Sem, ker podpiram javno zdravstvo, poulični nevladnik?

Slovenska tiskovna agencija je poročala, da je organizacija Mladi zdravniki Slovenije (MZS) v pismih, ki so ju naslovili na evropsko komisijo in evropski urad Svetovne zdravstvene organizacije, opozorila na »nevzdržne razmere v slovenskem zdravstvu«. V MZS menijo, da vlada namesto strokovnih teles upošteva »poulične nevladnike«, državljanom pa prepušča težave s pomanjkanjem osebnih zdravnikov, nedostopnostjo zdravstvenih storitev in predolgimi čakalnimi vrstami.

MZS se po njihovem prepričanju zdita najpomembnejši ustavno sporni predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti in kršitev človekovih pravic zdravnikov, ki da se jim že eno leto omejuje pravica do stavke. Vlado so obtožili, da zdravstveno politiko vodi v nasprotju z mnenjem in priporočili stroke. »Slovenija drvi v prepad korupcije, netransparentne oblasti in klientelizma. S posredovanjem evropske misije nam bo morda uspelo ustaviti razpad naše države, ki se pri zdravstvu šele začne,« so zatrdili.

Od 15. januarja lani poteka najdaljša stavka zdravnikov v zgodovini države. V MZS menijo, da so nedavne zakonodajne spremembe zdravnikom dodatno omejile pravice do stavke. Opozorili so, da je omejitev teh pravic v nasprotju s temeljnimi evropskimi delavskimi pravicami in mednarodnimi standardi človekovih pravic.

Prepričani so, da si Slovenija ne more privoščiti izgube zdravstvenih delavcev. »Namesto da težave še slabša z restriktivno zakonodajo, bi se morala vlada osredotočiti na strategije za ohranjanje delovne sile, ki bi obravnavale skrbi zdravnikov in bi bile hkrati skladne z najboljšimi mednarodnimi praksami,« so navedli v pismu.

Janez Jančar. FOTO: Osebni arhiv

Spadam med zdravnike, ki podpirajo dejavnost civilne iniciative Glas ljudstva (GL), ki jo MZS v svojem zapisu označuje kot »poulične nevladnike«. Žaljivke in osebne diskvalifikacije niso nič novega v medijih (tiskanih in spletnih) in celo javnih nastopih (na primer na RTVS), ki so jih od nasprotnikov GL deležni vidni predstavniki civilne iniciative (dr. Dušan Keber, Jaša Jenull). Dr. Dušan Keber je v naši državi nedvomno najboljši poznavalec javnega zdravstva in spiritus movens zavzemanja za ohranitev javnega zdravstva ter zato tarča nizkotnih napadov nasprotnikov. Prav tako Jaša Jenull, aktivist, ki s svojo zavzetostjo in retorično karizmo pomembno pripomore k realizaciji zahtev GL. Od kod »mladim« zdravnikom prepričanje, da državljani, ki, žal, dobijo besedo samo na ulici, nimajo pravice povedati, kakšno zdravstvo hočejo? Prav nasprotno: javno zdravstvo ni ozka zadeva medicinske stroke, pri čemer bi imeli glavno besedo zdravniki; javno zdravstvo je zadeva vseh državljanov. In mi, državljani, v veliki večini zahtevamo javno zdravstvo.

V ustavi je zapisano, da je Slovenija socialna država, kar vključuje tudi vsem državljanom dostopno in kakovostno javno zdravstvo. V zadnjih 30 letih pa smo priča postopni privatizaciji in odmiranju javnega zdravstva. Še pred desetimi leti čakalne dobe niso bile problem in vsi državljani so imeli dostop do izbranega zdravnika. Posledice vse večje privatizacije so 150.000 državljanov brez osebnega zdravnika, dolge čakalne vrste ter kadrovsko in finančno krčenje javnega zdravstva v korist tržnega. Pred zadnjimi volitvami leta 2022 so se dr. Golob in predstavniki strank koalicije javno zavezali, da bodo v koalicijski pogodbi realizirali javno zastavljene zahteve civilne iniciative Glas ljudstva za ohranitev javnega zdravstva. V zadnjih dveh letih in pol je kljub vladnim zavezam privatizacija napredovala, predvsem po »zaslugi« promotorjev privatizacije: zdravniške zbornice, Fidesa in komercialnih zavarovalnic.

Skupni imenovalec privatizacijskih zahtev omenjenih organizacij je zavzemanje za dobiček – kljub njihovim nenehnim in kar se da glasnim frazam, kako se borijo za ohranitev javnega zdravstva in blagor bolnikov. Za javno zdravstvo naj bi se zavzemal zdravnik in zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan, ki ga je neuspešno »reševal« z 200 milijoni evrov, ki so poniknili v žepih pretežno zasebnih zdravnikov in zdravnikov z dvojim statusom. Pripominjam, da je njegovo »delo« predolgo podpiral predsednik vlade dr. Golob. Očitno pa je končno le opazil, da Bešičeva (Golobova) strategija ni učinkovita, saj je število državljanov brez izbranega osebnega zdravnika še naprej naraščalo in so se čakalne dobe podaljševale. Zato je začel v svojih javnih nastopih poudarjati pomen ločevanja javnega zdravstva od zasebnega, kar naj bi dosegli z novelo zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki so jo pripravljali na ministrstvu za zdravje. Pri tem pa so nastali nepričakovani zapleti in več različic, v katerih so se izmenjavala nasprotujoča si določila: enkrat pisana na kožo privatizacijskega lobija na čelu z zdravniško zbornico, drugič odločneje v prid ločevanju javnega od zasebnega zdravstva.

