Gozdovi vedno težje izpolnjujejo pričakovanja družbe

Gozdovi so naš prevladujoči kopenski ekosistem in kot tak upravičeno pod stalnim drobnogledom javnosti in v kritični zavesti državljanov. Zapis na temo slovenskih gozdov in dogajanja v njih je v decembrskih dneh leta 2023 podal dr. Rajko Knez. Iz zapisa veje iskrena naklonjenost do gozdov in hkrati skrb za dogajanje v njih. Spoštovani pisec postavi nekaj kritičnih tez, pri čemer se kot področni nestrokovnjak in moder izobraženec obenem v uvodu izreče s previdnostjo.

Postavljene teze dr. Rajka Kneza ne samo da odpirajo prostor za potrebno razpravo, temveč zahtevajo odgovore in pojasnila. Na podlagi gozdarske izobrazbe in dela tako v gozdarstvu in varstvu narave ponujam lastni razmislek na podane iztočnice v izvornem članku.

Dvom o podatkih o letnem prirastku in poseku

Jesenska podoba gozdov in tudi zimska brez snežne idile je gotovo manj navdihujoča kot tista v bujnem zelenju v dobi vegetacije. A iz subjektivne zaznave le dela gozda ne moremo ocenjevati resničnost numeričnih podatkov, ki se jih ugotavlja z različnimi metodami, kot sta prirastek, ki se izraža v m^³/ha, ali posek, ki ga merimo v m^³. Statistične metode, ki temeljijo na vzorčenju in jih uporabljamo zaradi velikega obsega podatkov, so matematično objektivne in imajo določen interval zaupanja. Ne vidim sistemskega razloga (na primer odvisnost institucije od rezultatov popisa oziroma inventure), zaradi katerega bi nekdo imel interes, da manipulira s podatki oziroma jih prireja.

S podatkom o poseku v gozdovih ima gozdarska panoga težavo drugje. Bilančno. Težava je v predpostavki, da je vsako drevo v gozdu, ki je posekano, predhodno tudi označeno za posek. In tudi vsako posekano predhodno neoznačeno drevo, naj bi bilo naknadno evidentirano kot posekano. To je slepa pega slovenskega gozdarstva. Revirni gozdar javne gozdarske službe bi moral po sedanji zakonodaji v vsakem trenutku vedeti za nekaj milijonov(!) dreves v svojem revirju, ali so na svojem mestu ali niso. To je tako, kot če bi si policija postavila nalogo, da evidentira in kaznuje prav vsako prehitro vožnjo. Naj dodam, da zakon o gozdovih ne pozna »uradnega« podatka o poseku, ampak predpisuje evidenco o izdanih odločbah o poseku.

Ocena dejanskega poseka v slovenskih gozdovih z uporabo kombinirane metode vzorčenja in podatkov iz evidence o izdanih odločbah je bila sicer prvič predstavljena v Poročilu o gozdovih Zavoda za gozdove Slovenije za leto 2022. Z novimi tehnologijami daljinskega zaznavanja je ne samo mogoče, temveč tudi nujno, to oceno v bližnji prihodnosti še izboljševati. Iluzijo o zmožnosti fizičnega nadzora nad prav vsakim drevesom v slovenskih gozdovih pa opustiti.

Za podrobnejše podatke o prirastku, poseku in lesni zalogi zainteresiranim bralcem predlagam primerjalni vpogled v publikacijo Stanje evropskih gozdov (State of Europe's Forests, 2020), v kateri je nazorno opisano mesto, ki ga slovenski gozdovi zasedajo v evropski druščini.

Nedovoljen posek ni enako kot kraja

Med razlikami v evidenci izdanih odločb o poseku in dejanskim posekom so mediji (in politika občasno, glede na dnevne potrebe) naredili neresničen in nevaren enačaj, kot da je vsa razlika med evidentiranim in neevidentiranim posekom enako kot kraja. To še zdaleč ni tako. Kot vemo, kraja oziroma tatvina pomeni protipravno prilastitev tuje stvari. Posek dreves v gozdu, brez predhodne odobritve javne gozdarske službe, je po zakonu o gozdovih sicer prekršek, a še zdaleč ne vedno tudi kraja.

