Kultura ni pompozen produkt, temveč brstenje vsakdanjosti

Glasbena šola Karol Pahor Ptuj je pred štirimi leti praznovala častitljivi sto štirideseti jubilej. Ena najstarejših glasbenih šol v Sloveniji svoje delo še zdaj opravlja v malodane isti, skoraj sedemsto let stari zgradbi, ki ji odpada fasada in zamakajo strehe, v kateri vlaga uničuje inštrumente in načenja zdravje, na mimoidoče pa letijo strešniki. Namesto da bi ji prostore uredili, se ji zdaj še dodatno krčijo, tako da bo do jeseni približno sto tridesetim učencem morala poiskati nove. Težava ni samo logistična. In ni samo lokalna. Naj gre za obrobno šolo ali za Nuk II, Ptuj ali Ljubljano, njen izvor je isti: siromašnost vrednot, v katerih kultura igra zanemarljivo, v glavnem dekorativno vlogo, in politika, ki ne premore zrelosti, da bi videla dlje.

Konkretna situacija na Ptuju ni nastala čez noč. V dvajsetih letih, odkar šola prosi za ureditev razmer, so se menjali trije župani, od Štefana Čelana, Mirana Senčarja do Nuške Gajšek. Vodstvo šole je občini ponudilo številne predloge, s strokovnimi in tehničnimi izhodišči za celostno in dolgoročno rešitev, od prilagoditev zgradb do novogradnje, ki bi bila gotovo smotrnejša. Toda od odgovornih ni prejelo veliko več kot jalovih obljub.

Ne le da težav niso pomagali rešiti, zdaj se še zaostrujejo. Šola izgublja prostore, ki jih je zaradi premajhnih kapacitet matične zgradbe najemala v drugem delu mesta. Direktor Šolskega centra Ptuj, ki prostore upravlja, je očitno čez noč ugotovil, da je stavba prenevarna za pouk, menda zaradi potresa leta 2020, za adaptacijo pa da ni sredstev. Ali so se učinki potresa pokazali šele po dveh letih ali so se učenci dve leti zadrževali v nevarni zgradbi, na to vprašanje bi nam lahko odgovorilo strokovno poročilo Zavoda za gradbeništvo RS, ki ga pa ministrstvo naj ne bi želelo razkriti.

Občina bi po 29. členu zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja sicer lahko zahtevala prenos lastništva z države na občino, vendar je županja to možnost že večkrat zavrnila. Območje bivše vojašnice na Vičavi, kamor so umeščene tudi druge podobne ustanove, od Zgodovinskega arhiva na Ptuju do Šolskega centra Ptuj, se za gradnjo enovite šole sicer zdi idealno. Zgradbo nekdanje šole Ljudevita Pivka, ki bi prav tako lahko služila namenu, če bi jo temeljito obnovili, so medtem na dražbi prodali v roke zasebnih podjetij.

Za učence, ki so ostali brez učilnic, so bile ponujene začasne nastanitve, ki so bodisi predaleč, zaradi česar bi morali za različne predmete kolovratiti po celem mestu, bodisi niso zvočno izolirane, glede česar so se sosedje že vnaprej pritoževali. Noge mladih baletk bodo medtem še naprej trpele na betonskih tleh Osnovne šole Olge Meglič, kjer so prav tako primorane gostovati. Ostali učenci se bodo dalje učili v matični zgradbi, ki je bila dotrajana pred dvema desetletjema.

Gotovo imajo odgovorni kup izgovorov, zakaj je situacija nastala, kako zanjo niso odgovorni samo oni in zakaj se je ne da rešiti čez noč. Ampak rešitve šola ne pričakuje čez noč. Pričakuje jo že dvajset let. In če se za primerjavo spet ozremo na Nuk II: prvi rok gradnje je bil leta 1998! Če v tolikšnem času ni mogoče zagotoviti ustreznih pogojev za tako ključne ustanove, za to ne more biti kriv samo nesrečen splet okoliščin ali nesposobnost določenega političnega sestava. Je simptom globljega, strukturnega problema, ki načenja celo državno politiko, vendar njegove manifestacije najbolj nazorno opazimo prav v tem mikrokozmosu lokalnih kupčkanj.

Kulturno izobraževanje gotovo ni posebno donosno. Kar počne, se ne vidi na zunaj. Ne privablja turistov in investitorjev. Ne prinaša privlačnih krilatic in medijske pozornosti. Ne polni ulic in blagajn, tako kot odprte kuhinje, kurentovanja in fotogenične vedute. Toda kaj ti bodo prireditve in razgledi, če je duša, ki jih sicer oživlja, priključena na aparate? Kaj ti bodo lične ulice in sijoče tržnice, če se o izobrazbi tistih, ki naj bi jih zapolnili in olepšali, baranta tako rekoč, kot da gre za tretjerazredno tržno blago?

