(KOMENTAR) Z digitalnimi spovednicami nad zlorabo oblasti

Poljski predsednik vlade Donald Tusk je od decembra leta 2023, ko je prevzel položaj, večkrat obsodil sistem političnega vmešavanja, ki se je uveljavil v času vlade stranke Zakon in pravičnost (PiS).

Tusk je obljubil, da bo zahteval odgovornost »od vseh, ki so zlorabili položaj in oropali poljsko državo«, ter predstavil strah vzbujajoč seznam domnevnih nepravilnosti stranke PiS Jarosława Kaczyńskega, med drugim trošenje velikih zneskov za novo letališče v osrednji Poljski, slabo upravljanje rafinerije PKN Orlen, ki je pod državnim nadzorom, spreminjanje javnih ustanov v propagandna orodja, nakup vohunskih programov za spremljanje političnih nasprotnikov, polnjenje državnih podjetij s privrženci in uporabo javnih sredstev kot strankarskega tajnega sklada za podkupnine.

Čiščenje poljskega političnega sistema bo za premiera Tuska zahtevna naloga. Vendar so njegova dejanja obetaven premik k preglednejšemu političnemu sistemu, ki se oddaljuje od preiskav EU o kršitvah načel pravne države. Tovrstni pristop daje upanje tudi drugim državam, kot je Madžarska, kjer se je korupcija že globoko ukoreninila.

Edit Zgut-Przybylska FOTO: osebni arhiv

Mreži političnega vmešavanja Viktorja Orbána in Jarosława Kaczyńskega sta si presenetljivo podobni. Oba voditelja sta vzpostavila neformalne strukture moči, kar je privedlo do nazadovanja demokracije in preiskave po 7. členu, ki jo je zahtevala evropska komisija. Toda kako je pravzaprav prišlo do takšnih ravnanj in kaj lahko storimo, da jih ustavimo?

Tako na Poljskem kot na Madžarskem je oslabitev institucionalnega nadzora in ravnovesja omogočila krepitev neformalne moči. Primeri korupcije na visoki ravni so bili prezrti, organi kazenskega pregona pa so postali pasivni, delno zaradi pristranskosti državnega tožilstva.

Na primer, precejšnja sredstva so se brez večjega nadzora stekala v kroge Zbigniewa Ziobra, ministra za pravosodje, ki ga je imenoval Kaczyński. Osupljiv primer je bila zloraba sklada za pravosodje, ki je bil namenjen pomoči žrtvam kaznivih dejanj in reintegraciji zapornikov, na koncu pa je financirala skupine, zveste Ziobru, vključno z njegovo stranko Zedinjena Poljska, ter institucije, ki so podpirale koalicijo Kaczyńskega.

Poleg tega so si usklajeno prizadevali za zatrtje nasprotovanj in utišanje tistih, ki so poskušali odpraviti vrzel v odgovornosti. To jim je delno uspelo z neformalnimi strukturami moči, kot je prevzem medijev, ko so vplivni posamezniki in državna podjetja prevzeli neodvisne medije, vključno z močno spolitizirano poljsko javno radiotelevizijo.

Čeprav je bilo formalno državno posredovanje na Poljskem razmeroma omejeno, je vlada stranke PiS pridobila lastništvo medijev prek klientelističnih mrež in nenadzorovanih finančnih dogovorov. Vrhunec teh prizadevanj je bil »prevzem« lokalnega portfelja Polska Press, ki ga je opravil državni naftni gigant PKN Orlen, ki ga je vodil Daniel Obajtek, zaveznik Kaczyńskega.

Čeprav strategija Kaczyńskega dolgoročno ni bila uspešna, sta obseg in globina klientelistične korupcije pod vodstvom stranke PiS obsežna in preteklo bo še veliko časa, da se razkrijeta.

Mreži političnega vmešavanja Viktorja Orbana (na fotografiji) in Jarosława Kaczyńskega sta si presenetljivo podobni. FOTO: Hollie Adams/Reuters

Revizorji, ki preverjajo javno porabo v času vladavine stranke PiS, so že odkrili sto milijard zlotov (približno 23 milijard evrov) sumljivih in potencialno nezakonitih izdatkov, kar nam omogoča vpogled v obseg korupcije. Obstajajo tudi trditve, da je Kaczyński izrecno izjavil, da bi lahko samo politično zvesti posamezniki zasedali položaje v javni upravi in državnih podjetjih.

