih kamnov kamnov niso prestavljali po tem, ko so se po opravljenih menjalnih ali darilnih transakcijah spreminjali lastniki. Zadoščale so označbe na kamnih (na vrednost kamnov so vplivali številni dejavniki) in ustna tradicija, ki so dokazovale opravljene transakcije. Vsak kamen je tako bil hkrati tudi glavna knjiga. Podobna decentralizirani, porazdeljeni knjigi. V to denarno ureditev so posegli Nemci, ki so konec 19. stoletja otok kupili od Špancev in so hoteli izboljšati poti, ki so povezovale otoške naselbine. Staroselcem so poti, take, kakršne so bile, povsem ustrezale in niso videli potrebe, da jih popravljajo. Nemci pa ne bili Nemci, če jih ne bi pripravili k delu, kar so storili na zelo domiseln način. Na kamnih so vknjižili svoje terjatve, ki so za staroselce postale obveznost. Podržavili so jih, staroselce s tem razlastili in osiromašili ter jih pripravili k delu. Po opravljenem delu pa so s kamnov brisali svoje terjatve in spet je bil vzpostavljen stari red. Odveč je pripomniti, da se preknjižbe uporabljajo še danes, ne da bi se kakšna lastnina tudi fizično prestavljala. Poleg bank in nekdanjega SDK so najboljši zgledi zemljiške knjige in klirinško depotne družbe.

Od vola na jeziku do sintetične globalne valute

»Vol na jeziku ali akademska razprava o starih in novih novcih« je naslov v latinščini napisane razprave Ivana Štefana Florjančiča pl. Grienfelda iz leta 1695. Starodavni Atenci so imeli na novcih nekoč natisnjenega vola, kar je bil izraz pomena goveda v življenju in kulturi antičnih Grkov. Eno leto prej, leta 1694, je bila ustanovljena angleška centralna banka Bank of England, ki je postala prototip centralnih bank. Njen guverner Mark Carney je 325 let po ustanovitvi banke presenetil svet centralnih bank s predlogom, da se oblikuje nov sintetični hegemonistični denar, ki bi po eni strani odpravil valutno tekmovanje med državami, na drugi strani pa zagotovil primat javnega denarja pred Librinim stabilnim novcem. Zamišljen kot mreža digitalnega denarja centralnih bank bi izpodrinil dolar kot vodilno svetovno hegemonistično valuto in preprečil kitajskemu »ljudskemu denarju«, to je juanu, da bi sam postal hegemonistična valuta. S tem bi se zmanjšala dominacija dolarja na svetovne finančne tokove in finančne cikle.

Denarna utopija ali denarna distopija?

Moč denarja in vpliv z njim povezanih institucij nadomeščata moč držav in mednarodnih organizacij. Ni dvoma, da ju dodatno poganja in ščiti širitev informacijske tehnologije in da se vse bolj krepi elita, ki ni lojalna nobeni državi. Tudi na področju denarja prerašča e-revolucija v odločilno sredstvo vplivanja na naše zasebno in družbeno življenje. Po eni strani se lahko konča z utopijo brezgotovinske družbe Thomasa Mora, ko vsi prenesejo svoje račune v centralno banko, po drugi strani pa z distopijo Aldousa Huxleyja, v kateri se v Londonski centralni valilnici in Zavodu za prilagajanje pridruži še popoln nadzor javno-zasebnega partnerstva Libre in Svetovne centralne banke z »geslom svetovne države: skupnost, istost, stalnost«. Dilema svoboda ali denar se lahko konča z izidom brez svobode in brez denarja. Prenašanje računov iz poslovnih bank v centralne banke bi pomenilo izrivanje poslovnih bank, prehod v monobančni sistem in denarno oziroma finančno ureditev, ki ne potrebuje varstva depozitov in reševanja bank. Pojem bančne unije bi dobil popolnoma nov pomen, prav tako bi povsem nov pomen dobila tudi denarna politika. Snovalci binarnega denarja centralnih bank, tudi Evropska centralna banka, na te in podobne dileme nimajo pripravljenega odgovora. Prihajamo v sivo območje, v katerem bomo spoznali, da je denar prepomembna zadeva, da bi jo prepustili centralnim bankam, predvsem taki, kakršna je evropska.

***

Ddr. Neven Borak, ekonomist in zgodovinar

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.