Na fotografijah z nedavne Operne noči na ptujski Panorami je opaziti številne imenitne obiskovalce, tudi z občinskega vrha, kako uživajo v muziciranju mariborskega SNG. Kaj neki menijo ti sladokusci; da so virtuozi na oder padli z neba, da ni bilo potrebnega nič drugega, kot da jih navdahnejo muze, občinstvu na ljubo? Ali ni bilo tudi simfoničnim glasbenikom treba nekoč obiskovati neke nepomembne lokalne glasbene šole, da so odkrili in razvili svoj dar? Trdo delati, s predanimi pedagogi, pri čemer so tako eni kot drugi lahko svoje delo opravljali veliko bolje, če so jim delovni pogoji to omogočali.

Kultura ni samo tisto, kar lahko lepo zapakirano, razpisom prijazno oglašujemo na veleplakatu. Je tiho tlenje nemirnih duhov v podtalnici mest in vasi. Spontana ustvarjalnost obrobij. Kaljenje razglašenih bendov na zakotnih odrih. Jam sešni, na katerih je edino občinstvo tisto na odru. Pa eureka nadobudnega muzikanta, ki v učilnici iznajde svojo prvo neznatno melodijo, premaga zagonetno etudo, prvič stopi pred občinstvo, da bi v majhnem poustvaril veliko.

Ko se je Ptuj nazadnje potegoval za prestiž evropske prestolnice, je bilo veliko govora, da bi si pridobili še en festival in mesto »okronali za poletno glasbeno prestolnico«. To razmišljanje gre v povsem napačno smer; vodi v samo še večjo koncentracijo kulturne dejavnosti, zaradi katere začne na geografski in socialni periferiji, od koder izvirajo njene najbolj pristne in izvirne primesi, dreveneti. Kultura ni pompozen produkt, temveč brstenje vsakdanjosti.

Kakršna setev, takšna žetev. A na pridelek se čaka. Včasih pa je treba orati ledino. Prav tu je naš naglavni greh. Vsi bi radi želi in želi; če je le možno, čim prej in čim laže. Delovanje naše države, kot zdaj že spoznavajo nekateri, v resnici ni globoko: je kronično in akutno plitko. Mislimo in delujemo površinsko, kratkovidno, oziraje se edinole na hitre, očitne rezultate. Za dolgoročna, širokogledna vlaganja, ki jih je težko (ali natančneje, nesmiselno) ekonomsko ovrednotiti, ni potrpežljive zrelosti, kaj šele vizije. Zato se podvzetij, katerih izkupički so negotovi in nevidni, vsi izogibajo, jih prestavljajo, prelagajo na druge in iščejo venomer nove izgovore.

Ne čisto vsi. Svoje glasbene šole so v zadnjih dvajsetih letih lahko obnovili denimo v Kranju, Zagorju, Šoštanju, Šentjurju in Ormožu. V Žalcu, Slovenj Gradcu, Murski Soboti in Velenju so zgradili nove. Našli bi lahko še kup drugih uspešnih zgodb, ki kažejo, da ponekod razumejo, da je kulturo potrebno kultivirati od spodaj navzgor. Glede na to, kako rada se ptujska srenja ponaša s kulturniškim halojem svojega zgodovinskega mesta, je zanemarjanje vitalnih ustanov toliko teže razumeti, njegova senca pa je še temnejša.

Jeseni nas čakajo županske volitve. Kot je v navadi, bodo kandidati povsod pihali na dušo in razsipavali z obljubami. Tudi Ptuj bo dobil novo priložnost, da popravi to sramoto treh županov in izbere voditelja, čigar vizija se ne bo ležerno namakala v plitvini zunanjega blišča, marveč bo zmožen razvoj mesta in okolice utemeljiti na bistvenih osnovah, preden te zakrnijo.

Kultura in kulturna vzgoja, ki jo poganja, sta neizpodbitna temelja vsake zrele države, posebno pa države, ki kulturi dolguje toliko. Upam torej, da Glasbena šola Karol Pahor Ptuj v istih razmerah ne bo dočakala tudi svoje stopetdesetletnice in da bomo v Nuk II kmalu parkirali knjige namesto avtomobilov. Da bi to zagotovili, je ključno, da volivci prevprašamo svoje lastne vrednote in premislimo, kakšno vlogo med njimi igra kultura in kakšno bi morala. Ko si bomo glede tega na jasnem sami, oblasti ne bo preostalo drugega, kot da nam sledi in se razvije v kulturno politiko tako v ožjem kot širšem pomenu tega mnogo preveč samoumevnega pridevnika.

***

Primož Vidovič, diplomirani filozof in komparativist, magister kognitivne znanosti

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.