Da se v gozdovih dogajajo tudi kraje in da je nadzor nad dogajanjem v gozdovih precej težje zagotavljati kot v kakšni gospodarski družbi ali trgovini, je gotovo res in ga bo treba okrepiti. Vendar metoda posplošitve iz malega v veliko, torej iz konkretnega sečišča na celotno Slovenijo, ne zdrži. Pri poseku na Pohorju, ki je bil predmet izrednega notranjega nadzora javne gozdarske službe, tudi ni šlo za krajo, temveč za delno neevidentiran posek drevja. Iz tega gotovo ni mogoče zaključiti, da se 27 odstotkov posekanega lesa v Sloveniji ukrade. Kljub temu mora imeti javna gozdarska služba do tovrstnih prekrškov in še posebno do kraje ničelno toleranco.

Trajanje obnove gozdov in cikel gospodarskega gozda

Z laičnim opazovanjem konkretnega gozda, da je življenjski cikel gozda dolg in je tudi zato treba z njim načrtno, pazljivo in umno ravnati, se vsekakor strinjam. A gozdarji ločimo več razvojnih faz gozda, kot so mladovje, debeljak, pomlajenec …, in vse so gozd. Povprečna načrtovana doba gospodarskega gozda je v Sloveniji 120 let in v tem času se izmenjajo vse razvojne faze. Biološka doba naravi prepuščenega gozda pa je precej daljša. Gozdne inventure javne gozdarske službe ugotavljajo presežek odraslih razvojnih faz, torej tistega, kar laik imenuje gozd v pravem okoljskem pomenu te besede. Za zdaj je na srečo še tako, kljub vsem posledicam podnebnih sprememb v gozdovih. Je pa res, da je slabo načrtovan in slabo izvedena sečnja ter posledična nenegovanost zasnove precej slaba podoba, ki razočara tako strokovnjaka kot vsakega ljubitelja gozda.

Malomarna izvedba sečnje

Žal smo marsikje priča neustrezno izvedenim sečiščem, ki so daleč od skrbnega ravnanja z gozdom. Predpis s področja gozdnega reda je podroben, a izvedba marsikdaj močno odstopa od predpisanega. To je torej jasna naloga javne in tudi inšpekcijske gozdarske službe na tem področju. Naj dodam, da je vse manj lastnikov gozdov, ki bi sami opravljali gozdno proizvodnjo v svojem gozdu in bili kot taki jamstvo v skrbi za lastno premoženje in družinsko tradicijo. Najeti izvajalec ni emocionalno vezan na gozd, pogodbene zaveze med izvajalcem in naročnikom del so šibke. Naslednje neizogibno dejstvo je trend sprememb proizvodnih tehnologij, ki ni lastna samo slovenskemu gozdarstvu. Smrtno nevarno in naporno delo z ročno motorno žago, ki je prevladovalo od 60. let prejšnjega stoletja, počasi (v Sloveniji celo počasneje kot v marsikateri evropski državi), a zanesljivo odmira. Zamenjuje ga tako imenovana strojna sečnja, ki je zelo učinkovita in dobrodošla predvsem pri sanaciji velikopovršinskih ujm, pri rednem gospodarjenju pa žal marsikdaj zdrsne v globoke blatne kolesnice in druge nepazljivosti. Da bodo v prihodnje sečišča bolj urejena, je mogoče marsikaj narediti tako z ozaveščanjem kot z nadzorom in kaznovanjem.

Trk javnega in zasebnega interesa

Trk javnega in zasebnega interesa je treba reševati ne samo s poudarjenim neodvisnim nadzorom, temveč s celotno paleto storitev kakovostne javne gozdarske službe. Ena od ključnih storitev javne gozdarske službe za razreševanje tega konflikta je tudi skupna izbira drevja za posek. O pomenu usklajevanja javnega in zasebnega interesa pri usmerjanju gospodarjenja z gozdovi govori tudi odločba ustavnega sodišča, št. U-I-77/08-14, z dne 8. 7. 2010.

