Nekaj misli o zdravnikovem danes

Sam sem zdravnik trideseto leto. Izkušen, umirjen (kar pa gotovo nisem v zasebnem življenju), znam se vesti in pogovarjati z bolniki. Bolnike spoštujem in vem, da sem v bolnišnici zaradi njih. To je moje delo. In ne boste verjeli, poznam še veliko takih zdravnikov. Pravzaprav bi lahko slednje preslikal kar na večino kolegov, s katerimi vsak dan delam. No, morda malo manj spretno in ljudem všečno vrtijo jezik in težje koncizno zapišejo, kar želijo izpovedati, so pa precej večji človekoljubi, kot sem sam … jaz sočloveka bolj kot vse drugo cenim in spoštujem, znam razbrati stisko in razumem nemoč, ki jo doživlja kot bolnik.

Delam, pravzaprav nas je takih kar večina, v javni ustanovi. Če delaš dobro in vidiš ter čutiš stisko bolnika, se delo nikoli ne konča. Kličejo te, ko si na poti domov, doma pri kosilu, tudi ponoči, ko vsak pošten človek spi. Domači te imajo zato poln kufer. Zato pogosto slišiš, da si tujec pred domačimi; da te zanima samo služba; da od tebe nimajo nič; očitajo ti »kdaj smo pa nazadnje bili kje skupaj«; pravijo, da si dolgočasnež; da se doma šparaš in počivaš za službo.

Večina zdravnikov, ki jih v svojem okolju kot bolnišnični zdravnik srečujem in poznam, nikoli ni delala v zasebnem sektorju. Podobno kot meni jim zadošča javna plača, ki jo z dodatki, dežurstvi, tudi kakšnim popoldanskim ali večernim predavanjem zdravnik nadgradi v lep mesečni dohodek. Kdo bi se ukvarjal s samostojno zasebno dejavnostjo ali pa se udinjal za delo pri zasebniku popoldne? Le redkokateri. Prvič, utrujeni smo od opravljenega in odgovornega dela, drugič, čakajo nas domači, otroci, delo okoli hiše, trgovina ... Zvečer pa priprave na predavanja za študente in zdravnike drugih specialnosti, organizacija pouka na fakulteti, raziskovalna dejavnost, papirologija, vezana na delovanje klinike. Slednje mi je najbolj odveč. Večina dokumentov je zapisana v suhoparnem jeziku pravnikov, zato jih po prvem branju le težko razumem. Imam toliko dela na svoji kliniki, kjer sem v službi in doma, da ne zmorem hoditi na druga delovišča. Zmanjka mi časa in energije.

Prof. dr. Samo Zver. FOTO: Jože Suhadolnik

Ali smo zdravniki krivi za krizo javnega zdravstva? Minister meni, da tisti, ki delamo na urgenci UKCLJ, smo za to gotovo krivi. Tako, da skrivamo proste postelje na internistiki in zato namenoma pustimo bolnika čakati 30 ur in več. Iz čiste zlobe, da nagajamo. Tako kot smo nagajali ob prelomu tisočletja, da je takratni servilni oproda generalnega direktorja UKCLJ moral snemati kljuke z vhodnih vrat bolniških sob na internih oddelkih. Da bolnikom ne bi našli proste postelje na kliničnih oddelkih, saj je bil delavni načrt za tekoče leto dosežen in smo delali v čisto izgubo bolnišnici. In danes so ti takratni »junaki javnega zdravstva« med njegovimi velikimi branitelji in zagovorniki. Taisti, ki so bili izumitelji mantre, da nas je zdravnikov ob prelomu tisočletij odločno preveč. Takratni »da nimamo kaj početi, ker nas je toliko«, še dandanašnji – v letu 2023 čutimo na svoji koži. Na moji kliniki škodljive posledice takšnega z dokazi nepodprtega razmišljanja občutimo tako, da danes nimamo starejših izkušenih zdravnikov. Enostavno niso jih zaposlovali. Ti poznavalci so nekoč že imeli platno in škarje v svojih rokah. Niso znali ukrojiti javnega zdravstva, kot bi si želeli. In zdaj zahtevajo popravni izpit?

Pomembno je vedeti, da na internistično urgenco (IPP) UKCLJ lahko pride skoraj vsak, ki se mu zahoče. Na primer vsak onkološki bolnik, ki mu ne dajo prve pomoči na onkološkem inštitutu, ker »oni« pač opravljajo samo zdravljenje; bolnik z okužbo, vnetim slepičem ... Vsak lahko pošlje bolnika na IPP, ta pa od tam odide le stežka. Miselno zablodo o skrivanju postelj lahko zakuha samo nekdo, ki je prvič na internistični urgenci internih oddelkov. IPP UKCLJ je pravzaprav prva in največja ambulanta za ljudi brez osebnega zdravnika v naši lepi Sloveniji. Aja, če si pa »za umret bolan«, te na IPP oskrbijo v sekundi. Kar je osnovna dejavnost, bistvo urgence.

