(KOMENTAR) Samo da so vpisani

Samo da so vpisani! To uresničeno željo slišimo v času počitnic zelo pogosto, tako med učenci po zaključeni osnovni in srednji šoli, njihovimi starši, svetovalnimi delavci kot tudi med vodstvi in delavci srednjih šol in ustanov terciarnega izobraževanja. S tem se večini izpolnijo osebne, starševske in svetovalne želje in cilji, ustanove pa so zadovoljne, da bodo imele delo in denar za naslednje šolsko ali študijsko leto. Medtem ko učenci, ki se vpišejo v srednje šole, lahko z veliko verjetnostjo računajo, da bodo šolo tudi končali, pa je z maturanti precej drugače. Prek 40 odstotkov jih zagotovo ne bo prišlo v 2. letnik, vsaj na visokošolskem študiju ne.

Univerza v Ljubljani na primer v letnem delovnem načrtu brez kančka sramu zapiše, da v šolskem letu 2023/2024 predvideva 59,8-odstotno prehodnost na univerzitetnem študiju, na visokostrokovnem pa 57,6-odstotno. To pomeni, da bodo, kljub oglasom, vabljenju in obljubam študentom in staršem ter s hvalisanjem o znanstveni in siceršnji odličnosti ter skrbi za mlade, v prvem letniku skoraj polovici mladim povedali, da so za študij pri njih nesposobni. In v obrambo univerze na tem mestu – to je popolnoma res.

Vendar zakaj so ali bodo študente vpisali v te programe, če bi lahko to ugotovili že pred vpisom? Zakaj nimajo triaže, kot to delajo v zdravstvu, oziroma zakaj opravijo triažo po tem, ko študente že vpišejo in poberejo denar državi in ugasnejo upanje mladim? Kakšen škandal bi bil, če bi v zdravstvu samo enega pacienta zdravili na napačnem oddelku, za napačno bolezen, in to samo zato, ker imajo tam dovolj prostora in ljudi, ki sicer ne bi imeli kaj početi. Potem pa bi ga poslali na pravo samoplačniško zdravljenje na ustrezen oddelek, češ, javni denar za zdravljenje si že porabil. Premalo se zavedamo, da ima, kljub vseživljenjskemu izobraževanju, stopnja formalne izobrazbe pri večini ljudi celo ključno vlogo v življenju, morda večjo kot večina zdravstvenih posegov.

Srečo Zakrajšek. FOTO: Picasa

Na šolah se izgovarjajo, da so vpisani uspešno opravili splošno maturo, ki pa je napačno zakonsko definirana, saj zakon pravi, da je splošna matura državni izpit. »S splošno maturo kandidati dokazujejo doseganje standardov znanj, ki so določeni s cilji gimnazijskih programov, programom maturitetnega tečaja, in usposobljenost za univerzitetni študij.«

To je morda veljalo včasih, ko se je v gimnazijo vpisal manjši del, in to zelo bistre in učljive populacije, drugi pa so šli v strokovne in poklicne šole. Danes pa se v gimnazije vpiše vsaj 30 odstotkov dijakov, ki za univerzitetni študij niso sposobni, saj jih zavede tudi informacija o pomenu splošne mature, precej pa se jih vpiše zato, ker se ne morejo odločiti, kaj jih posebej »poklicno« zanima. Čeprav so tudi za te poskrbeli s t. i. strokovnimi gimnazijami in s tem poskrbeli za dodatno zmedo in prenizke standarde, da o razvrednotenju osnovne ideje gimnazije ne govorimo. Za uspeh na univerzitetnem študiju je potrebnih vsaj 18 točk na splošni maturi, kar pa doseže le 70 odstotkov dijakov. Zato je treba zavajajočo trditev, da so maturanti sposobni za univerzitetni študij, v zakonu spremeniti oziroma dopolniti s potrebnimi točkami.

