Populizem se s populizmom izbija

Najbrž ste opazili, da sta deželo zalila med in mleko. Vzdihljaje olajšanja slišimo na vsakem vogalu, zmagoslavni tviti čivkajo v en glas, novinarji ene in druge strani v afektu komaj berejo s trotlbobnov. Ljudje plešejo. Romamo v zlato dobo, z našim lastnim Periklejem na čelu.

Vzhičenost je razumljiva, posebno pri tistih, ki so se znašli na tnalu odhajajoče garniture. Toda preti nam, da bomo zdaj, ko naj bi končno mogli spet svobodno misliti, misliti pozabili. Kar ljudstvo prinese, ga lahko kmalu odnese, in populizem se s populizmom izbija.

Golobova zmaga je namreč populistična. Marcel Štefančič ml. v intervjuju za Primorske novice pravi, da »Golob elitam ne dolguje nič. Vse dolguje ljudstvu«. Kdor uspeh pripisuje kakšni posebni teži njegovega programa – ki ga še pred mesecem ni bilo – ali njegovega gospodarskega čuta – ki v politiki malo šteje – prezre bistveni vidik. Ne, ustoličila ga je obljuba tistega, česar smo bili po dveh letih suše še kako žejni, na kar je bilo naše uho že vnaprej uglašeno in kar je razglašalo že ime stranke: svoboda.

Demokratični voditelj je kot krotilec zveri, pravi Platon v Državi. Le da ni vedno jasno, ali on kroti zver ali zver njega. Trudi se predvideti njene muhe, da bi ji godil. Proučuje, »kako se ji sme približati, kako jo zgrabiti, kdaj in iz kakšnih razlogov je najtežavnejša in kdaj najbolj krotka«. Kar jo veseli, imenuje dobro, kar jo draži, imenuje slabo, pri tem pa se le redko ozira na to, če je tisto, kar si želi, res koristno – zanjo, zanj ali za druge. Če je nepazljiv, lahko »naredi množico za svojo gospodarico«. Če si jo želi podrediti, mora ugotoviti, »s kakšnimi glasovi jo lahko pomiri ali razbesni«. Toliko bolj, če je zver že izstradana in razjarjena.

Golob je na soočenjih postavil jasno diagnozo družbenega duha. Ljudje, da si želijo svobode, demokracije, kulturnega življenja, neodvisnih medijev, dostopa do zdravnika. Ne želijo si zaprtih šol, vodnih topov in solzivca. Ne želijo koronskih ukrepov in mask. Ne želijo se obvezno cepiti. »Ne, hvala,« je dejal odločno. Naslovil je bistvene skrbi tako rekoč vseh družbenih slojev, ne glede na geografsko ali ideološko pripadnost.

In našel je skupni imenovalec vseh želja: vrnitev v normalnost. Kaj ta normalnost pravzaprav je, ali ni samo utvara, še en izgubljeni paradiž, ki ga nikoli ni bilo, s tem se ni ukvarjal, ker se mu ni bilo treba. Nastopil je priljudno, s primorsko radoživostjo napovedoval blaginjo in veselje, da je še tako neozdravljiv godrnjavec podlegel zdravilnemu učinku njegovega zanosa. Razgrel je klinično resnobnost političnega prostora in se vzpostavil kot jasna alternativa – vsem –, kot zavetnik ljudstva – pred vsemi.

Kako naj s tem tekmuje opozicijski politik, ki je očitno sokriv za to, da se je normalnost sploh sfižila? Temu preostane edino, da si pusti nasaditi rogove. Ali revolucionar, ki rešitev vidi v koreniti preobrazbi našega udobnega načina življenja, ki v opevani normalnosti ne vidi nič normalnega? Če se za povrhu še načelno postavi s stroko in proti proticepilstvu, ki podžiga množico, se je v koleno ustrelil dvakrat.

In kako naj temu konkurira odhajajoči premier? S svojo trpko resnobnostjo, pesimizmom in nestrpnostjo. S podizvajalci, ki so uspešneje kot virus preganjali kulinarične užitke, ki so pridigali, ali smo se cepili premalo ali smo se cepili preveč.

