Plače zdravnikov in zobozdravnikov po merilih stroke ali pritiskov?

Pred dnevi sem zasledil vest, da zdravniški sindikat Fides zahteva vzpostavitev »delovnega mesta« z nazivom »starejši zdravnik oziroma zobozdravnik specialist« in njegovo umestitev v sistem plač javnih uslužbencev vse do 66. plačnega razreda. Nisem mogel verjeti svojim ušesom.

Kot eden boljših poznavalcev stroke »vrednotenja dela« sem nad tako poenostavljeno zahtevo sindikata Fides neprijetno presenečen. V stroki vrednotenja dela velja, da plače kot del dohodkov iz dela določamo na podlagi zahtevnosti dela in opravljenega dela: kakovosti in količine dela. Drugače povedano: plača naj bo odvisna predvsem od tega, koliko mora biti posameznik za delo pripravljen ali usposobljen in koliko je dejansko obremenjen (berite: kaj je naredil!). Pri tem posameznik na delovnem mestu izvaja različno zahtevna opravila in z njimi opravlja različne delovne naloge. Višina plače naj bi torej sledila predvsem strukturi različno zahtevnih dejansko izvajanih opravil ter učinkovitosti in uspešnosti pri delu.

Zahteva Fidesa, da se ljudi plačuje po »delovnem nazivu«, ki je ali pa ni izrazito povezan z izvajanimi opravili in opravljenimi delovnimi nalogami, je zato v nasprotju s temeljnimi sporočili stroke vrednotenja dela. Ponudniki zamisli plačevanja po nazivih naj se za pokušino vprašajo, koliko bi posamezni »starejši zdravniki« dobili, če bi delovali kot samostojni podjetniki. V povprečju vsaj nekaj časa najbrž več, a prav gotovo zelo različno.

Da ne bo pomote! S tem opozorilom se ne spuščam v oceno vrednosti opravljenega dela zdravnikov in drugih zaposlencev v zdravstvu. Nasprotujem namreč celotni zasnovi določanja sistema plač javnih uslužbencev po delovnih mestih, o kateri vlada in sindikati z nesposobnimi ter nespodobnimi prišepetovalci na obeh straneh barantajo skoraj leto in pol. Prav ta zasnova namreč dopušča tako strokovno kot družbeno nesprejemljivo razmišljanje sindikatov o plačevanju delovnih mest. Sindikat Fides je tu zgolj trenutno najbolj izpostavljen primer.

Že pred slabim letom smo strokovnjaki (Delo, 14. januar 2023, str. 30) opozorili, da je način, s katerim se v državi lotevamo reforme sistema plač v javnem sektorju, neustrezen. To opozorilo so pogajalci na obeh straneh najbrž, da ne rečem, prav gotovo, zavestno prezrli.

Sam sem se potem še enkrat oglasil v Delu z obširnim člankom Votlost sistema plač v javnem sektorju (Delo, 22. julij 2023, str. 10), a se nihče tako z nobene od pogajalskih strani kot iz novinarske srenje ni odzval na ta opozorila. Zdaj smo državljani soočeni z grožnjo s stavkami – zdravniško, sodniško in tako dalje –, za katere so odgovorni tako tisti sindikati, ki z njimi nekritično izsiljujejo, kot vladna stran. Stroka, ki bi v dogajanje lahko kakovostno posegla že pred letom, je bila in je še preprosto zamolčana oziroma odrinjena v pozabo. Posledice bomo nosili državljani.

Eden od zdravnikov je na javno precenjevanje zdravniškega dela v primerjavi z delom univerzitetnih profesorjev že dobil tehten odgovor dr. Dušana Mramorja. Naj spomnim, da je plača za delo (rednih) univerzitetnih profesorjev tudi v letu pred upokojitvijo praviloma še kako odvisna vsaj od števila opravljenih ur predavanj in vaj ter prodanih dosežkov raziskovalnega dela, ne zgolj od naziva.

Brez sodelovanja stroke bomo pri plačah še naprej priča ne dovolj premišljenim zahtevam.

***

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.