V strokovne štiriletne šole se vpiše vsaj 20 odstotkov dijakov, ki dosežejo 20 točk in so sposobni za univerzitetni študij, pa jim zakonodaja prehod na univerzitetni študij komplicira in ne upošteva, da so za univerzitetni študij pomembne predvsem kognitivne sposobnosti in ne smer predhodnega šolanja. Seveda je velika sreča, da se v strokovne šole vpišejo tudi dijaki, ki bodo lahko dosegli tudi na tehničnih, umetniških, ekonomskih področjih vrhunsko izobrazbo in kompetence.

Resnični razlog za prekomeren vpis na univerzitetni študij je predimenzioniranost univerzitetnega sistema v Sloveniji, ki ima v vsaki generaciji, po zelo blagih kriterijih, na voljo le 6000 študentov, kar ni dovolj niti za eno resno univerzo v Sloveniji, teh pa imamo kar osem. Zato so v univerze vključene tudi visoke strokovne šole, kjer predavajo v večini isti predavatelji in na enak način kot na univerzitetnih študijih. Tako imamo »nesrečno« skupnost študentov, ki za študij na določenih nivojih in smereh niso sposobni in še manj motivirani, in predavateljev, ki podobno za poučevanje na določenih nivojih in smereh niso niti usposobljeni in še manj zainteresirani, kaj šele motivirani.

K delu jih sili le zavedanje, da brez študentov ni službe. Ob tem ni nepomemben podatek, da prek 90 odstotkov kadra, ki izvaja študijski proces v terciarnem izobraževanju v Sloveniji, nima nobene formalne pedagoške izobrazbe, saj so bili izvoljeni kot predavatelji. Predavanje pa se uvršča med eno najmanj učinkovitih metod dela v izobraževanju.

Pred kratkim je bil predstavljen predlog Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023–2033. Pričakovati je bilo, da bo Nacionalni program predlagal korenite posege v maturo in spremembo srednješolskih programov, vendar se očitno skoraj nič od tega ne bo zgodilo. Zato ker so pri sedanjem sistemu do začetka študijskega leta vsi vpisani in zadovoljni, nekaj tisoč mladih, ki jih sistem vsako leto škartira, pa tako ali tako nikogar ne briga, posebej zdaj, ko je dovolj služb. Obstaja celo sodobna mantra, da se do velikih uspehov pride le prek neuspehov. Da o neprestanem nalaganju mladim, da je nad njimi samo nebo, niti ne govorimo.

Večina ljudi v Sloveniji se zaveda, da so v izobraževanju potrebne precejšnje spremembe, in to ne z ukrepi, ki so jih uvedli v osnovnih in srednjih šolah pa tudi na mnogih fakultetah in prepovedali uporabo sodobne tehnologije v šoli in za pripravo raznih projektov in izdelkov. Zaostanek Slovenije pri digitalizaciji je tudi zato že opazen. Sodobne tehnologije, ki vedno bolj temeljijo na umetni inteligenci, zahtevajo učenje drugih stvari na drugačen način. Z vprašanji, kaj in kako, se ukvarja ves strokovni svet.

Na sistemski ravni je v Sloveniji verjetno najbolj smiselna rešitev v enotni maturi po zgledu mednarodne mature, z ustrezno izbirnostjo (tudi poklicno), predvsem pa ustrezno prilagojeno srednješolsko in visokošolsko izobraževanje, ki bo vsakemu omogočalo optimalen razvoj potencialov in uresničenje talentov ter doseganje formalne izobrazbe na področjih, ki jih zanimajo, in nivojih, za katere so sposobni. Predvsem pa tudi spodbudilo veselje do vseživljenjskega izobraževanja.

Šole bi morale imeti možnost, pravico in dolžnost izbirati kandidate in nato zagotoviti, da bi izbrani šolanje tudi uspešno končali. Zato bi moral učni kader v terciarnem izobraževanju pridobiti tudi ustrezno formalno pedagoško in andragoško izobrazbo. Glede na to, da imamo potencialnih študentov razmeroma malo, izobraževalnih ustanov pa vsaj zadosti, so možnosti za organizacijo vrhunskega izobraževanja, brez pretirane zahteve po več denarja, zelo velike.

***

Dr. Srečo Zakrajšek, raziskovalec in publicist. 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.