Pomanjkanje medsebojne osebne komunikacije v zdravstvu

V sobotnem časopisu Delo z dne 7. 10. 2023 nas pozdravi obetajoča izjava dr. Erika Breclja, vodje strateškega zdravstvenega sveta vlade, da na ministrstvo za zdravje prihaja oseba z voljo in znanjem, in sicer dvainpetdesetletna ekonomistka prof. dr. Valentina Prevodnik Rupel, od katere nikoli ni slišal besedne zveze »ne da se«.

Ministrica napoveduje, da bo prednostno preverila osnovno košarico zdravstvenih pravic. Ugotavlja na primer, da se je število nenujnih reševalnih prevozov v zadnjem času povečevalo, ker se je izvajalcem to »izplačalo delati«, število kardioloških in prvih pregledov pa se je zmanjšalo, ker se jih izvajalcem »ni izplačalo opravljati«.

Ministrici vsekakor želim, da bi bila v prizadevanju za izboljšanje našega zdravstvenega sistema uspešnejša od svojih predhodnikov. Ne vem pa, ali kot ekonomistka dovolj dobro pozna zdravstveno obravnavanje bolnikov v konkretni vsakdanji praksi.

Že dalj časa zaznavam in tudi občasno opozarjam, da je velika slabost našega konkretnega obravnavanja bolnikov odsotnost medsebojne osebne, predvsem zdravniške komunikacije.

Poglejmo si to na primeru 70-letne bolnice. Ta je v zadnjem letu in pol postajala telesno vse manj zmogljiva. Najprej je opazila, da ne zmore hoje v hrib, kasneje se je močno zadihala že med normalno hojo po ravnem.

Marca letos je zdravnik pri njej ugotovil srčno popuščanje. Na posnetku prsnih organov je bila namreč izrazito razširjena srčna silhueta v primerjavi s posnetkom izpred enega leta, v pljučih pa je bilo opaziti rentgenske znake zastoja z manjšim enostranskim plevralnim izlivom. Nad pljuči se je slišalo pokanje. NT-proBNP v krvi je bil povišan na 2500 ng/l.

Konzultiralo se je kardiologa, ki je bolnico že obravnaval pred enim letom. Menil je, da pri njej ne gre za popuščanje srca, ampak da ima astmo. Napotni zdravnik je pričakoval, da ji bo kardiolog opravil vsaj orientacijski ultrazvok srca, a ga ni. Zato ji je izdal napotnico za ultrazvok srca s stopnjo nujnosti zelo hitro. Bolnica se je nanj prijavila v regionalno bolnišnico in jim posredovala svojo e-napotnico. Po nekaj dneh je prejela eno stran dolgo obrazložitev, da ultrazvok srca pri njej ni nujen, zato so napotno stopnjo nujnosti preiskave z zelo hitro spremenili v hitro.

Ker je imela še naprej težave, ji je obravnavajoči zdravnik izdal novo napotnico za ultrazvok srca, tokrat ga je v nekaj dneh opravila samoplačniško pri zasebniku. Potrdilo se je hudo razširjenje srca z iztisnim deležem levega prekata le okrog 20 odstotkov, torej resna srčna prizadetost.

Ko se je z izvidom vrnila h kardiologu, je bil ta očitno presenečen nad izvidom ultrazvoka in ji je izdal napotnico za magnetno resonanco srca. Ta je potrdila izvid ultrazvoka srca.

Ko analiziramo opisani potek obravnavanja bolnice, dobimo vtis, da se zdravstveni sistem bori proti bolnici.

Kardiolog je na primer podcenil ugotovitve obravnavajočega zdravnika. Na triaži ultrazvoka srca v regionalni bolnišnici niso verjeli napotnim podatkom, in so preiskavo iz zelo hitro prekvalificirali v hitro. Napisali so celo eno stran dolgo ekspertizo, ki so jo posredovali bolnici in obravnavajočemu zdravniku, zakaj pri bolnici, ki je niso videli, preiskava ni nujna.

Kako drugače bi bilo, če bi mnenje kolega spoštovali in ga ne apriorno zavračali?

Koliko lažje bi bilo, če bi se med seboj poklicali in prediskutirali problematiko, ki jo pri bolniku raziskujemo?

V drugem primeru je problematika drugačna, in sicer gre za pridobivanje datuma nadaljnjega bolnišničnega diagnostičnega obravnavanja bolnika.

Pri osemdesetletni bolnici so z rentgensko diagnostiko, razširjeno na računalniško tomografijo pljuč, po naključju odkrili kazalce raka pljuč. Gospa je bila telesno dobro ohranjena in je povedala, da so ji otroci financirali petdnevni obisk romarskega središča v Lurdu, kamor si je zelo želela oditi. Brez uspeha so poskušali dobiti telefonsko zvezo z dvema specializiranima bolnišnicama, da bi se gospejina nadaljnja obravnava prilagodila obisku Lurda. Potem so izkoristili poznano osebno številko specialista v eni od obeh ustanov ter se dogovorili za nadaljnjo obravnavo, prilagojeno bolnici.

Vidimo, da po uradni poti nikakor ni bilo mogoče vzpostaviti telefonskega stika za dogovor o nadaljnji obravnavi, ki bi upoštevala bolničino specifično potrebo.

Spet moramo ugotoviti odsotnost medosebne komunikacije po uradni poti in reševanje problematike z obvozom, tokrat po poznanstvu. Kaj pa, če poznanstva ne bi bilo?

Poudarjamo bolniku prijazno medicino?

Obstajajo primeri bolnikov, kakršna sta zgoraj opisana, pri katerih o bolniku prijazni medicini ne moremo govoriti. Upam, da bo nova ministrica obudila zamrlo osebno komunikacijo med nami, ki jo potrebujemo kljub elektronski dobi. Možnost osebne komunikacije je namreč tista, ki zagotavlja prijazno medicino tako delujočim v zdravstvenem sistemu kot bolnikom. Upanje nam daje izjava dr. Erika Breclja, da ministrice še ni slišal reči, da se česa ne da narediti.