Pokopališče, obnovljeno med šviganjem vojaških letal

Kaj je lepega v Ljubljani, je vprašanje, od blizu in daleč, ki sem ga večkrat slišal in je med nami še vedno navzoče. Odkar se globlje vključujem v probleme Ljubljane, si tudi sam in vedno znova poskušam nanj odgovoriti.

(KOLUMNA) Pokončnost arhitekture

Če stopim na Tromostovje in si ogledujem celotno prostorsko zamisel s tremi mostovi in vsem, kar jih obdaja, se ne morem načuditi genialni zamisli, veličastni harmoniji s frančiškansko cerkvijo kot dominanto.

Ko pogledam še kakšno podrobnost, ograje na vseh treh mostovih, vidim in najdem enkratno idejo – lepoto in zanesljivo varnost. In končno, številne ljudi, ki po njih sproščeno prečkajo umirjeno Ljubljanico. Vse skupaj je dovolj zapeljivo, da bi lahko rekel: Tromostovje je najlepši del Ljubljane. K temu lepemu delu našega mesta so ob desni breg reke Ljubljanice priključene znamenite arkade, ki v svojo kompozicijo vključujejo celotno tržnico z okoliškimi stavbami vred. To je spet znamenitost, harmonija v središču mesta, ki je tudi enkratna in globoko ljubljanska. Vse to so nam zapustili naši predniki z genialnim in svetniškim mislecem Jožetom Plečnikom na čelu. Poskusi, da bi ta del Ljubljane kakorkoli oškodovali ali spremenili (garaža pod tržnico), bi bil za mesto in vse nas prava kulturna in civilizacijska katastrofa. Poklicani smo, da ta del našega mesta ohranimo in varujemo.

Pa kaj, ko imamo v Ljubljani še druge lepe posameznosti in predele – na najvidnejšem mestu so Plečnikove Žale, nad katerimi imam »posebno veselje«. Naj o njih po spominu navedem uvodno dogajanje.

FOTO: Igor Modic/Delo

Sredi poletja leta 1957 sem se s svojega poklicnega izobraževanja vrnil iz Anglije in prevzemal v oskrbo Plečnikove prostore – celotno Plečnikovo hišo z vrtom vred v Karunovi 4. K temu me je povabil njegov nečak, prof. Karel Matkovič, ki je po stričevi smrti postal lastnik celotne Plečnikove zapuščine – vsega, kar je za njim ostalo. Posebej me je opozoril na Žale – na vse, kar je bilo tam med obema vojnama narejeno in je po vojni, v novi Jugoslaviji, postajalo vse bolj zanemarjeno. Nova povojna mestna »ljudska oblast« je tam prepovedala ustaljeno delovanje, to je dostojen pokop naših rajnih. In zdaj vse, ves prostor s stavbami vred propada. Ta poseben poudarek o stričevi predvojni dejavnosti, o arhitekturi in globoki verski vsebini celotnega sistema na Žalah, ki je eden velikih del in je ogrožen, sem si dobro zapomnill             

Ko sem sprejel kandidaturo za ljubljanskega župana in bil tudi izvoljen, so se vrata na magistratu na široko odprla. Ljudje so radi prihajali na »ogled« prvega župana v novi državi Slovenije. Med prvimi je bil tudi arhitekt Vlasto Kopač, Plečnikov učenec in predvojni sodelavec. Sodeloval je že pri zasnovi in izvedbi celotnega območja Žale. »Ali boste dopustili, da to veliko delo pokojnega Plečnika povsem propade,« je ogorčeno vprašal.

FOTO: Jure Eržen/Delo

Kakor sem bil Kopačevega obiska vesel, so se mi postavila številna vprašanja: vsa javna glasila, vključno z javnimi službami, vse je bilo usmerjeno v to, da Plečnikove Žale za Ljubljano niso potrebne, da tudi avtor Jože Plečnik nima nikakršne kulturne vrednosti. Torej, kje naj mesto za tako obsežno delo, ki bi bilo tam opravljeno, dobi denar? Postavilo se je še veliko vprašanj, med drugimi tudi, da njega, Vlasta Kopača, dosedanja mestna oblast ni poslušala ali upoštevala.

Ko je prišel drugič, sem na pogovor povabil predsednika izvršnega sveta Marjana Vidmarja. Tudi on se je strinjal s predlogom, da bi na neki način našli vsaj nekaj denarja za obnovo Plečnikovih Žal. Rodila se je dobra volja, skupaj z odličnim sodelavcem arhitektom Kopačem, ki je imel celoten arhiv in prvinsko znanje. Delo bi lahko začeli, posebno če bi nas podprli še javni mediji. A nas niso. Bivši podžupan, arhitekt Braco Mušič, je javno nasprotoval sleherni misli o obnovi. Trdil je celo, da se moramo Ljubljančani najprej odločiti, čemu naj bi bile Plečnikove Žale sploh namenjene – kakor da ljubljanska mestna uprava in kulturna javnost izpred desetih let ne bi vedela, kaj in čemu urejajo tako obsežno območje Žale. Kakšno poniževanje ljubljanske kulture in evropske civilizacije, in to v času, ko smo Slovenijo že razglasili za svojo demokratično državo.

FOTO: Uroš Hočevar/Delo

Obnova se je sicer zapletala, najprej s prenovo celotne infrastrukture, ki ni delovala, in potem z obnovo vseh stavb s kapelicami vred, a smo naslednje poletje, sredi desetdnevne vojne, ponovno delovanje že omogočili. Za ponovno odprtje in blagoslov smo povabili nadškofa dr. Alojzija Šuštarja ob sodelovanju zbora Consortium musicum, ki je pod vodstvom Mirka Cudermana zapel veličastno himno: Jaz sem vstajenje in življenje. Kljub ropotanju vojnih letal, ki so »švigala« nad nami, in hrupu, je nadškof obred nadaljeval. Čeprav nas tam ni bilo veliko, smo se po obredu srečno vračali na domove in pogrebne slovesnosti so se na Žalah spet lahko začele.

Dogodkov v zvezi s ponovnim odprtjem pogrebnih slovesnosti na Žalah se živo spominjam. Hkrati pa mi duša govori, da s tem, ko hodim tam naokrog, hodim po najlepšem predelu Ljubljane. Urejene kapelice, z bogato notranjo vsebino vred, vse stavbe in potem celotna prostorska ureditev, s poslovilnimi obredi vred, vse dehti po lepem in slovesnem. Ljubljana ima urejen vhod na svoje obsežno pokopališče z imenom Žale, ki je prostorsko in funkcionalno najlepši in po zamisli arhitekta Jožeta Plečnika duhovno bogat poslovilni biser.

***

Jože Strgar, nekdanji ljubljanski župan

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.