Parajoča srca se hitro celijo

Zdi se, da nam je tokrat uspelo. Po apokaliptični ujmi, pravijo, da še nikoli take, smo se odzvali, tako kot je treba. Gasilci, vojaki, vsa civilna zaščita, Rdeči križ in Karitas, gorski reševalci, predsednica države, predsednik vlade, obrambni minister, Srečko Šestan, Tina Maze in Alfi Nipič, še plemenita Uršula je priletela iz Bruslja. Vsi smo šokirani, vsi prizadeti, vsi bi pomagali. Še opozicija je pozabila na svoje dovčerajšnje poslanstvo, stopila zraven in glasovala ZA. Predsednica evropske komisije in njen pristojni slovenski komisar sta nam kar takole čez prst obljubila štiristo in še nekaj milijonov pomoči in tudi nekaj svojih birokratov nam pošiljata, da nam bodo pomagali pripraviti projekte, ki jih sami ne znamo. Na vsaki televizijski nabirki zberemo milijon in na dan solidarnosti se je zbralo več pridnih rok, kot nam jih je uspelo zaposliti. Še pametnjakoviči, ki so razpredali, koliko nas bo to stalo, so umolknili.

A milijarda je tisoč milijonov in ena ne bo dovolj. Jutri bo nov dan. Prišle bodo nove nesreče in nove potrebe po solidarnosti. Življenje gre naprej, le problemi in prizadeti ostajajo. Tudi kamere se bodo obrnile drugam, in vse, kar smo odrinili na stran, se bo vrnilo na oder.

Odločne besede, kako bomo zaustavili reforme in pozabili na velike projekte, se nam bodo zataknile v grlu. Obnova pa bo trajala in prinašala nove probleme in neizogibne konflikte. Denarja bo premalo, dobre volje vse manj, »zastonja« pa sploh ne. Država se ne more ustaviti in ne zapraviti še desetletje ali dva.

Brez veliko računanja nam je jasno, da vseh virov, na katere lahko računamo, ne bo dovolj. In tudi vse kredite bo kljub morda naklonjenim fiskalnim regulatorjem treba vračati. Nobene druge ni – nujno, neizogibno je aktivirati povsem nov dodatni in dovolj močan vir za financiranje obnove, ki bi nas sicer usodno ustavila.

Milijard, ki jih držijo državljani pod žimnicami, v depozitih in neobrestovanih hranilnih vlogah, nočemo, ne znamo ali si ne upamo dotakniti. Edina rezerva, ki nam ostane, so naše plače. Tudi minister za solidarno prihodnost ve, da z nobenim kupčkanjem ne bo našel drugega vira za zgodovinsko zvišanje socialnega standarda državljanov Slovenije.

Socialistična država, iz katere smo pobegnili, je imela hude težave s produktivnostjo, enakopravnostjo, učinkovitostjo in še čim, na socialo se je pa spoznala. Samoupravljavci, ki so bili zakonito na oblasti, so sicer marsikaj pogrešali, vendar so bili hkrati deležni socialnih dobrin, o katerih zdaj lahko le sanjamo. Zadovoljni nismo bili, pritoževali smo se, ugovarjali in tudi demonstrirali, vendar če so nas pozvali k solidarnosti, smo se odzvali. Mostove in ceste, šole in vrtce, telovadnice, komunalno opremo smo skoraj po pravilu financirali s samoprispevki, ki smo jih povsem demokratično in transparentno izglasovali na referendumih.

Mesečni prihodki Slovenk in Slovencev, torej plače in pokojnine, brez kapitalskih dohodkov in dobičkov znašajo okroglo milijardo in pol evrov. Če vsi skupaj, s podporo civilne družbe in vseh treh cerkva ter brez fige v žepu prepričamo volivce, da vsi, torej vsak od nas, prispevamo en mesečni prihodek v prihodnjih petih letih, torej petino na leto in manj kot dva odstotka na mesec, imamo zanesljiv vir, ki bi vladi omogočil izpeljati velik del obnove brez katastrofičnih težav in zapletov, konfliktov, izgubljenega zaupanja in naslednjega mandata.

Preprosto seveda ni. Vendar je že misel, da rešujemo svoje probleme sami, povezujoča. Da nismo ponosni le na naše gasilce, reševalce, po novem tudi vojake, ampak na vse nas, ki o solidarnosti ne le govorimo, temveč jo tudi živimo.

Le časa nam bo kmalu zmanjkalo. Parajoča srca se hitro celijo.

***

Jure Apih, publicist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.