Odpravljanje »nesorazmerij v plačah« ne bi smelo biti bistvo reforme

V sredo, 7. februarja 2024, je bilo na četrti strani časopisa Delo pod naslovom Pogajanja – Brez napredka med vlado in javnim sektorjem moč prebrati, da so sindikati po besedah vodje Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimirja Štruklja »kategorično zavrnili« vladni predlog ukrepov za povečanje učinkovitosti javnega sektorja. Zavrnitev je prišla iz ust človeka, ki se pri predstavljanju sindikalnih zahtev sicer vede dovolj umirjeno, da ne vzbuja odpora v javnosti, kot nekatere izjave predstavnikov sindikata Fides.

Omenjeno zavrnitev kaže najprej pogledati v smislu zapisa na spletni strani Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (Sviz), da ta sindikat, ki ga vodi Branimir Štrukelj, »varuje ekonomski in socialni položaj svojih članov«. Zagotavljanje primernega ekonomskega in socialnega položaja naj bi namreč pomenilo tudi to, da tisti, ki bolje opravlja svoje naloge, dobiva večjo plačo in druge nagrade oziroma priznanja. Tako razlikovanje pa ni mogoče brez spremljanja, merjenja in ocenjevanja opravljenega. Brez razlikovanja na tej podlagi tudi ni mogoče uveljavljati načela pravičnosti, ki zagotavlja ustrezno trdnost družbe.

Tokratni odziv sindikatov je treba pogledati tudi v smislu Umarjevega Poročila o produktivnosti 2023. Pod naslovom drugega poglavja »Stanje in trendi v slovenskem gospodarstvu v 2. točki Produktivnost in konkurenčnost Slovenije lahko namreč preberemo, da »se dolgoletni razvojni zaostanek za povprečjem EU tudi v letu 2022 ni zmanjšal«. Ob tem, ko »Slovenija dosega 82-odstotno povprečno rast produktivnosti dela EU, merjeno z BDP na zaposlenega«, je bil »zaostanek Slovenije v ravni produktivnosti nekoliko višji kot leta 2008, ko se je prekinil trend prej opaznega dohitevanja povprečja EU«. Še en podatek iz istega poročila: »leta 2022 se je Slovenija po ravni produktivnosti na zaposlenega uvrstila na 18. mesto (leta 2008 na 16. mesto)«.

Kdo od bralcev bi se po branju uvodnih treh odstavkov utegnil vanje obregniti s pripombo, da ne kaže mešati hrušk in jabolk, saj javni sektor vendarle »nima nič skupnega« z gospodarstvom. Tako gledanje je več kot kratkovidno, saj kakovost storitev javnega sektorja (lahko) še kako vpliva tudi na produktivnost v gospodarstvu, ki je pri ustvarjanju dodane vrednosti in s tem kosmatega ali bruto domačega proizvoda (BDP) izpostavljeno zahtevni mednarodni konkurenci. Zaposlenci v obeh sektorjih – še posebno pa nosilci funkcij upravljanja in ravnateljevanja ter sindikalni predstavniki – bi se morali zavedati, da je prav njihova večja učinkovitost nujen pogoj za večjo družbeno blaginjo državljanov. To, da so zato še kako odgovorni tudi nosilci oblasti, pa naj bi bilo tako ali tako samoumevno.

