Odnos družbe do prava vpliva na gospodarsko uspešnost države

Način, kako ljudje ravnajo v prometu, nam lahko veliko pove o njihovi kulturi. Pred kratkim sem se med hojo v pisarno v središču Manhattna ustavil pri rdeči luči, ko je mojo pozornost pritegnila starejša ženska s sprehajalno palico, ki je previdno pogledovala levo in desno. Ko je videla, da noben avtomobil ni dovolj blizu, da bi jo lahko zadel – ob predpostavki, da upoštevajo newyorške zakone o omejitvi hitrosti –, me je začudeno pogledala in prečkala ulico. Priznati moram, da sem se počutil malce neumno.

Na Japonskem bi bil takšen prizor nepredstavljiv. Pred leti, med enotedenskim obiskom Tokia, sta bila moja takrat še majhna otroka, ki sta sicer živela le v Indiji in Združenih državah, presenečena, kako dosledno Japonci spoštujejo pravila. Prvi večer sta opolnoči, ker nista mogla spati zaradi časovne razlike, skozi okno našega apartmaja opazila moškega, ki je sam stal na prehodu za pešce. Kljub temu da ni bilo videti nobenega avtomobila, je potrpežljivo čakal na zeleno luč na semaforju.

Čeprav se te normativne razlike morda zdijo nepomembne, lahko odnos družbe do prava pomembno vpliva na gospodarsko uspešnost države. Medtem ko bi dejanje Newyorčanke lahko razlagali kot ravnanje v skladu z duhom zakona, se je tokijski pešec držal njegove črke.

Sistem, ki poudarja duha zakona, posameznikom daje diskrecijsko pravico, kar lahko privede do napačne uporabe ali zlorabe. Če imajo posamezniki proste roke pri odločanju o svojem ravnanju, se lahko, na primer, odločijo, da bodo ovirali promet. To je očitno na ulicah New Yorka in večinoma v mojem rojstnem mestu Kolkata (nekdaj Kalkuta). Medtem ko mesto postopno prevzema zahodni model, je bila Kolkata v času moje mladosti raj za pešce, saj so ti svojo namero prečkanja ulice le preprosto nakazali z roko.

Bistveno je razumeti prednosti in slabosti obeh sistemov. Izjemen prehod Japonske iz gospodarstva z nizkimi dohodki v eno najbogatejših držav na svetu lahko delno pripišemo njeni kulturi spoštovanja zakonov. Upoštevanje črke zakona spodbuja boljšo organiziranost, kar pospešuje gospodarsko rast in splošni razvoj. Poglejmo si, na primer, orkester: brez vodstva dirigenta bi glasbeniki na odru morda še vedno ustvarjali glasbo, vendar to ne bi bila salzburška opera.

Enako velja za številne druge vidike vsakdanjega življenja. V prispevku iz leta 2002, ki sem ga napisal skupaj z Jörgenom Weibullom, sva dokazovala, da točnost ni genetska lastnost, temveč vedenje, ki se razvije z usklajevanjem. Upoštevanje sprejetega urnika postane dragoceno, ko se to pričakuje od vseh. To spominja na lov na jelena, ki ga je Jean-Jacques Rousseau opisal v svoji Razpravi o neenakosti, v kateri lahko dva lovca s sodelovanjem ubijeta jelena, če pa sta sama, lahko ubijeta le zajca. Sodobna Japonska je znana po svoji strogi kulturi točnosti. Pri tem se nekako pozablja, da je bila Japonska pred komaj sto leti znana po svoji površnosti pri upoštevanju časa. Vzpon Japonske je sovpadal z normativno preobrazbo iz zamudništva v točnost.

Sociologi poudarjajo ključno vlogo družbene in institucionalne vpetosti pri spodbujanju gospodarskega razvoja. Preprosto povedano, k izjemnemu vzponu Japonske v zadnjem stoletju je poleg trgovinske, davčne in monetarne politike pripomogla tudi družbena preobrazba, ki je njenemu gospodarstvu omogočila hitro rast brez primere.

Kljub temu ima newyorški model, v katerem imajo posamezniki proste roke pri razlagi prava, svoje prednosti. Ne nazadnje so semaforji za pešce zasnovani tako, da omogočajo nemoten potek prometa in občasno omogočajo prehod pešcem. Če je cesta prazna, neupoštevanje rdeče luči ni v nasprotju z namenom zakona. Omogoča to, kar ekonomisti imenujejo Paretova izboljšava, pri kateri so nekateri ljudje v boljšem položaju, ne da bi pri tem škodovali blaginji kogarkoli drugega.

Čeprav ni mogoče sprejeti zakonov, ki bi upoštevali edinstvene okoliščine in preference vsakega posameznika, lahko dopuščanje določene stopnje individualne razlage zakonov spodbudi ustvarjalnost in poveča učinkovitost. Ta pristop, ki spodbuja kulturo, ugodno za tehnološke in umetniške inovacije, je Združenim državam omogočil, da so postale gonilo svetovne rasti in magnet za talente.

Gotovo pa bi se lahko poskus normativnega prehoda od upoštevanja črke zakona k uresničevanju njegovega duha izjalovil in povzročil kakofonijo v pregovorni orkestrski dvorani. Ekonomisti in pravniki imajo lahko ključno vlogo pri omogočanju takšnega prehoda in zmanjševanju morebitnih tveganj. Tega ni mogoče doseči z natančnimi političnimi predpisi – to bi bilo pravzaprav protislovno. Ključ do doseganja tega cilja je na področju idej, ki jih je poudarjal John Maynard Keynes. Zavedati se moramo dveh različnih načinov izvrševanja zakonodaje in kljub tveganjem tudi presenetljivih prednosti prehoda od upoštevanja črke zakona k upoštevanju duha.

Kot je opazil britanski dirigent Charles Hazlewood, je za dobro glasbo nujno, da posamezni glasbeniki natančno upoštevajo dirigentova navodila. Vrhunska glasba pa temelji na »zaupanju« in »osebni svobodi članov orkestra«. Ti potrebujejo prostor za presojo in ustvarjalnost.

***

Kaushik Basu, nekdanji glavni ekonomist Svetovne banke, profesor ekonomije na Univerzi Cornell.

Project Syndicate, 2024. www.project-syndicate.org

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.