Koliko še zmore prenesti zdravstvo

Če nam je to všeč ali ne, se je zdravstveni sistem v zadnjih 30 letih korenito spremenil, in najverjetneje se bo v prihajajočih letih še bolj. Zakaj – zaradi vseh mogočih spremenljivk, ki vplivajo nanj. Več je bolnikov, posebno kompleksnih bolnikov, starostnikov, bistveno več je diagnostičnih metod in še bi lahko našteval … Zdravstvene delavce sem namerno izpustil. Zdi se, da sčasoma vse preteklo dobi mehkejše obrise – kot bi ga nostalgija ovila v tople barve spomina. A vemo, da resnica ni vedno taka – preteklost ni bila vedno svetla, niti pravična, vsaj ne za vse.

Kam bo zdravstveni sistem šel v prihodnosti, je zelo težko napovedati. V resnici si vsi želimo nadaljnjega razvoja, vendar na pravi način. Tudi če vlade zmanjšajo plačevanje določenih obrobnih storitev znotraj zdravstvenega sistema, bo altruistična sila v zdravstvenih delavcih še vedno iskala poti naprej. Vedno znova bodo poskušali najti rešitev za najranljivejše – za otroke, ki se rodijo s težkimi genetskimi boleznimi in katerih usoda je pogosto odvisna od predanosti in usklajenega dela celotne ekipe. A kljub vsemu se sprašujem: koliko zmore prenesti tako kompleksen in občutljiv sistem, preden ga pomanjkanje podpore omaje do te mere, da ne bo več zmožen opravljati svojega poslanstva?

Ker ne moremo in si seveda nikakor ne želimo preprečiti razvoja medicine in zdravstvenega sistema kot takega, moramo zagotoviti, da bo spreminjanje šlo v pravo smer. V demokratični družbi to seveda pomeni, da bi morala javnost razumeti osnove zdravstvenega sistema, da bi lahko utemeljeno odločala o političnih posledicah razvoja celotnega sistema in da bi beseda strokovnjakov, ki se na sistem spoznajo in v njem delajo, tudi nekaj pomenila. Trenutni odnos javnosti do zdravstvenega sistema je izjemno dvoličen. Državljani pričakujejo, da jim bo državni zdravstveni sistem ponudil čisto vse, kar ima na mizi zahodno-evropska medicina. In to brez čakalnih vrst, brez koncesionarjev in zasebnih praks. Želijo absolutno ločitev javnega od zasebnega in njim se zdi logično, da so zdravstveni delavci v službi države in da se morajo za to odločiti vsi, ki so šli na medicinsko fakulteto. Drugi poklici lahko delajo v zasebnem sektorju, zdravniki pač ne. Po drugi strani pa se k sreči vsi strinjamo, da moramo pomagati nebogljenemu bolnemu otroku. Ne glede na okoliščine je treba zagotoviti usklajeno in celovito delovanje sistema kardiologije, kirurgije, intenzivne medoperativne in pooperativne nege, skupaj z vsemi logističnimi procesi znotraj kliničnega centra in drugih evropskih struktur, vključno z uporabo vladnega letala.

Z vidika odločanja mladostnikov o izbiri poklica imamo trenutno premalo povezav med srednjimi šolami in naprednimi tehnologijami, ki že zdaj pomembno spreminjajo naše življenje. V šolah se redko pogovarjamo ali učimo o »aktualnih« dosežkih, kot so Nobelovi nagrajenci, čeprav prav ti dosežki krojijo našo prihodnost. To so prebojne ideje in tehnologije, ki vsak dan na novo oblikujejo svet – to so smerokazi, ki kažejo naprej. Na primer, osnovne koncepte, kot je transplantacija, bi lahko začeli razlagati že v osnovni ali srednji šoli. Na ta način bi mladi prej razumeli kompleksne teme, ki so ključne za delovanje zdravstvenega sistema. V to se tukaj podrobneje ne bom spuščal, saj gre za obsežno področje, a brez širšega razumevanja teh vsebin bo težko graditi naprej. Hkrati moramo najti rešitve, ki bodo zdravstveni sistem razvijale naprej in pri tem ne zanemariti pedagoškega in raziskovalnega vidika. Če bomo želeli v prihodnosti poskrbeti za vse državljane, ki bodo potrebovali zdravstveno oskrbo, bomo morali izobraziti precej več strokovnjakov, kot jih imamo danes.

Tudi politika bo morala opraviti svojo nalogo. Sprejeti bo morala nekaj ključnih odločitev. Najpomembnejša med njimi bo ureditev sistema financiranja zdravstvenih storitev, ki jih posamezni državljan dejansko potrebuje, bodisi v okviru preventive bodisi zdravljenja.

Verjetno bo nujno treba oblikovati sistem, v katerem bo jasno določena »košarica« osnovnih pravic in storitev, ki bodo dostopne vsem državljanom prek obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ob tem pa bo morala država zagotoviti financiranje ključne zdravstvene infrastrukture, kot so bolnišnice z urgentnimi centri, s ciljem, da bodo te stabilno delovale tudi v kriznih razmerah – ločeno od financiranja tekočih zdravstvenih storitev.

***

Boštjan Kersnič, dr. med. v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto, predsednik Odbora za bolnišnično in specialistično zdravstvo pri ZZS.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.