(KOMENTAR) Kdo bo plačal zamujene spremembe v zdravstvenem sistemu?

Lahko ustavimo ali vsaj upočasnimo tempo? Lahko damo poudarek vsebini in ne le formi? Ne glede na trenutek časa, ki ga izberemo, so odločitve lahko precej daljnosežne. Četudi posameznik tega ne želi, lahko njegova aktivnost oziroma neaktivnost vpliva na vse druge že samo zaradi položaja, ki ga zaseda. V demokraciji ima tako največjo formalno moč seveda predsednik vlade, ki lahko na dolgi ali srednji rok vpliva na več vidikov našega življenja.

Prihajajo zelo pomembni trenutki za vse nas. Po eni strani nas lahko vedno bolj navdihuje tehnologija, ki se prebija v skoraj vse pore našega življenja. Po drugi strani pa so vse bolj pomembne elementarne stvari, kot so zaupanje, spoštovanje, potrpežljivost in skromnost.

V današnjem svetu, ki drvi naprej z vedno večjo hitrostjo in v katerem se odločitve sprejemajo v trenutku, te postajajo po eni strani samoumevne in popolnoma razvrednotene, tudi če so življenjsko pomembne. Kakšna je »realna« cena zdravnika, ki je poleg zahtev po vsakodnevni produktivnosti obremenjen še z delom na urgenci, kjer je pretok bolnikov nekaj sto na dan (npr. v našem največjem UKC Ljubljana)? Bojim se, da ni več daleč trenutek, ko bo moral dežurni zdravnik zaradi pomanjkanja kadra odločati tudi o tem, kdo bo preživel in kdo ne. In vendar se nihče ne vpraša, ali je ta zdravnik spočit, ali skrbi za svoje psihično in fizično zdravje, da lahko optimalno opravlja svoje delo. Nihče ne pomisli na to, da bi lahko tak zdravnik imel na razpolago sveže sadje in hladno vodo v dežurni sobi, kjer bi se lahko usedel z medicinskimi sestrami in tudi njih vprašal, kaj si mislijo o prognozi obravnavanega bolnika. Kaj šele na to, da bi si lahko ekipa po zahtevni reanimaciji (uspešni ali neuspešni) vzela čas, da se stušira, zadiha in analizira dogodek, preden gre nazaj na delo … Kdor reanimacije ni doživel sam, bo seveda težko razumel, o čem govorim, vendar je ključno, da ekipa v kritičnih trenutkih deluje kot eden, brez nepotrebnih zapletov in motenj. Tukaj smo na račun učinkovitosti pozabili na kritično infrastrukturo v njenem bistvu.

Pomembno je, da prepoznamo, kaj v državi je res nujno in kje moramo imeti najboljše zdravnike in medicinske sestre. Zaradi vsebine in ne forme! Kako bomo gledali na te odločitve čez nekaj časa, je odvisno predvsem od tega, ali bomo pustili stroki narediti, kar je edino smiselno, in bomo zagotovili ustrezno količino kritične infrastrukture, ki si jo lahko privošči naš sistem. Seveda bodo, oziroma so, prve žrtve na ramenih bolnikov. Krivda za to je izključno na strani vseh politikov, ki so doslej vodili zdravstvo. Odgovornost stroke pa je, da naredimo korak, da to škodo zmanjšamo. Kako? Z vsebino. S kritično infrastrukturo. Z urgentnimi centri. S skrbjo za zdravje. Zakaj nas zanima samo plačevanje storitev in ne plačevanje vsebine? Zakaj ne moremo sprejeti dejstva, da je v resnici pomembno zdravje kot tako? Da je primarni zdravnik tisti, ki bi lahko usmerjal bolnika na manj preiskav, da bi bolnik dobil nazaj status »zdravega« državljana, če bi zanj imel dovolj časa. Bolnik gotovo ne potrebuje 12 slikanj na MR ali CT aparatu, morda so dovolj le tri slikanja in napotitev do dveh specialistov. V tem trenutku pa je plačilo obrnjeno samo na storitve, se pravi na slikanje, in ne na to, da bi imel zdravnik dovolj časa za temeljit pogovor z bolnikom, ki bi lahko odpravil tudi marsikatero nepotrebno preiskavo.

Kako se gradi zdravstveni sistem od socialističnih porodnih krčev, ki se nato spremenijo v kapitalistično usmerjen porod, ni odvisno od zdravnikov ali medicinskih sester. Gotovo v ozadju niso ne fizioterapevti in ne zobozdravniki. Veliko večja možnost je, da figo v žepu držijo na ministrstvu, kjer ne znajo razumeti, da je treba na trgu ustvariti pogoje, da se bo lahko sorazmerno s potrebami državljanov razvijal sistem, ki bo vseboval nekaj konkurenčnosti, veliko kakovosti, predvsem pa načrtovanje in strategijo. Ministrstvo bi moralo jasno napisati, proti kateremu svetilniku bodo vozili. In to povedati tudi s kontrolnimi točkami.

Nedopustno je, da imamo takšno ureditev, da morajo najtežji onkološki bolniki, ki prejemajo zelo drago terapijo, ob zapletih na zdravljenje v najbližjo bolnišnico. Tam lahko nevede izničijo učinek onkološkega zdravljenja in tudi življenjsko ogrozijo bolnika, da o tem, da lahko zaradi kadrovske in prostorske stiske končajo celo na hodniku, niti ne razpravljam.

Onkološke bolnike je treba spremljati sistematično, od začetka do konca zdravljenja. Lahko tudi v vseh bolnišnicah, vendar je za to potreben dogovor na nacionalni ravni. In seveda v ta namen povečati število postelj, ki omogočajo tako zdravljenje. Kar ne pomeni samo še ena postelja več, pač pa tudi potrebna izolacija v vseh bolnišnicah po Sloveniji. Strateško povečevanje programa, ki zadeva terciarno dejavnost, vključuje zgraditev temeljev do primarnega nivoja, ki je še pogosteje spregledan. Vsak specialist na terciarnem nivoju bi moral osebno poznati vsaj deset zdravnikov na primarnem nivoju, če zadevo malo poenostavim.

In kam naprej? Najprej bo treba napisati srednjeročno strategijo, ki bo opredelila cilje za naslednjih pet let. Nato bo treba sesti za mizo z vsemi deležniki. Strokovnimi in političnimi. Vmes bodo spet volitve in veliko obljub, kaj vse bo narejeno. »Mi vemo vse, samo dajte nam možnost, da to naredimo. In začeli bomo delati takoj, ko zmagamo na volitvah.« Sedaj se ponovno učimo. In zdravstveni sistem se po teoriji kaosa komplicira pod taktirko tistih, ki imajo najmočnejše karte.

Ali bomo zmožni dovolj ponižnosti, skromnosti in potrpežljivosti, da se usedemo za isto mizo in peljemo javni zdravstveni sistem naprej, ali pa ga bomo prepustili teoriji kaosa, da bo šel po silnicah najmočnejših igralcev? To je odvisno samo od enega človeka.

***

Boštjan Kersnič, dr. med., v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto, predsednik odbora za bolnišnično in specialistično zdravstvo pri ZZS. 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.