Pri tem pa nikakor ne gre zanemariti tudi revizije računskega sodišča (Smotrnost upravljanja z gozdovi, 2012), ki je za postopke skupne izbire drevja za posek že leta 2010 priporočalo tako zakonodajne kot operativne poenostavitve in racionalizacije postopkov. Sprememb večinoma še ni bilo, kar je mogoče pripisati določeni rigidnosti gozdarske stroke in splošni družbeni nepripravljenosti na izvedbo sistemskih sprememb obenem.

Uporaba lesa

V skrbi za vitalnost, stabilnost, zdravje in biološko pestrost gozda se (ne samo pri nas) pojavljajo ideje, da bi bilo gozdove najbolje v čim večji meri prepustiti naravnemu razvoju in z njimi aktivno negospodariti. Pri tem se človekova poraba lesa, torej sečnja, izpostavlja kot problem. Slovensko gozdarstvo je skozi generacije dokazalo, da je mogoče s konceptom sonaravnega gospodarjenja pridobivati ekološko prijazen material, kar les gotovo je, hkrati pa trajnostno skrbeti za druge funkcije (ekosistemske storitve) gozdov ter skrbeti za povečevanje oziroma ohranjanje gozdnih fondov. Tako se je lesna zaloga slovenskih gozdov, kljub gospodarski rabi, v zadnjem stoletju povečevala in danes je visoka. Ima pa svoje meje rasti, podobno kot je to pri človekovi rasti v višino.

Slovenska družba bi morala uporabljati bistveno več lesa, na čim bolj umen in trajnosten način ter v zameno za druge neekološke materiale, kot so beton, jeklo, steklo in plastika. Z obsegom poseka in porabe lesa ne zajedamo v trajnost gozdnih donosov. Prav nasprotno, desetletja smo jadikovali nad izvozom hlodovine, v zadnjih letih pa je bilanca uvoza in izvoza okroglega lesa nekoliko bolj uravnana (Kazalniki gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji, 2022). Mimogrede, načelo trajnosti je gozdarska stroka uvedla v svoje delovanje že konec 19. stoletja, medtem ko se je širša družba začela ukvarjati s trajnostjo šele zdaj, v času kritičnega zavedanja človekovega pustošenja planeta. Trajnost oziroma trajnostnost je tako postala skoraj obvezna floskula z zelenim prehodom in podobnim, žal velikokrat brezvrednim, besedičenjem vred.

Še bolj jasno povedano, na ravni Slovenije nikakor ne ropamo, devastiramo in siromašimo gozdov. Kar pa ne pomeni, da se žal na posameznih sečiščih tovrstni ekscesi ne dogajajo.

Skrb vzbujajoča prihodnost (slovenskih) gozdov

Prihodnost gozdov, ne samo slovenskih, in s tem prihodnost človeške civilizacije je skrb vzbujajoča. Precej bolj kot dodaten posek brez predhodne odobritve in bolj kot neustrezen gozdni red slovenske gozdove ogrožajo posledice podnebnih sprememb, naravne ujme, ki destabilizirajo sestoje, zvišanje temperatur, ki slabi vitalnost dreves in ogroža obstoj nekaterih drevesnih vrst, vdor tujerodnih živalskih in rastlinskih vrst ter zmanjšana možnost usmerjanja razvoja gozdov v teh novih pogojih. Slovenske gozdove veliko bolj ogrožajo zunanji dejavniki kot pa izvedbene napake v sami panogi. Podnebni scenariji, kot se napovedujejo, bodo zahtevali nove prijeme, večjo pozornost in večja vlaganja v gozdove. Gozdovi bodo namreč vse težje izpolnjevali vsa pričakovanja, ki jih ima družba do njih.

Ena od pomembnih nalog javne gozdarske službe je, da s kakovostnim zbiranjem in nedvoumnim izkazovanjem podatkov aktivno seznanja družbo z aktualnim stanjem slovenskih gozdov. Vitalni interes gozdarske stroke mora biti zagotavljanje zanesljivih in jasnih podatkov, metodološka neoporečnost in predvsem zavedanje, da je ključno zaupanje vsakega državljana v njene številke.

***

Gregor Danev, univ. dipl. inž. gozdarstva direktor Zavoda za gozdove Slovenije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.