Protest za zdravstvo, Ljubljana, 17. november 2023. FOTO: Črt Piksi

Različica, ki je prišla v parlament, je obtičala na pol poti: po ovinkih še vedno dopušča vdor zasebništva v javni sektor in obstoj dvojnih statusov. V zvezi s tem so predstavniki GL posredovali koalicijskim poslancem državnega zbora nekaj ključnih amandmajev, s katerimi bi zakon v resnici dosegel svoj namen. GL se je pred tem bona fide odločil, da podpre vladni ZZDej in se odpove svojemu zakonu o preprečevanju dvojne prakse, ki ga je vložil v parlamentarno obravnavo. Ostaja pa vprašanje, ali bodo poslanci ob glasovanju upoštevali pripombe GL, s katerimi bi bil narejen odločilni rez med zasebnim in javnim zdravstvom.

Organizacija MZS v svojem zapisu ponavlja med zagovorniki privatizacije zdravstva popularno mantro o pomanjkanju zdravnikov. Grozijo, da bodo – če bo sprejet ZZDej s strogo razmejitvijo javnega in zasebnega zdravstva – številni zdravniki prešli iz javnega sektorja v zasebni ali na delo v tujino. S tem naj bi propadel celoten zdravstveni sistem in z njim celo država. Res, gorostasni ego sestavljavcev zapisa po znanem izreku »après moi le déluge« – za mano potop.

Dejstva pa ne potrjujejo njihovih trditev. Ali bodo zdravniki zaradi zakona res množično odhiteli v zasebni sektor? Majhna kupna moč večine Slovencev ne more izpolniti finančnih pričakovanj napovedanih stotin novih zasebnikov. Kaj pa odhodi v tujino? Tam zdravnika čakajo večji pritiski na storilnost, status tujca, socialna izolacija, težka pridobitev ugleda in spoštovanja okolja, izkoreninjenost v vseh oblikah. Je boljši dohodek tega vreden? Predvsem pa: kako naj dopuščanje hkratnega dela v javni in zasebni praksi koristi javnemu zdravstvu? V MZS zahtevajo, da še naprej delajo tudi na trgu; problem čakalnih dob bi reševali s polnjenjem svojih denarnic ob zaračunavanju svojih storitev tistim redkim posameznikom, ki so jih sposobni plačati iz žepa.

Vse do leta 2014 smo državljani Slovenije med vsemi državami EU najlažje prišli do zdravstvene obravnave. Danes smo po dostopnosti do zdravnika na zadnjem mestu v EU. V primerjavi z obdobjem pred letom 2014 dela danes skoraj 2000 zdravnikov več, med njimi najmanj polovica v javno-zasebnem partnerstvu. Čakalne dobe pa so se podvojile, kar pomeni, da se je storilnost v javnem sektorju precej zmanjšala in da zasebna dejavnost ne skrajšuje čakalnih dob. Prav nasprotno, saj so dolge čakalne dobe pogoj za razcvet zasebništva. Promotorji privatizacije so leta 2019 od takratnega ministra za zdravje v Šarčevi vladi Šabedra izsilili občutno znižanje delovnih normativov v javnem zdravstvu, ki so zdaj med najnižjimi v EU. Čisti zasebniki opravijo v Sloveniji le štiri odstotke zdravstvenih storitev, kar jim prinese premalo denarja. Zato potrebujejo javnega plačnika. Glavna oblika zasebne dejavnosti v Sloveniji je zato partnerstvo z javnim sektorjem v obliki koncesionarstva in dela v dvojni praksi. Privatizacija javnega zdravstva ni posledica krize javnega zdravstva, temveč njen vzrok.

FOTO: Črt Piksi

Stavka zdravnikov in zobozdravnikov zdravniškega sindikata Fides traja že eno leto. Stavkajoči zdravniki v rednem času delajo manj, kar pomeni sorazmeren izpad prihodka zdravstvenih zavodov. Zato so zavodi s stavkajočimi prisiljeni sklepati podjemne pogodbe za delo, ki ga ne opravijo, ker stavkajo! Ministrstvo za zdravje to tolerira, saj bi se sicer obseg dela v primerjavi s prejšnjim letom precej zmanjšal. Priče smo neverjetni anomaliji, da nekateri stavkajoči zdravniki že med stavko prejemajo nekajkrat višje dohodke kot pred stavko.

Po nekaj mesecih je vlada s spremembo zakonodaje stavko omejila z razširitvijo seznama storitev, ki jih morajo izvajati stavkajoči zdravniki. To omejitev nasprotniki sprememb, ki jih prinaša novela ZZDej, razglašajo za nedopustno kršitev pravice do stavke. Pri tem računajo na pomoč evropske komisije in WHO. Kaj s tem sporočajo? Da jim je ministrstvo onemogočilo, da bi bila njihova stavka učinkovitejša, ker zdaj premalo ogrožajo svoje bolnike! Četrti člen Kodeksa zdravniške etike pravi: »Zdravnik nikoli ne izkorišča pacienta za osebne koristi.«

Za zaključek naj citiram misel iz knjige esejev dr. Dušana Kebra Solidarnost ali pohlep. Javno zdravstvo na razpotju: »Še vedno imamo javno zdravstvo, pa čeprav razvrednoteno, osiromašeno in deloma razkosano. Imamo ga, ker ga hoče imeti večina ljudi. In ker ga imamo, imamo še vedno priložnost in nujo, da to svetinjo potegnemo iz blata.«

***

Janez Jančar, onkolog.

Prispevek  je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.