Srebrna ekonomija predstavlja že tretjino svetovnega BDP

Na izzive staranja prebivalstva so v OZN opozorili že leta 1991, ko je bil sprejet dokument Načela starejših oseb. Celih 20 let pozneje so v okviru OECD predstavili pobudo srebrne ekonomije – in s tem dejansko uvedli pojem srebrne ekonomije.

Kaj vključuje? Gre za celotno dejavnost seniorjev (starejših od 65 let) kakor tudi vsega, kar pokriva njihove potrebe. Kot je opredeljeno v Wikipedii, je to sistem proizvodnje, distribucije ter potrošnje blaga in storitev, namenjenih starejšim za njihove življenjske in zdravstvene potrebe.

Zdaj o staranju družbe in obrnjeni demografski piramidi razpravljajo občasno bolj ali manj vsi, vendar se večina ljudi še ne zaveda, da smo vstopili v obdobje, ko srebrna ekonomija že predstavlja 32 odstotkov svetovnega BDP in se je v obdobju 2015–2023 dvignila s 3,7 na 6,4 trilijona evrov.

Danes je globalna srebrna ekonomija po BDP tretja ekonomija sveta, za ZDA in LR Kitajsko.

Svet pa se še vedno zelo počasi prilagaja tem več kot očitnim spremembam. V javnem mnenju starejši večinoma še predstavljajo skupino, ki je za družbo predvsem obremenitev in strošek.

Dejanski podatki pa so povsem drugačni, saj je, na primer, v Franciji samo šest odstotkov ljudi, starejših od 50 let, ekonomsko odvisnih, prispevajo pa več kot polovico k rasti dodane vrednosti in 30 odstotkov k rasti produktivnosti ter imajo v bankah večino prihrankov in depozitov. Brez teh pa banke ne bi mogle financirati gospodarstva. Pomemben prispevek k opredeljevanju izzivov in možnosti srebrne ekonomije daje tudi Silver Economy Forum – zadnje srečanje je bilo 15.–16. oktobra 2024 v Berlinu.

Ključni problem je seveda globoko ukoreninjena praksa upokojevanja s 65. letom – kar je v protislovju s precej daljšim življenjem (22 odstotkov Slovencev ima več kot 65 let, stoletnikov pa je že 386). Že pred šestimi leti so na Japonskem sprejeli zakon, ki odločitev o upokojitvi v celoti prepušča osebi, ki je pred upokojitvijo, in delodajalcu. Kar nekaj držav zunaj Evrope razmišlja o uvedbi take zakonodaje, večina pa le zvišuje starost, predpisano za upokojitev. Švedska naj bi šla celo na 70 let – kar je realno – Velika Britanija, ZDA, Nemčija, pa gredo na 66 ali 67 let. Vrsta držav pa še vedno ohranja starost okoli 60 let – kar je povsem nerealno!

Največji izziv je, kako države urejajo položaj seniorjev, ki iz različnih razlogov (vsekakor ne samo finančnih) ostajajo aktivni na delovnih mestih, kjer so delali do upokojitve, ali izbirajo med različnimi možnostmi, ki so v njihovih državah seniorjem na voljo.

To je naraščajoč trend. Na primer na Finskem se je delež zaposlenih seniorjev v desetletju 1997–2007 povečal za 23 odstotkov, a ne naključno – sprejeli so namreč ustrezne ukrepe. Na Novi Zelandiji in Islandiji se je delež še zaposlenih seniorjev v tem času precej povečal (z 12 na 16 odstotkov), v Sloveniji pa ostaja na ravni od osem do deset odstotkov upokojenih seniorjev.

Položaj seniorjev v Sloveniji ni najbolj ugoden, tako po njihovi zaposlitvi po upokojitvi kakor tudi po prevladujoči oceni o njihovem potencialu, da kot aktivni pripomorejo k družbi (po lanski raziskavi Eurobarometra je bil delež tozadevnih, pozitivnih odgovorov v Sloveniji le 45-odstoten, v EU 65-odstoten, na Finskem pa celo 74-odstoten).

Prav skrb vzbujajoč je uradni podatek, da se je odnos povprečne pokojnine do povprečne plače v obdobju 2000–2023 v Sloveniji drastično znižal: s 75,3 odstotka na 57 odstotkov.

Za pokojnine gre pri nas 10,9 odstotka BDP letos (evropsko povprečje leta 2022 je znašalo 11,4 odstotka), iz proračuna 2025 pa samo 17,8 odstotka. Povprečna starostna pokojnina znaša 898,26 evra – najnižja pa samo 310,11 evra. In to kljub temu da je pri nas od celotne populacije zaposlenih 40 odstotkov ljudi, povprečje EU pa znaša 32 odstotkov. To govori o naši učinkovitosti!

Izdatki za pokojnine predstavljajo v Sloveniji 9,8 odstotka BDP, povprečje EU pa 11,4 odstotka. Projekcija za leto 2070 pa predvideva za nas porast na 13,6 odstotka, za povprečje EU pa le na 11,8 odstotka BDP. Če pri tem upoštevamo, da je razmerje upokojenci – zaposleni v Sloveniji med najnižjimi v EU (samo 1,3 na 1), postane jasno, da smo pred zahtevnimi preizkušnjami, ki bodo zahtevale resne sistemske posege in seveda večjo produktivnost.

