Za vsak dodaten kilometer posegov v obrežje 160 tisočakov

Slovenci smo se o spremembah zakona o vodah, predvsem pa o vplivih in posledicah, ki jih bo prinesel, bolj poglobljeno začeli pogovarjati šele sedaj, ko je že sprejet oziroma je zaradi referendumskih pobud začasno v mirovanju. Premalo upoštevanja strokovnih dejstev in nobenih celostnih analiz o spremembah, ki jih zakon prinaša, sta bila tudi glavna očitka okoljskemu ministru Andreju Vizjaku na današnjem posvetu o posegih na vodnih in priobalnih zemljiščih ter na območjih presihajočih jezer.
 
Zakon, ki je, kot je dejal minister Vizjak, po nepotrebnem dvignil toliko prahu, ima za cilj med drugim zagotoviti več denarja za urejanje vodotokov in omejiti gradnje in posege na priobalnih zemljiščih, saj se je doslej kar 80 odstotkov posegov nanašalo na objekte zasebne rabe. Novela te zdaj onemogoča – razen gradnje določene infrastrukture in objektov javne rabe po gradbenem zakonu. Spomnimo še: zakon je bil sprejet po hitrem postopku, ker je vlada želela spremembe uveljaviti čim prej in jih namesto politiki prepustiti v odločanje vodarski stroki.
 
Slovenija za vzdrževanje vodotokov na leto potrebuje 25 milijonov evrov; doslej je bilo na voljo okrog petnajst milijonov evrov. Ta vlaganja so trenutno zaradi referendumskih pobud blokirana, pravi minister Vizjak. A z vsakim dodatnim kilometrom sprememb obrežja znaša vrednost pričakovane škode okrog 160.000 evrov. Ali drugače: toliko dodatnih vlaganj bo potrebnih za en sam kilometer posegov, ga je opozorila Lidija Globevnik iz Društva vodarjev Slovenije. V Evropi je po njenih podatkih izgubljenih 75 odstotkov naravnih poplavnih površin, v Sloveniji 60 odstotkov. Vseh pomembnih habitatov  za biodiverziteto je pri nas 88, okrog 60 odstotkov jih je vezanih na vode. Pred slabim desetletjem jih je bilo v slabem stanju 58 odstotkov, leta 2018 še štiri odstotke več. Ekstremni vodni dogodki povzročijo tretjino škode vseh »naravnih« nesreč v Evropi, v Sloveniji pa kar 85 odstotkov, od tega 44 odstotkov suša, preostalih 41 odstotkov poplave. Tako kažejo podatki za obdobje med 2003 in 2016. Letni stroški sanacij in poplavne preventive pa v »idealnem« primeru znašajo 25 milijonov evrov ...


 
Ob tem je bilo slišati tudi kritike, da podatki o poplavah niso kakovostni, da karte poplav niso vse pravilne, da ne pokrivajo vse države, da imajo občine največ težav z vodarji, ki da zavirajo razvoj in pozidavo …  Toda kako meriti priobalna zemljišča in sankcionirati posege prek uradnih meja, če ni uradnih mej vodnih zemljišč? Kot pojasnjuje minister Vizjak, občina ne more predvideti namenske rabe pozidave v priobalnem zemljišču, če temu nasprotuje vodarska stroka: »Za vsako pozidavo mora biti sprejet akt. Z novelo zakona ožimo možnost pozidave v priobalnem pasu in ga hkrati sproščamo tako, da zasebniki ne morejo preprečiti dostopa do vodotoka – kljub členu, ki jamči prost dostop do voda.«

Minister Vizjak je, kot je dejal, sledil interpretacijam, da bo mogoče poslej zgolj na podlagi vodnega soglasja posegati v priobalni pas: »Kar pa ne drži, saj mora biti  sprejet državni ali občinski prostorsko-izvedbeni akt.« A tudi vodno soglasje »ni kar en papir«, je menil Roman Kramer, direktor Direkcije za vode, ki se je odzval tudi na dvome v javnosti o tem, ali so na direkciji strokovnjaki ali morda le uradniki? »Sam jih imenujem strokovnjake: sedem z doktoratom, 17 z magisterijem, 108 z univerzitetno in 18 z visokošolsko izobrazbo. Odloča stroka in odločala bo po zakonu o upravnem postopku,« je še dejal.

In kako bo po novem s postavitvijo preprostih objektov v priobalnem pasu, denimo vrtne ute? Vsako umeščanje potrebuje vodno soglasje, je dejal Kramer, sicer gre za črne gradnje. A Globevnikova je orisala še drugo stran problema: »Zakon o vodah ni imel presoje učinkovitosti, kot je praksa v Evropi, ker je v Sloveniji ne izvajamo za noben zakon. Torej so te spremembe želja sedanje politike. V Sloveniji imamo 5 odstotkov dolžine vodotokov v rangu naselij, ki so degradirana. Nov predlog dopušča gradnjo z vodnim soglasjem povsod. Predlog zakona je zato v koliziji z gradbenim zakonom, ki za enostavne objekte ne zahteva nobenih dovoljenj. Če bo inšpektor zahteval odstranitev, bo sodišče ugotovilo kolizijo in razsodilo v prid šibkejše stranke – kar pomeni, da bo objekt ostal.« To pa po njenem vodi v še večje število nedovoljenih gradenj.


 
Področje voda v Sloveniji je težko obvladljivo, saj imamo sistem razdrobljenih lokalnih skupnosti in razdrobljenega odločanja, so menili razpravljalci. Načrtovalci prostora se mnogokrat počutijo nemočne proti investitorjem, zato iščejo oporo v zakonodaji.