Minister tudi poreče: »Povsod lepo delajo v urgentnih centrih, samo v Ljubljani je problem«. Kaj pa, če je to posledica dejstva, da za Ljubljančane ni na voljo splošna bolnišnica in se ti borijo za sprejem na terciarno posteljo skupaj s slovenskimi bolniki, ki prihajajo iz drugih krajev Slovenije? Morda pa imajo Ljubljančani res na voljo manj »neterciarnih«, navadnih postelj, postelj za nezahtevne bolnike? Ni moč prvič slišati iz ust poznavalcev, da je treba kot enakovredna subjekta primerjati bolnišnico Brežice in UKCLJ.

Potem so tu enaki kot zgoraj navedeni »javni dohtarji«, samo da popoldne enkrat ali dvakrat na teden delajo pri zasebniku ali koncesionarju. Njihov motiv? Radi bi zaslužili nekaj več denarja: morda kupujejo stanovanje za mlado družino, nov avtomobil, potovanje, če so samski ali živijo v dvoje, brez otrok. Samski? Ja mnogi so tudi samski; veliko dela, malo ljubezni. Obilica dela je lahko resna ovira za življenje v dvoje, pri iskanju partnerja.

FOTO: Voranc Vogel/Delo

Ali so dvoživkarski, javno-zasebni zdravniki krivi za krizo javnega zdravstva? Kakšen nestrpen kronist in poznavalec razmer v zdravstvu bi dodal, da si zdravniki s popoldansko tlako kupujejo nesramno draga potovanja, na stotine modnih čevljev in oblek, dragih ličil, parfumov, nakita in dragocenih ur, modnih ženskih torbic, ki jih dajejo brezhibno urejene zdravnice na mizo med večerjo v finih restavracijah (»nek se vidi raskoš«), pa seveda draga prestižna vozila, vse z namenom, da se vidi, kdo je kdo. Ubogi tisti moji kolegi, ki potrebujejo takšno samopotrditev, vem pa, da jih ni veliko. Ne nazadnje pa, pomislim, in kaj tudi če so? Če jim ustreza in jim opisano polni in osmišljuje življenje … tudi nič narobe. Če bolje pomislim – kje, v katerih poklicih ne srečaš podobnih vedenjskih vzorcev pri nekaterih osebkih? Pravimo jim važiči, bahateži, samopašneži. Včasih, ko smo bili mladi, so takšni mladeniči vozili vespe in na njih prevažali »najlepša dekleta«, nosili majice Lacoste ali Benetton, kupljene seveda v Trstu. Danes pa, takšni kot so, potrebujejo več.

Tretja skupina zdravnikov so zdravniki zasebniki – veliki koncesionarji, ki igrajo na velikem odru. O njih težko sodim, saj ne vem, kako so ustvarili svoje imetje. Ne poznam ozadja in me tudi ne zanima. Želim verjeti, da želijo in delajo dobro. In vsak med njimi je gotovo posebna zgodba. Ker ne poznam okoliščin, težko sodim. Bi se pa vprašal, ali je bilo vse po črki zakona. Če je odgovor da, se je treba vprašati, kje je težava. Ali pa: kdo in kdaj je sprejel zakonodajo?

Danes se proti zdravnikom v Sloveniji marsikje izvaja bela čistka. Nekakšen pogrom. Barabe, zaslužkarji, pohlepneži z lažno moralo, »dajmo jih bando zdravniško« in podobno je pogosto moč slišati v čakalnicah ordinacij zdravstvenih domov, na ulicah in še kje. Žalostno. Tisti, ki nestrpno piše in nagovarja k linču, je pravi, človek na mestu.

Vedeti morate, da velika večina zdravnikov dela dobro. Ne odlično, ne slabo, ampak dobro. Nekateri, morda največ deset odstotkov med nami, dela slabše, kot je dobro. Zmenimo se takole: poimenujte tiste, ki mečejo slabo luč na poklic zdravnika, z imenom in priimkom. Ne skrivajte se za množino. Mi pa imamo zdravniško zbornico, ki bo take prijave raziskala. Meni se zdi pošteno. In še o plačah: povišanje zdravniških plač ta trenutek ni utemeljeno. Preveč nerešenih zadev se je nabralo, pretežki časi so in še bodo za marsikaterega zavarovanca. Morda bi se lahko začeli o plačah pogovarjati po tem, ko bo vsak Slovenec spet imel izbranega družinskega zdravnika. In prav bi bilo, da bi se o plačah hkrati pogovarjali z vsemi skupinami zaposlenih v zdravstveni negi. Delujemo kot ekipa in v ekipi je zdravnik praviloma vodja. Vendar bo neučinkovit, če ne bo imel zraven še medicinskih sester, srednjih in diplomiranih, strežnic, administratork, tehničnega osebja. Vsi za bolnika, kot se šika.

***

Prof. dr. Samo Zver, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.