Pripravimo otroke na prihodnost, ne na preteklost

Nedavno je potekal World Education Summit, ki povezuje znanstvenike, raziskovalce, pedagoge, učitelje iz celega sveta na več kot 400 predstavitvah in razpravah. Teme letošnjega dogodka so obravnavale dobro počutje (ang. wellbeing), humano in umetno inteligenco, umetnost vodenja (ang.​ leadership), inovacije ter najnovejše raziskave na področju možganov in nevroznanosti. Posvet ponuja tako teoretične vpoglede kot tudi praktične rešitve.

Kot (nekdanja) učiteljica matematike sem z zanimanjem spremljala smer, v katero se razvija poučevanje matematike. Nekaj praktičnih implementacij sem lahko skupaj s kolegi že opazovala na študijskih obiskih v tujini in spoznala, da učim matematiko (če izpostavim samo proces množenja in deljenja) na način, kot jo je učila moja mama, danes upokojena učiteljica matematike, in moj dedek, tudi učitelj in ravnatelj pred skoraj sto leti. Ko se že sprašujemo, kaj naj naredimo za izboljšanje znanja učencev in rezultatov na merjenjih Timss in Pisa, imamo v bližini zgled Estonije, ki se je v zadnjih nekaj letih zavihtela na prva mesta, ko je spremenila način učenja in poučevanja matematike. To ni storila samo s spremembo učnih načrtov, temveč z usposabljanjem učiteljev, ki so izgubili strah pred tehnologijo in je danes uravnoteženi del učenja matematike v estonskih šolah. Predvsem pa je matematika v Estoniji aktualizirana in osmišljena z njeno uporabo v življenju. Po podobni poti gre kar nekaj ameriških držav, ki že žanjejo prve rezultate, je poročala Jo Boaler, profesorica z univerze v Stanfordu. Matematika postaja bolj vizualna (ne več abstraktno učenje postopkov, hitrosti in natančnosti računanja), aktivira več možganskih centrov, zato prinese boljše dolgoročno znanje ter zmanjša strah in odpor do učenja le-te pri učencih. Matematika se v Ameriki bliža uporabnosti v življenju z branjem, prikazovanjem in interpretacijo podatkov, s ciljem izboljšanja kritičnega razmišljanja (tudi zaradi kopice neresničnih informacij dostopnih na spletu).

Dogodek, ki omogoča tudi globalni vpogled v razvoj šole oziroma, bolje rečeno, iskanje njene vloge v prihodnosti. Če bi lahko povzela skupno nit vseh razpravljavcev, bi rekla šola = humana (čustvena, biološka) inteligenca + umetna inteligenca. Poznati in se zavedati prednosti, pasti ter razlik med eno in drugo, bi morala biti prioriteta šole. Azijske države, ki so pogumnejše pri uporabi umetne inteligence v šoli, opažajo njene prednosti: hitre povratne informacije, ko se otroci učijo pismenk (napisano pismenko skenirajo s telefonom in takoj dobijo nasvet, s katerim izboljšajo zapis); učinkovito spremljanje napredka učenja in podpore (prilagajanje razlag, nalog), kar je za učitelja velik izziv, ko uči osemindvajset in več učencev oziroma dijakov. Umetna inteligenca podpira učitelja pri administrativnih opravilih, ki so tudi za slovenske učitelje najbolj obremenjujoča in stresna. Spočitost in razbremenjenost z administracijo vpliva na učiteljevo zdravje in kakovost odnosov v službi in doma. Vsi govorci se zavedajo, da umetna inteligenca more nadomestiti učitelja, človeške topline, očesnega stika, čustev, ki jih ob takem stiku doživljamo.

Mateja Peršolja, strokovni vodja BeGrejt inštituta. FOTO: Borut Peršolja

Zaradi konkurence v izobraževanju, ko šole niso več edini prostor, kjer se lahko učimo, v šolah prihaja v ospredje kultura učenja in kakovost odnosov. Šole vse bolj postajajo prostor za učenje čustvene inteligence, razvoj zdravega uma in telesa, veščin in kritičnega razmišljanja, čeprav, menijo razpravljavci, da zadnje v politiki in ekonomiji ni najbolj zaželeno. Kar si ne želimo je, da razvoj (tudi umetne inteligence) vodi dobiček, namesto blagostanje ljudi. Zato bi etično delovanje moralo biti prioriteta razvoja umetne inteligence, politike in gospodarstva.

Poziv, da je treba narediti šolo bolj humano in manj linearno, togo, industrijsko, standardizirano, je bil slišen v večini predstavitev. Spremembi paradigme izobraževanja se mora prilagoditi tudi merjenje, to je ocenjevanje znanja. Kritičnega razmišljanja, na primer, ne moremo meriti s testom objektivnega tipa. Če že merimo, merimo tudi uporabo veščin in kompetenc. Vključimo tudi (samo)presojanje osebne rasti (biti boljši človek). Danes smo v šolah usmerjeni v učenje tega, kar merimo in ocenjujemo. Testiramo in merimo, kar lahko merimo, ne kar bi bilo treba meriti. Zato potrebujemo nov model izobraževanja, ki je kombinacija znanja, veščin (ang.​ know what) in poznavanja sebe (ang.​ know myself). Razvijajmo kulturo, v kateri imamo ljudje prvovrstne odnose. Naj bodo otroci v šoli obkroženi z odraslimi na misiji, da odkrijejo, kaj otroci zmorejo (sir John Jones).

Prilagajanje potrebam družbe in digitalizacija

Pred umetno inteligenco obstaja velik strah v družbi. Ko je ljudi strah, izgubimo nadzor. Ker se v šolah učimo o znanosti, kot bi učili religijo, nas je upravičeno strah umetne inteligence. Znanost ni reprodukcija, ponavljanje, ampak izpraševanje, pravi dr. Sugata Mitra, profesor in raziskovalec (odmevnih raziskav The Hole in The Wall, Knowledge is obsolete, End of knowing). Otroke in mlade v šolah, od Argentine do Islandije, navdušuje z vprašanji: Zakaj so banane take oblike, medtem ko je večino drugega sadja okrogle oblike? Kako satelit ve, kje smo? Poziva nas, da pripravimo otroke na prihodnost, ne na preteklost, zato nam svetuje, da spremenimo kurikulum iz seznama stvari, ki jih vemo, v seznam stvari, ki jih še ne vemo. Ugotavlja, da 40 odstotkov stvari, ki jih učimo v šolah, otroci že vedo, zato se v šoli dolgočasijo. Prav dolgčas najbolj negativno vpliva na njihovo motivacijo in zavzetost. Posledično način učenja spominja bolj na prenos znanja (pomnjenje), kar je najmanj učinkovit način učenja in poučevanja.

Raziskave, ki jih je dr. Sugata Mitra izvedel, so pokazale, da ko mladi pri izpitih in testih uporabljajo splet, so rezultati za največ 30 odstotkov boljši pri vseh sodelujočih. Spremeni pa se razvrstitev sodelujočih v dosežkih. Uspešnejši so tisti, ki so spretni v iskanju, povezovanju in preverjanju informacij, v nasprotju s klasičnimi izpiti (brez interneta), pri katerih so boljši tisti, ki več vedo (običajno informacij). Katere veščine pa mi danes potrebujemo v službi in družbi? Katere veščine nam bodo bolje služile, da se pripravimo za življenje v nepredvidljivi prihodnosti?

***

Mateja Peršolja, strokovni vodja BeGrejt inštituta.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.