Rekam prepustimo prostor

Od sprejetja zakona o vodah leta 2002 so se dopolnili in spremenili številni členi. Večina sprememb je nastala zaradi usklajevanja z zakonodajo EU za izboljšanje varovanja voda in demokratizacije upravljanja. Posege na priobalna zemljišča je urejal člen 37, samo širino priobalnih zemljišč pa člen 14.

Po prvotnem zakonu so bile dovoljene le gradnja javne infrastrukture, grajeno javno dobro in gradnja objektov za namene izvajanja gospodarskih javnih služb (oskrba s pitno vodo, poplavna varnost, varstvo pred onesnaževanjem, objekti za varno plovbo, varstvo pred utopitvami, objekti za obrambo države in ekološko obnovo vodnega prostora).

V zakonu je tudi jasno zapisano, da mora lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča dopustiti vsakomur neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra ter dopustiti njuno splošno rabo.

Leta 2008 sta se v zakonu dopolnila dva člena, ki obravnavata priobalno zemljišče – člena 14 in 37. Takrat se je širina priobalnih zemljišč vodotokov prvega reda zunaj naselij povečala s 15 metrov na 40 metrov. Dodana pa je bila izjema, da se na priobalnih zemljiščih znotraj naselij lahko gradi vse, če je zemljišče stavbno (člen 37).

Zapisan je bil tudi normativni pogoj za tako gradnjo, in sicer da se predhodno priobalni pas »uradno« s 15 metrov (toliko ga določa 14. člen za naselja) »zoži« za območje posega. Dovoljenje za tako »zožitev« je dala vlada s sprejetjem uredbe. Pregled uradnih evidenc uredb od leta 2008 do danes pokaže, da je vlada sprejela 17 takih uredb, ki so se sklicevale na pogoj »zožitve« priobalnega zemljišča (pasu) znotraj naselij.

Večinoma so se nanašale na ureditev statusa sedanjih objektov na stavbnih zemljiščih znotraj naselij. Zoževanja priobalnih pasov, ki bi omogočala posege zunaj naselij, ni bilo.

Med prvimi spremembami, ki so nas obrnile stran od demokratičnega procesa odločanja o vodah, je bila ukinitev tako imenovanih Vodnih svetov in Konferenc za vode leta 2012, zdaj se nam obeta še sprememba glede posegov na vodna in obvodna zemljišča.

Če je bila sprememba iz leta 2008 razumljiva, nas sedanja oddaljuje od varovanja voda. Potek procesa od prvega predloga oktobra 2020 do letošnjega kaže, da so vodna priobalna zemljišča danes med najbolj zaželenimi kosi pogače. Vodo in vodni prostor, ki sta naša skupna (javna) dobrina, lahko z njegovim sprejetjem marsikje tudi izgubimo. Prvi predlog MOP je vseboval tri spremembe.

Prva je bila ukinitev gradnje v naselju s pogojem po vladni uredbi za zožitev priobalnega zemljišča in nadomestitev tega pogoja z dvema dodatnima: prvič, s pogojem obvladovanja poplavne ogroženosti (kjerkoli bi se pač posegalo v priobalno zemljišče, to je znotraj ali izven naselij), in drugič, s pogojem upravnega postopka (vodno soglasje) direkcije za vode (DRSV) (sprememba 37. člena in dodan člen 37a).

Druga sprememba je bila uskladitev člena, ki se nanaša na vodovarstvene pasove (69. člen) na način, da se upošteva spremenjen predlog glede priobalnih zemljišč (referenca na člen 37a in ne več na 37).

Tretja sprememba je odprla možnost financiranja državne gospodarske službe urejanja voda iz vodnega sklada (sprememba 162. člena). V 12 dnevih javne obravnave je bilo podanih sedem mnenj združenj in organizacij.

Po medsektorskem usklajevanju, ki je sledilo, je MOP pripravil nov predlog. Tega je vlada 21. 1. 2021 sprejela ter poslala v parlamentarno obravnavo. Noben predlog iz sedmih pravočasno dospelih mnenj ni bil upoštevan. Še več, v tem predlogu je bil dopolnjen člen v zvezi z vodovarstvenimi pasovi na način, da bi bila tam v primeru manjših tveganj dovoljena gradnja objektov, kjer se uporabljajo nevarne snovi.

Nekaj dni pred prvo obravnavo na pristojnih delovnih telesih državnega zbora (DZ) je koalicija pripravila že tretji predlog, v katerega so dodali možnost gradnje objektov »v javni rabi« in ga potem v DZ obravnavali 9. 3. 2021. Amandmaji koalicije so bili potrjeni, amandmaji opozicije pa ne. DZ je zakon potrdil 30. 3. 2021. Tokrat s črtanimi spremembami glede vodovarstvenih pasov, ampak spet z novim dodatkom glede posegov in gradnje na vodnih in priobalnih zemljiščih. Dodana je bila alineja, da se na vodnih in priobalnih zemljiščih lahko gradi tudi enostavne objekte.

Ker je vodni prostor atraktiven za rekreacijo in ponuja lepe razglede, je zelo zanimiv za turizem. Ker je še nepozidan, je atraktiven tudi za gradnjo objektov, ki jim veliko dodano vrednost dajejo lep razgled, zelena okolica in čist zrak. Z uveljavitvijo novega zakona o vodah zato pričakujemo začetek večjih in številnih posegov v vodna in priobalna zemljišča. Pozidava in vsak poseg v priobalno zemljišče, naj bo javen ali zaseben, legalen ali nelegalen, velik ali majhen, državljanom omejuje dostop do vode.

Posegi v vodna in priobalna zemljišča imajo negativne posledice na ekološko in kemijsko stanje voda, na obvladovanje poplavnih tveganj in biodiverziteto. Pozidane in utrjene struge in priobalni pas ovirajo pretakanje vode iz strug v podtalje in nazaj. Vodne zaloge v tleh se manjšajo, suše v rekah povečujejo. Zaradi odstranitve vegetacije ob rekah se zmanjšajo samočistilne sposobnosti rečnega prostora. Posegi na vsa ta zemljišča posredno ogrožajo tudi vire pitne vode, ki jih imamo v rečnih naplavinah.

Slovenija je del EU in njen zeleni dogovor jo vabi, da začne rečne ekosisteme obnavljati, ne pa ograjevati in utrjevati. Prav je, da rekam prepustimo prostor in dopustimo živost in spontanost. Prav je, da reke razumemo tudi kot vir pitne vode in predvsem kot naše modro zlato. Sama bom na referendumu glasovala proti uveljavitvi sedanjih sprememb zakona.

**
Dr. Lidija Globevnik, Evropski center za vode pri EEA in TC Vode

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.