Nadzor uma

Vprašanje prihodnosti zanima znanstvenike, filozofe, družboslovce, umetnike in seveda tudi oblikovalce različnih politik. Tudi gospodarjenje vključuje prihodnost, ki je v manjši ali večji meri neznana. Gospodarski subjekti sprejemajo odločitve v razmerah tveganj in negotovosti. Pri tem si pomagajo z napovedmi in predvidevanji, z zamišljanjem možne prihodnosti. Odločitve sprejemajo danes, čeprav ne morejo niti napovedati niti predvideti vseh možnih izidov.

Na narodnogospodarski ravni poteka usklajevanje takih posameznih odločitev z usklajevalnim mehanizmom, ki skrbi za urejenost in stabilnost celote, s tem pa za zmanjšanje negotovosti in tveganj. Ta mehanizem je lahko centraliziran, kjer centralni plan opravlja nalogo zmanjševanja negotovosti. Lahko je decentraliziran, kjer to vlogo opravlja tržni mehanizem. Praksa ne trpi skrajnosti, zato poznamo mešane usklajevalne mehanizme, v katerih najdemo oboje – centralnega planerja in decentraliziran tržni cenovni mehanizem. Tam lahko namesto centralnega planerja nastopa kar centralna banka. V obeh primerih velja, da je družbena regulacija zelo zapleten problem.

Prenašanje vizij in predvidevanj v vsakdanje življenje

Pred polnimi tremi desetletji se centralne banke niso nastavljale javnosti. Skrivale so se in skrbele za ohranjanje nekakšne nedoumljivosti. Ustvarjale so vtis ezoteričnosti, posvečenosti le ozkemu krogu izbrancev. Taka skrivnostna drža se je zaradi različnih razlogov počasi spreminjala, banke so se začele odpirati neposvečeni javnosti. V tem so videle priložnost za utrjevanje lastne verodostojnosti, s tem so tudi izpolnjevale vse večje zahteve po preglednosti delovanja. Iz skrajnosti izolacije pred javnostjo so skočile v drugo skrajnost nenehnega nagovarjanja javnosti. Rade bi vstopile v dušo vsakogar med nami.

Sodobna centralna banka je skrbno sestavljen aparat za produkcijo posebnega žanra zamišljene prihodnosti, za produkcijo predvidevanj, njihovega presajanja in internaliziranja v ravnanje gospodarskih subjektov. Pri tem se moramo spomniti sporočila Gramscijevih pisem iz ječe, da popolnoma objektivnih predvidevanj ni, saj ima tisti, ki predvideva, določen program, ki ga želi uresničiti. Predvidevanje je zato del strategije uresničevanja programa. To seveda velja tudi za centralne banke. In kako to počnejo? Tudi s komuniciranjem.

Komuniciranje centralne banke z javnostjo vključuje posredovanje informacij o ciljih denarne politike, o preteklih in predvidenih gospodarskih razmerah, o predvidenih politikah v prihodnosti. S komuniciranjem želijo centralne banke sprožiti ravnanja gospodarskih in političnih subjektov, ki naj bi vodila v uresničevanje njene politike. Tako rešujejo medčasovni problem sidranja vrednosti denarja v času oziroma stabilnosti cen. S presajanjem svojih zamisli in njihovim internaliziranjem želijo odpravljati disfunkcionalnost transmisijskega mehanizma denarne politike tako, da ga preskočijo ali obidejo, in vsem povedo, kako naj mislijo in delajo. Ne le v prihodnosti, temveč od danes naprej. Ta kompresija se imenuje sidranje predvidevanj. Če so uspešni s prepričevanjem, da bo inflacija dvoodstotna, se bodo vsi vedli tako, da se to tudi uresniči.

Če so uspešni s prepričevanjem, da bo kratkoročna obrestna mera v prihodnje nizka, se bodo znižale tudi dolgoročne obrestne mere. Inflacija in obrestne mere pa vplivajo na porabo, varčevanje in investiranje. Toda prepričanje ali celo vera, da ima ena posebna predstava življenja in sveta tudi superiorno sposobnost predvidevanja, je ne samo znak vzvišenosti, domišljavosti ali ošabnosti, temveč je lahko tudi hudo napačna.

Vladanje s predvidevanji je torej postalo priljubljena strategija centralnih bank, kljub temu da ni prav mogoče razmejiti morebitno modre koordinacije predvidevanj od orkestracije samozavestnega skupinskega razmišljanja in črednega vedenja. Čeprav temelji na ekonomskih teorijah in prepričanju o znanstvenosti denarne politike, se je treba spomniti Hayekovega opozorila o pretvezi ali videzu znanstvenosti. Zelo priljubljena je postala praksa, da se govori centralnih bančnikov opremljajo z opombami in seznami uporabljenih del. Včasih mi gre na smeh ob misli, kako v nagovoru berejo opombe in citirajo avtorje, navedene na zadnjih straneh govora.

Seveda gre za pretvezo, saj je ozek in ponavljajoč se seznam v bibliografijah navedenih avtorjev skladen z izbrano smerjo strategije. Tudi samocitiranje govorcev je pogosto. Vse skupaj pa izzveni kot nekakšno neprepričljivo strokovnjaštvo, ki priča o teleološkem pristopu. »Vse profesije so zarote proti laikom,« pravi aforizem Georgea Bernarda Shawa.

