Neizkoriščeni potencial razumne previdnosti

Raziskave previdnostnega pristopa in uporabe načela previdnosti za zgodnje prepoznavanje in odpravljanje vzrokov medvrstniškega nasilja ugotavljajo, da se odrasli tega napačno lotevajo, kadar se v posebnosti medvrstniških odnosov in reševanja sporov med otroki niti ne poglobijo. Zaradi tega starši in učitelji, vzgojno-izobraževalne in druge ustanove najpogosteje s pretiranim pokroviteljstvom ali pretiranim sumničenjem niti ne dopuščajo, da bi otroci ob ustrezni podpori lahko sami celo uspešneje preprečevali in reševali svoje medvrstniške spore.

S tem so otroci nepovratno prikrajšani pri izkustvenem učenju in razvoju kompetenc za vzpostavljanje, ohranjanje in razvoj zdravih medvrstniških odnosov, ki so splošno pomembni za vzajemno naklonjenost in spoštovanje, kulturo miroljubnosti, strpnosti in odgovornosti drug do drugega in do skupnosti.

Previdnost je v vsakdanjem življenju ljudi tista rešilna bilka, ki se je vedno znova oklenemo, kadar začutimo, da v negotovosti izgubljamo tla pod nogami. Kulturni antropologi pravijo, da je končni smoter tega naravnega mehanizma ali nagona predvsem biološko preživetje. Od prvih znanih enoceličarjev do najkompleksnejših živih organizmov s človekom na vrhu lestvice je previdnost med ključnimi odgovori na veliko uganko evolucijske zgodbe o preživetju, raznolikosti in biotski raznovrstnosti.

Kaj vse bi o tem otroška domišljija, denimo, med učenjem in izvajanjem medvrstniške mediacije lahko uprizorila in ponotranjila kot življenjsko zgodbo etike narativa, ki z občutki že v naslednjem koraku prikliče izkustvo, da pripomore k vrednotenju in mirnemu reševanju konkretnih situacij, pojavov, problemov, izzivov in etičnih dilem v odnosih s sovrstniki, prepuščam v razmislek staršem, vzgojiteljem in učiteljem.

Previdnostno načelo ali načelo previdnosti (ang. precautionary principle) je formalno začelo veljati konec 20. stoletja, njegov namen, da je predvsem v funkciji biološkega preživetja, pa je še vedno isti. Zaradi naravne potrebe po preživetju in varnosti tokrat pred skrajno škodljivimi vplivi tehnološkega razvoja ter nezmernih posegov v naravno okolje in življenjski prostor je previdnostno načelo na začetku 90. prejšnjega stoletja postalo temelj okoljske politike v EU.

Dvajset let pa je tega, kar je bilo to načelo skupaj s trajnostnim načelom ter načeli okoljske odgovornosti in podnebne pravičnosti iz mednarodnega in evropskega preneseno v slovenski pravni red in zakonodajo o varstvu okolja. Skupne smernice EU o načelu previdnosti določajo, da njegova uporaba pride v poštev predvsem takrat, ko ima neki pojav, proizvod ali proces z določeno verjetnostjo škodljivih posledic nevaren učinek, ki je potrjen z znanstvenim in objektivnim ocenjevanjem, vendar ocena v konkretnih primerih še vedno ne omogoča, da je tveganje tega učinka prepoznavno in obvladljivo s potrebno zanesljivostjo.

Tako je načelo previdnosti uveljavljeno od okoljske varnosti in odgovornosti za povzročeno škodo, zagotavljanja zdravega življenjskega okolja in javnega zdravja, preskrbe z varno hrano in vodo do najnovejše regulative s previdnostnimi ukrepi pri razvoju algoritmov in umetne inteligence.