Če povzamemo navedeno, bi nas moralo v državi ob najbolj izpostavljeni mantri sindikatov javnega sektorja po »odpravljanju nesorazmerij v plačah« skrbeti predvsem to, da je skrb za povečanje učinkovitosti v naši državi pri iskanju poti iz slepe ulice v reformiranju sistema plač potisnjena v ozadje dogajanja. Strokovnjaki s področja vrednotenja dela smo zato v različnih – žal neuspelih – poskusih vplivanja na pogajalce, zlasti na vladno stran, že večkrat poudarili, da zasnova reforme, temelječa na nestrokovnem določanju koeficientov za razrede plač za »delovna mesta« (pravilneje: za delovne nazive) ne more prinesti zadovoljive rešitve. Le-to vidimo v ustrezno zasnovanem razvrščanju opravil kot sestavin delovnih nalog, strokovnem ovrednotenju njihove zahtevnosti, upoštevanju časovne strukture nalog, določanju ustreznih meril obsega in kakovosti dela ter spremljanju opravljenega dela. V okviru potrebnega poudarjanja meril obsega in kakovosti je prav zato vsebinsko nerazumna nedavna izdaja pravilnika, ki znižuje dodatek za čezmerno delo ekip družinske medicine, otroškega in šolskega zdravstvenega varstva ter ginekoloških ambulant (Delo, 12. 2. 2024, stran 3).

Slabo odzivnost pogajalcev na razmišljanja v stroki vrednotenja dela lahko skoraj primerjamo z neodzivnostjo odločujočih dejavnikov pred tremi desetletji, ko so bila zanemarjena svarila pred (prehitro) ukinitvijo Službe družbenega knjigovodstva (SDK). Pogubne posledice te takratne neodzivnosti čutimo še danes. Z odrivanjem in celo zanikanjem strokovnega znanja s področja vrednotenja dela, kar se je v javnem sektorju začelo že pred dvema desetletjema, smo naredili prizadevanjem ne le za učinkovit javni sektor, ampak za učinkovito in pravičnejšo družbo nasploh, medvedjo uslugo.

Ob opozorilih vladnim pogajalcem na pomen stroke pa je treba tudi sedanje sindikate spomniti, da je Zveza sindikatov Slovenije v prejšnji družbeni ureditvi imela Center za proučevanje delitve osebnih dohodkov ter posebno Komisijo za delitev osebnih dohodkov. Ta je pregledovala pravilnike o osebnih dohodkih združb različnih organizacijskih oblik, če so v pravilnike v zadostni meri vgradili načelo delitve po delu.

Čas je, da se pri tako zahtevnem projektu, kot je reforma sistema »dohodkov iz dela« v javnem sektorju, pogajalci znebijo skušnjave po barantanju s plačnimi razredi. Zgradijo naj ustrezen model dohodkov iz dela kot sestavine motivacijskega sistema, ki se lahko zgleduje tudi po dobrih primerih iz tržnega sektorja – gospodarstva, posledično pa naj bi vplival še na druga podjetja v gospodarstvu. Tak model seveda ne more mimo dejstva, da prepotrebne večje učinkovitosti v družbi ni mogoče doseči z večjim številom dni dopustov in manjšim številom delovnih ur, če tega nismo sposobni kakovostno nadomestiti z zadostnimi organizacijskimi rešitvami in tehnološkimi izboljšavami.

Še kako si kaže odkrito zastaviti vprašanje, zakaj in koga sodelovanje stroke v procesu prenove sistema plač v javnem sektorju pravzaprav moti, saj lahko predvsem stroka ponudi znanje, izkušnje in utemeljitve, ki naj zaposlence v javnem sektorju prepričajo o vgrajeni poštenosti v nagrajevanju. Brez slednje ne bo nobena rešitev sprejeta s potrebnim razumevanjem prizadetih.

Prepričan sem tudi, da bi dogajanja v zvezi z reformo plačnega sistema potekala bolj kakovostno in usmerjeno k pravim ciljem, če bi pogajalci vseh sodelujočih strani prebrali in pomnili kaj več iz strokovne ali celo znanstvene literature s področja ustvarjanja in delitve dodane vrednosti. Te sicer ne manjka; ena novejših, ki ponuja prepotrebno širšo sliko o družbenem pomenu nagrajevanja, je knjiga dr. Živka Berganta Dodana vrednost iz novega zornega kota (2017).

***

Dr. Miran Mihelčič, ekonomist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.