Operacije odprtih ust ali klepetava denarna politika

Nekdanji predsednik ameriških zveznih rezerv (Fed) Ben Bernanke je zapisal, da kar 98 odstotkov denarne politike sestavlja komuniciranje in da je bilo oblikovanje predvidevanj tržnih subjektov glede prihodnje politike najpomembnejše orodje, s katerim je razpolagal. V nasprotju s predhodnikom Alanom Greenspanom, ki je slovel po tem, da je pogosto uporabljal eliptičen, orakelski, celo mističen jezik (tako imenovani greenspeak ali fedspeak, po zgledu Orwelovega novoreka), s katerim je želel preprečiti pretirane reakcije finančnih trgov na svoje izjave o denarni politiki, je Bernanke spremenil fedspeak v razumljivejše komunikacijsko sredstvo.

Mimogrede, nove komunikacijske veščine so poskrbele tudi za oblikovanje zvezdniških, celo nadčloveških podob centralnih bankirjev. Ustvarile so podobe »maestra« Greenspana, »helikopterja« Bena (Bernankeja) in »super« Maria (Draghija), ter jim pripisale bajeslovne razsežnosti. Njihovi nasledniki so deležni manjše pozornosti ali pa se celo oblikujejo kot podobe dolgočasnih in brezkrvnih administratorjev.

Po zgledu operacij odprtega trga se uporaba zgovornosti v vodenju denarne politike imenuje operacije odprtih ust. Pomeni uporabo besed za določanje želenega prihodnjega gibanja kratkoročnih obrestnih mer. Nadzor nad obrestnimi merami naj bi zagotavljale besede, ne manipulacije s količinami denarja. Toda operacije odprtega trga, ki sodijo med standardne instrumente denarne politike, so zdaj zasenčene z nestandardnimi ukrepi kvantitavnega in kvalitativnega sproščanja, včasih imenovanega nebrzdana primarna emisija.

Nova komunikacijska strategija je prinesla signaliziranje ali naznanitev prihodnjega poteka, usmerjenosti ali naravnanosti denarne politike, predvsem obrestnih mer (tako imenovani »forward guidance«). Uporaba besede signal in vseh z njo povezanih izpeljank je bila tako pogosta, da je celo ustvarjala vtis o armadi, ki jo sestavljajo samo signalne enote. Lahko bi rekli, da je signaliziranje politike obrestnih mer kot komunikacijska strategija posledica deregulacije in popolne liberalizacije plačilnih bilanc, zaradi katerih so spremembe obrestnih mer in tečajev valut postale izredno občutljive na spremembe predvidevanj, s tem pa so postali nepredvidljivi tudi kratkoročni tokovi denarja. Logika je bila enostavna: stabiliziranje denarnih in finančnih trgov zahteva stabiliziranje predvidevanj.

Z besedami in z napovedmi pošilja centralna banka denarno politiko v boj za vpliv nad predvidevanji tržnih udeležencev. Komunikacija je lahko delfska ali pitijska, torej dvoumna, enigmatična, skrivnostna, nezavezujoča. Po drugi strani pa je lahko odisejska, kjer se centralne banke podobo kot Odisej privežejo na jambor, torej se zavežejo slediti lastnim napovedanim politikam. Pokazalo se je, da imajo centralne banke, ki zasledujejo inflacijsko ciljanje, raje Pitijo – v nasprotju s teorijo, ki ima raje Odiseja. V splošnem je komunikacijska strategija lahko kvalitativna ali odprta, torej nedokončana, koledarska, če se nanaša na določeno časovno obdobje, dogodkovna, kontingenčna in podobno.

Od samega začetka se vodilni ljudje Evropske centralne banke zelo trudijo dokazovati strokovnost svoje politike in so iz nič vzpostavili tudi celoten komunikacijski aparat s komunikacijsko strategijo vred. Ta aparat je del denarne politike, je eden od njenih orodij. Koliko vpliva na uresničevanje zadanih ciljev, je drugo vprašanje. Neštete študije se ukvarjajo z merjenjem vpliva komunikacijske strategije na okolje. Na različnih področjih so rezultati različni.

Vsekakor pa vladanje z vplivom na predvidevanja posega tudi na področje psihologije, s psihologijo množic vred in področje socialnega inženiringa. Ker so centralne banke oblastni organi in tudi birokratske tvorbe, je za kritično javnost pomembno, da jih opazujejo, proučujejo in razlagajo tudi druge discipline, na primer politologija, sociologija, upravne vede, komunikologija. Gre za vplivne, birokratsko organizirane in tehnokratsko usmerjene ustanove, s skupinskim odločanjem, pri katerem vsi sodelujoči niti ne delijo enakih predvidevanj. ECB je nadnacionalna in celo močnejša od nacionalnih držav.

Znanstveno utemeljevanje reševanja problemov denarne politike je odvisno od njihove. Tudi tu nastopajo v praksi »hudi« (zapleteni) problemi, medtem ko se teorija razvija s »krotkimi« problemi. Če težav s politiko ni mogoče dokončno popisati, problem postaja nerešljiv ali pa se rešijo brez politike.

Čisto na koncu: Kakšen bi bil novi svet, če bi se uresničile vizije in predvidevanja centralnih bank? Ali bi to pomenilo njihov konec? Uresničitev Baudrillardevega Simulakra in simulacije?
---
Ddr. Neven Borak je ekonomist in zgodovinar.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.