Posebne pozornosti in obravnave je bilo načelo previdnosti deležno med pandemijo covida-19. Praksa Ustavnega sodišča RS iz tega obdobja opozarja na potrebo po razumni previdnosti pri ukrepih za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni. Ustavni sodnik dr. Rajko Knez temu v pritrdilnem ločenem mnenju dodaja, da mora država skladno z načelom previdnosti sprejeti pravočasne in zadostne (previdnostne, ne le preventivne) ukrepe, ki naj ustavne vrednote zdravja in življenja ljudi čim bolj zavarujejo. Dr. Marijan Pavčnik, v istem času prav tako ustavni sodnik, ugotavlja, da pričakovani rezultat uporabe načela previdnosti sicer ni povsem zanesljiv, vsekakor pa je mogoče z zanesljivostjo predvideti, da imajo in bodo imeli previdnostni ukrepi pozitiven učinek. To pomeni, da razumna previdnost ni odveč niti pri sami uporabi načela previdnosti.

Tisti, ki načelu previdnosti nasprotujejo, da je izmuzljiva kategorija, se s kritikami opirajo na trdnejša in zanesljivejša merila presoje, utemeljena na znanstvenih metodah in dokazih. S tega vidika so očitki previdnostnemu načelu povsem upravičeni. Pretirano zanašanje na previdnost, ki nastaja v tistih predelih in možganskih procesih, kjer po Danielu Kahnemanu prevladuje hitro razmišljanje (sistem 1), hitro lahko privede do pretirane čustvene koherence in pristranskih (diskriminatornih) trditev oziroma izjav. To so tisti tipični primeri prenagljenega sklepanja (v psihologiji in kriminalistiki znanega kot halo efekt), ki ima prej ali slej negativne učinke.

Da bi se temu izognili, Kahneman predlaga, da je treba z neodvisnimi stališči in izmenjavo poštenih argumentov pridobiti uporabne informacije in preverljiva dejstva. Toda bistvo previdnosti ni dlakocepsko preverjanje. Negotovost s pretečo nevarnostjo škodljivih posledic tega ne dopušča, ampak zahteva ukrepanje brez odlašanja, da se prepreči najhujše. Uporaba previdnostnega načela zato pride v poštev takrat in samo takrat, ko ni časa za analitično razglabljanje v laboratorijsko čistem okolju, saj v nasprotnem primeru lahko tvegamo celo življenje ljudi.

Na prvi pogled se zdi, da je previdnostni pristop popolnoma drugačen od uveljavljenega načina in protokolov za ravnanje ob zaznavi in obravnavi nasilja nad otroki v konkretnih primerih. Ta z njihovo obravnavo mora praviloma najprej poskrbeti za žrtev in zavarovanje dokazov nasilja. Pri tem uveljavljenem načinu so v ospredju kriminološke in druge discipline, ki so nujne in neizogibne za kakovostno obravnavo primerov in posledic. Previdnostni pristop pa meri na vzroke, tako nasilje preprečuje že pri tveganju, ko sploh še ni prišlo do izvršitvenih dejanj in nevarnih posledic.

Ta teoretična razlika se z usklajenim (koherentnim) delovanjem v praksi hitro lahko spremeni v izjemno priložnost obeh pristopov, previdnostnih ukrepov in ustaljene obravnave konkretnih primerov, da sta skupaj neprimerljivo bolj učinkovita celota preprečevanja in odzivanja na vse oblike nasilja nad otroki, tako v šolskem prostoru kot v širšem družbenem okolju.

Ob vseh naravnih in socialnih vidikih previdnostnega načela, da je v funkciji biološkega preživetja in uspešnega življenja, si najbrž ni težko predstavljati, kako bo otrok, ki je bil med odraščanjem prikrajšan pri izkušnjah in socialnih veščinah razumne previdnosti pri reševanju medvrstniških sporov, kot odrasla oseba reševal svoje vsakdanje probleme in težave v medosebnih odnosih.

Naj otroci potemtakem sledijo zgledu odraslih, ki jim s pretiranim pokroviteljstvom ali pretiranim sumničenjem jemljejo priložnost, da s previdnostjo sami izkusijo življenje, se iz sedanjosti učijo za prihodnost? Formalno zavezani ničelni toleranci, ki je zaradi dejanskih razmer že zguljena in patetična parola, odrasli s čakanjem na konkretne primere in posledice, celo s pometanjem teh pod preprogo v imenu neke precenjene integritete ob strani puščajo neizkoriščen potencial razumne previdnosti za odpravljanje vzrokov nasilja nad otroki. S tem je ničelna toleranca do nasilja v startu zamujena.

***

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.