Krize zahtevajo nepriljubljene ukrepe in napake. Zapiranje šol, zdravstvenih in gasilskih domov pač ne more povečati javne podpore, bomboniere gor ali dol. Če se stvari poleg tega lotiš še tako neizprosno robato, izgubiš volitve, in to zato, ker – v nasprotju z ocenami tujih medijev – v tebi pravzaprav ni dovolj populista. Razlika med tabo in večinskim ljudstvom, ki naj bi ga vendar nagovarjal, je preprosto prevelik. Volilni izidi, v katerih je Gibanje Svoboda prednjačilo po skoraj vsej Sloveniji, to potrjujejo.

Samo po sebi ni nič hudega, če veščemu nasprotniku v takih razmerah uspe najti skupni imenovalec, s katerim poenoti ljudstvo v upanju na boljšo prihodnost. Zaplete se, če je skupni imenovalec tudi najnižji. Meja med zvestobo volivcu in populizmom je namreč tanka. Pogledati moramo, kaj vse je politik pripravljen zastaviti, da bi si pridobil naklonjenost ljudstva, in čemu. Ali nastopa demagoško ali je z volivci iskren? Ali resnično stoji z ljudstvom ali je volk v ovčji koži?

Tako zelo smo si želeli menjave oblasti, da so novinarji v glavnem prezrli podrobnosti ponujene kupčije. Opozicijske stranke, ki bi jo lahko izzvale namesto njih, so se tekmovalnosti, ki oživlja zrele demokracije, ustrašile in že vnaprej pokleknile pred verjetnim zmagovalcem. To so drago plačale. Kaj bo plačalo ljudstvo, kateremu zmagoslavni projekt »dolguje vse«?

Kako dolgo, denimo, bo Golob vztrajal pri svoji oceni virusa kot »samo navadnega virusa«, če bi mutacijska loterija v jesen prinesla nov uničujoč val? Kako dolgo bo okleval, preden bo cepljenje vendar postalo obvezno? Ali bo otroke res pošiljal v šolo ne glede na zapolnjenost bolnic? Naš Periklej je svojo kugo sicer premagal, toda nekatere njegove trditve, recimo glede neučinkovitosti cepiva na omikron, so površne in zavajajoče ter neskladne s stroko, neupoštevanja katere je opozicija krivila vlado v odhajanju. Deleža proticepilskega sentimenta, ki ga je Gibanju Svoboda uspelo vpreči, prav tako ne gre podceniti, če se želimo pripraviti na nova zategovanja pasu.

Če je naš novi krotilec pripravljen resnico poenostavljati pri virusu zato, da bi si pridobil naklonjenost, ali je pripravljen zavajati tudi drugod? Kako stvarne so njegove velikopotezne napovedi in kako bo potolažil ljudstvo, ko bo, tako kot številni do zdaj, spoznal, da se državni mehanizmi premikajo po polžje in da številne reforme učinke nehvaležno pokažejo šele v vladavini naslednika? Ali ko se bo nanj prilepil oportunistični mrčes, da bo v političnem kupčkanju od obljub »novega družbenega dogovora« ostala samo še stara, zarjavela normalnost? Velike obljube lahko vodijo v velika razočaranja. In ta bodo našla nove krotilce, morda še bolj pretkane.

Znana pevka je na facebooku tarnala, da nekateri že kritizirajo Goloba, češ, ali smo lahko vsaj za nekaj časa malce dobrodušni. Ljudje so naveličani nenehne histerije, v katero so nas pahnile svetovne in domače razmere. Vsi si želimo odpočiti.

A velike politične spremembe niso čas za spanje. Če mislimo, da smo ladji za zdaj preprečili, da potone, še ne pomeni, da ni polna lukenj in da pravzaprav ne vemo, kam pluje. Krmarjem, ki se že prerivajo pred njenim krmilom, ne moremo zaupati samo zato, ker so nas mično nagovorili, temveč izterjati rezultate. Kritične misli ne pošiljajmo na pašo, da ne bomo obstali, prepuščeni toku svetovnih razmer, nepripravljeni na črne labode, ki prhutajo za obzorjem. Ne smemo se ustavljati, ampak se moramo gibati naprej – kajti brez gibanja ni svobode.

***

Primož Vidovič, diplomirani filozof in komparativist, magister kognitivne znanosti.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.