Razmišljajmo, utemeljujmo in se razgovarjajmo

Kaj je to komunikacija? Polna usta je imamo. Da je komunikacija ključna. Da je komunikacija slaba. Da se je moramo naučiti. O komunikaciji nam pridigajo politiki, študirajo jo študenti, preučujejo strokovnjaki. Cele akademske revije so ji namenjene, zanjo so pooblaščeni uradi za komunikacijo in komunikatorji, komuniciramo pa lahko z več sredstvi kot kdaj prej. Človek bi si mislil, da zadevo obvladamo.

Toda če prisluhnemo kakršnemukoli govoru, naj bo politični, strokovni ali poljudni, se kmalu pokaže, da nam komunikacija ne gre prav dobro od rok, da v nekem bistvenem smislu o njej pravzaprav nimamo pojma. Ravno s pojmi samimi pa si lahko pomagamo, da bi razumeli zagato, kakšne posledice prinaša za našo družbo in morebiti celo, kako se iz vozla izviti.

Pogoj demokratične skupnosti je, da se njeni pripadniki o skupnih zadevah odločajo soglasno. Zato se morajo znati o njih pomeniti, izmenjati mnenja, jih soočiti. Samo po sebi to ni dovolj, da bi se lahko kaj tudi zmenili. Prijatelj lahko meni, da je Zemlja ploščata, pa te njegove resnice ne bom enostavno sprejel – ploščata in okrogla hkrati vendar ne more biti. Najti morava torej način, da svoji mnenji nekako uskladiva, se o njiju pogodiva.

Z drugo besedo, morava komunicirati, »delati tako, da je [informacija, mnenje] skupno«, kot nas pouči etimološki slovar. Laže reči kot storiti! Kot zdaj že pritrjuje kognitivna znanost, je človeška komunikacija vse prej kot neposreden prenos informacije. Tisti, ki ga nagovarjamo, mora biti sporočilo pripravljen in zmožen sprejeti. In tudi ko ga bo sprejel, si ga bo razlagal s svojega zornega kota. Težava je torej v tem, da ne vemo, kako zagotoviti konstruktivno obojesmernost, kako doseči, da bo neko mnenje moglo postati skupno, ne da bi poteptali svobodomiselnost.

V skladu s tem se v demokraciji sodržavljane trudimo prepričevati, »z boljšim pričevanjem povzročiti spremembo mnenja«. A pričevanj je toliko kot prič. Ne zmagajo tista, ki so bližja resnici, temveč tista, ki so najlepše povedana, ki znajo, kot je menda znal sofist Protagora, »šibkejšo stvar narediti močnejšo«. Pri cepljenju vidimo, koliko imajo z resnico opraviti najbolj prepričljivi. Na koncu so tudi znanstveni komunikatorji (ne nujno v svojo korist) ugotovili, da večjo težo kot znanstvena bibliografija nosi število sledilcev in da ljudi prej kot statistika ganejo osebne izpovedi.

Delati razlike med eno in drugo mislijo

Za razumno demokracijo ni dovolj, da samo lepo govorimo. Ali da samo mislimo. Mislimo lahko neumnosti. Ploskozemljan si misli, da misli dobro. Treba je razmišljati: delati razlike med eno in drugo mislijo. Med resnično in lažno, med utemeljeno in neutemeljeno. Trditve preverjati in dokazovati: s premišljenimi argumenti, z znanstvenim poskusom, s previdnim opazovanjem sveta in sebe. Umna so mnoga bitja, človekova vrlina pa je, da je razumen: do svojega mišljenja lahko zavzame kritično razdaljo, ki mu omogoča, da ga prečisti neumnosti – četudi je ta brezmejnejša kot vesolje.

Šele ko se s sodrugom strinjava, da se bova pogovarjala karseda razumno, se lahko začneva sporazumevati. Namesto mnenj si zdaj izmenjujeva razloge. Namesto da bi leporečila, utemeljujeva. Namesto da bi govorila vsak po svoje, iščeva skupni jezik in svoje misli zvajava na skupni imenovalec. Drug drugega se skratka trudiva razumeti. Tako vzpostaviva resničen dialog.