PiS se še vedno brezsramno izogiba kakršnikoli krivdi ali odgovornosti. Na vprašanja o ravnanju svoje stranke je Kaczyński odgovoril, da podpora različnim institucijam ni bila niti nezakonita niti v nasprotju z javnim interesom.

Na Madžarskem so razmere še bolj zaostrene. Leta 2022 je EU vlado Viktorja Orbána zaradi nenehnega nazadovanja demokracije, ki je spodkopalo skoraj vse vidike države, označila za »izvoljeno avtokracijo«. Orbánova strategija temelji na monopolizaciji države in gospodarstva od zgoraj navzdol, pri čemer so izobraževalne fundacije ključni nosilci pridobivanja javnih sredstev.

Več milijard forintov davkoplačevalskega denarja se je steklo na platforme, kot sta Center za temeljne pravice in njegov lastnik, Jogállam és Igazság Nonprofit Kft. Te institucije »delujejo« kot nevladne organizacije, ki jih organizira vlada, v resnici pa so namenjene legitimizaciji in promociji sporočil Orbánove vlade ter hvaljenju delovanja njegove stranke Fidesz.

Center za temeljne pravice je še bolj problematičen, saj je povezan s tujimi mrežami dvomljivega ozadja, med drugim s poljsko katoliško pravno skupino strokovnjakov Ordo Iuris in s Trumpom povezano organizacijo CPAC, ki si pod krinko »konservatizma« prizadevata širiti protizahodno politiko.

Orbánova politika kot tveganje za schengen

Zaradi obsega tega nadzora so se številni Madžari sprijaznili s popolno prevlado Orbána in njegovih zaveznikov. Njegov propagandni stroj, ki mu v EU ni para, spodbuja dezinformacije in teorije zarote. Zdi se, da je eden zadnjih neodvisnih medijev na Madžarskem, RTL, propadel, potem ko je medijsko podjetje v nemški lasti sklenilo strateški dogovor z državnim 4iG.

Vendar pa kljub temu morda obstaja rešitev.

Hitri ukrepi Donalda Tuska na Poljskem proti gibanju PiS niso ostali neopaženi na Madžarskem. Péter Magyar, predstavnik uporniške opozicije, ki je zdaj v anketah za deset odstotnih točk oddaljen od Orbána, je izpostavil Tuskovo vodilno vlogo v boju proti notranjemu klientelizmu. Magyar je na družbenih omrežjih zapisal: »Oligarhi, kriminalci nacionalnega interesa!, bodite pozorni na Poljsko!«

Magyar je prav tako napovedal, da se namerava njegova stranka Spoštovanje in svoboda (TISZA) pridružiti Evropskemu javnemu tožilstvu in ustanoviti »digitalne spovednice«, kjer bodo lahko državljani, vpleteni v Fideszov režim, anonimno delili informacije o strankinih zlorabah oblasti. Govori se tudi o vzpostavitvi medsektorskega sodelovanja med državljani in preiskovalnimi novinarji, da bi izpodbijali Orbánov neformalni pokroviteljski režim.

Vendar je vse to odvisno od tega, ali bo Magyar ali katera druga opozicijska stranka na volitvah leta 2026 premagala Orbána.

Kdorkoli bo postal predsednik vlade po Fideszu, bo moral posnemati spremembe, ki potekajo na Poljskem in preoblikovati madžarsko politično kulturo.

Péter Magyar se mora izogniti sovražnemu odnosu do civilne družbe in tiska, ki je značilen za Orbánovo vladavino. Namesto da bi obsojal preiskovalne novinarje, bo moral Magyar spodbujati kulturo medsebojne strpnosti in institucionalnega potrpljenja. Poleg tega bi morala TISZA izkoristiti svoj mandat v evropskem parlamentu in si prizadevati za smiselno ukrepanje EU proti prilaščanju medijev v Srednji in Vzhodni Evropi.

Medtem ko bi lahko bila Tuskova prizadevanja za boj proti klientelizmu na Poljskem zgled za Madžarsko, je naloga, pripeljati režim Kaczyńskega pred sodišče, zahtevna in bo po Orbánovem padcu še bolj polna izzivov.

Osredotočiti se je treba na vzpostavitev svobodne in poštene demokracije, pri čemer morajo sodelovati vsi vidiki družbe, ki delijo to vizijo. Pot do okrevanja obeh držav se zdi dolga in težavna, vendar je na koncu predora, čeprav nekoliko pozno, vendarle viden kanček upanja.

***

Edit Zgut-Przybylska, docentka na Poljski akademiji znanosti in raziskovalna sodelavka na Inštitutu za demokracijo CEU v Budimpešti

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.