Žal pa ne gre le za materialni položaj naših upokojencev, ampak širše za njihov položaj v družbi. Po anketi ZSSI iz januarja lani se od 2935 upokojencev v Sloveniji okoli 80 odstotkov v svojem delovnem okolju ne počuti dobro – na Finskem je ta delež samo 20-odstoten. Sicer je anketa dala še naslednje precej skrb vzbujajoče rezultate:

• 43 odstotkov anketiranih ne zaupa slovenskemu pokojninskemu sistemu;

• 40 let pokojninske dobe je po mnenju večine anketiranih edini pravični upokojitveni pogoj;

• le devet odstotkov jih namerava podaljšati delovno aktivnost po izpolnitvi pogojev za upokojitev, najpogostejši razlog je finančni;.

• 73 odstotkov anketiranih upokojencev težko ali pa sploh ne more shajati s pokojnino, 30 odstotkov se jih odpoveduje primerni prehrani, 21 odstotkov primernemu ogrevanju.

Temeljni problem je, da družba pokojnine doživlja kot »našo pomoč starejšim« – pozablja pa, da je to denar, ki so ga upokojenci plačevali v pokojninske sklade države skozi svojih 40 delovnih let. Naša davčna zakonodaja aktivnostim seniorjev ni najbolj naklonjena. Ob aktiviranju namreč izgubijo znatni del prislužene pokojnine (40 ali celo 60 odstotkov), obdavčenost honorarnih zaslužkov pri nas pa je med višjimi v svetu.

To kaže, da imamo pri nas dvojni izziv: ustvariti zakonske in davčne pogoje, ki bodo prijazni do ohranjanja aktivnosti in s tem integriranosti seniorjev v družbo. Hkrati pa je treba tudi prispevati k miselnemu premiku pri delodajalcih in samih seniorjih, da je srebrna ekonomija dobrodošla za oboje in torej koristna za celotno družbo.

Pri nas imamo na tem področju dva ključna dokumenta, belo knjigo o pokojninah ter strategijo dolgožive družbe, žal pa so med načelnimi opredelitvami in praktičnimi ukrepi preveliki časovni zamiki. S sprejetjem Zujfa smo potrdili obvezno upokojitev s 65. letom, kar kaže, koliko v razmišljanju zaostajamo za razvitimi državami. Eden ključnih problemov je, da v znatni meri še vedno obstaja zmotno prepričanje, da podaljšana aktivnost seniorjev omejuje možnosti zaposlovanja mladih. To demantirajo podatki za države, kjer je srebrna ekonomija dobro razvita ter dokazano pripomore h gospodarskemu in splošnemu napredku teh držav.

V zadnjih 20 letih se je v Sloveniji razvilo kar nekaj organizacij, ki se ukvarjajo s problematiko seniorjev: letni Festival seniorjev v DIC ter Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje, Sindikat upokojencev, Združenje seniorjev, Simbioza med generacijami in druge. Nedavno je bila spet ustanovljena politična stranka starejših in upati je, da bo pripomogla k ozaveščanju o problematiki seniorjev in s tem potencialu srebrne ekonomije. Žal pa vsi nastopajo bolj kot zagovorniki interesov seniorjev kakor zagovorniki srebrne ekonomije, ki podpira celotno družbo. Ob podpori Inženirske akademije Slovenije je Društvo za ekonomijo znanja dalo pobudo za ustanovitev Slovenske mreže izkušenih strokovnjakov. Takšna društva delujejo že v 19 evropskih državah – v Avstriji (ASEP) celo že polnih 30 let!

Kakovostna srebrna ekonomija in dobro življenje seniorjev pa seveda zahtevata ureditev številnih področij: od ustrezne pokojninske in davčne zakonodaje, dobro delujočega trga dela, podpore novim in malim podjetjem, sistema socialne zaščite do ustreznega zdravstva, izobraževanja in aktivne podpore medgeneracijskemu sodelovanju.

O Sloveniji je treba povedati, da ostajajo določeni izzivi na vseh področjih, odlikujemo pa se po varnosti, kar je za kakovost življenja seniorjev zelo pomembno. Glede na siceršnjo urejenost življenjskih razmer, bi Slovenija lahko celo postala ena od destinacij za upokojence iz bogatejših evropskih držav – kar pa bi seveda zahtevalo dodaten angažma za državne in organe lokalnih skupnosti –, prinašalo pa bi lahko določen, ne ravno zanemarljiv dohodek.

Pri reševanju problematike, ki označuje stanje slovenske srebrne ekonomije, bi se kazalo osredotočiti predvsem na naslednja tematska področja:

• oceniti globalno stanje, dobre prakse in trende v razvoju srebrne ekonomije;

• dobro proučiti razvitost, specifiko in izzive slovenske srebrne ekonomije;

• povečati ozaveščenost o pomenu in prednostih srebrne ekonomije med seniorji, delodajalci, širšo družbo in v politično-upravni sferi;

• ponuditi predloge za ukrepe v prid optimalnemu razvoju slovenske srebrne ekonomije;

• podpirati združenja seniorjev in specializiranih podpornih organizacij.

Močneje angažirati stroko in medije, s ciljem ustrezne ozaveščenosti o pomenu in koristih dobro delujoče srebrne ekonomije.

Obdelava teh vprašanj, raziskovalni projekti ter priprava predlogov za njihovo reševanje in njihova javna predstavitev obetajo prispevek k potrebnim in obetajočim premikom.

Uspešen razvoj srebrne ekonomije je edini logični odgovor na demografske in posledične druge spremembe. Samo družbe, ki bodo sposobne dovolj hitro in kakovostno odgovoriti na te spremembe, jih bodo lahko izkoristile za pospešen družbenoekonomski razvoj, višjo produktivnost in mednarodno konkurenčnost – v korist vseh svojih članov.

***

Prof. dr. Boris Cizelj je ekonomist, politolog, upokojeni diplomat. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.