Zmaga perspektiva, ki nas najbolje zavede

Naš izziv je, kako komunikacijo obnoviti med ljudmi, ki razumnosti drug drugemu ne priznavajo več, ki se kratko malo ne želijo več sporazumevati. Besede gredo skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Ploskozemljan in Oblozemljan se drug drugemu zdita enako slaboumna. Njuno soočenje ne more biti produktivno, ker se prekrižata dve subjektivni, nesomerni perspektivi. Zmaga tista, ki nas najbolje zavede.

Ali lahko pogovor med njima, med cepilcem in proticepilcem, med levičarjem in desničarjem sploh kam vodi? Naš predsednik rad prireja dialoška srečanja, češ da bi poenotil naše poglavarje, toda jasno je, da mlati prazno slamo – in tega se najbrž zaveda. Pogovora o kolikor toliko kočljivih temah nismo zmožni več niti v svojih osebnih odnosih. Zdi se, da nam ne ostane drugega, kot da se po angleško vdamo, da se strinjamo, da se ne strinjamo, in ostanemo vsak na svojem bregu v trhlem sožitju.

Če je bil tak kompromis v zmernejših časih izvedljiv, se je v zadnjih dveh letih, ko je bila potreba po odločnosti in sovisnosti znatno večja, sesul. Tako na levi kot na desni, v politiki in stroki, med prijatelji in sorodniki se je dialoškost povsem razkrojila. Brez sporazumevanja ni komunikacije, brez komunikacije ne soglasja, brez soglasja pa je družbena pogodba samo še papir in razumnost preživeta bajka.

Če je mogoče v vsaki teoriji najti luknjo, ali se sploh lahko dokopljemo do resnice?

Tik preden je bil nepoboljšljivi Sokrat usmrčen, kakor v Fajdonu opisuje Platon, je s svojimi učenci spokojno razpravljal o nesmrtnosti duše, da bi jim razložil, zakaj se smrti ne boji. Ker je pod vprašaj postavil že celo vrsto odgovorov, se je sogovornikov lotil obup. Če je mogoče v vsaki teoriji najti luknjo, ali se sploh lahko dokopljemo do resnice?

Sokrat jih okara, ker omahujejo. »Človeka ne more doleteti večje zlo od tega, da zasovraži utemeljujoči govor,« pravi, kajti sovraštvu do utemeljevanja sledi »sovraštvo do ljudi«. Samo zato, ker se nas, recimo zaradi muhastih oblastnikov in pohlepnih algoritmov, polastijo dvomi, še ne smemo misliti, da sta bolna resnica in utemeljevanje, temveč »da mi sami še nismo zdravi«. Zato moramo biti pogumni in si prizadevati, da bi ozdraveli.

Kakšen recept bi nam predpisal? Naj še naprej trmasto vztrajamo v razpravljanju in utemeljevanju, tudi kadar je to neprijetno ali – kot je bilo zanj – celo nevarno. Ne zato, da bi prepričevali druge o svojem prav, marveč zato, da bi drug drugemu, predvsem pa samim sebi preprečili, da bi se zakoreninili v svojih prepričanjih in podlegli enoumju. Prav to, da hkrati z vsako trditvijo pogledamo tudi nasprotno, pravi Sokrat v Državi, našo dušo spravi v zadrego, ki njen pogled uperi proti resnici. Sovpadanje nasprotij samo po sebi ne bo rodilo takojšnjih rešitev, omogočilo pa nam bo, da zanje ostanemo odprti.

Nasprotja bodo v demokraciji sovpadala, dokler se bomo sporazumevali. Namesto da poskušamo drug drugega preglasiti, se zato raje uigrajmo v večglasje. Razmišljajmo, utemeljujmo in se razgovarjajmo, tudi če hodimo vsaksebi, eni po ravnem, drugi po zaobljenem planetu. Kajti če je Zemlja res okrogla, se bomo nekoč spet srečali.

***

Primož Vidovič, diplomirani filozof in komparativist, magister kognitivne znanosti

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.