Novi vsakdan ali neznosna lahkost zanikanja

Načelo Ockhamove britve veli, da se v primeru konkurenčnih teorij odločimo za manj kompleksno in takšno, ki jo lažje uspešno razrešimo brez prevelike izgube verodostojnosti dela.

A takšna znanstvena pragmatika, ki sloni na temelju neznosne lahkosti zanikanja alternativ, je lahko hudo problematična, kadar se prenese na stvari politične narave, ki jih še lahko rešimo in ki se nanašajo na principe temeljne človečnosti, na vprašanja preživetja živih bitij. Morda še bolj kot razvoj avtonomnih orožij – in spričo nevtralizacije osebnega stika tudi zaradi njih – globalni konflikti izražajo zastrašujočo stopnjo manka humanosti, sozavedanja oziroma občutljivosti za soljudi. V razvidno postresničnostni, s spletnimi omrežji prežeti kulturi zmanjšanega interesa po javni dokazljivosti, v svetu, kjer tehnološki giganti pogosto sami kujejo moralne smernice, je dehumanizacija izziv, ki straši in trezni. Tako je tudi v primeru dveh aktualnih vojn, podobnih, a v temelju vendarle drugačnih, obeh pa močno zarezanih v naš vsakdan, in političnega kaosa, ki vstopa v novo opremljeni prostor.

Sveži so še občutki po nepričakovanem, ognjevitem in strahotnem verbalnem spopadu v Ovalni pisarni Bele hiše, kjer sta J. D. Vance in Donald Trump s šokantno jasnostjo nakazala, kako bodo orientirana nova zavezništva v radikalno spreminjajočem se svetovnem političnem redu. Še bolj so se reči razkrile po nenadnem suspenzu pomoči Ukrajini v kritičnem obdobju vojne pred napovedanimi mirovnimi pogajanji in drugih dejanjih, zaradi katerih Evropska unija z vse manjšim zaupanjem gleda proti Trumpovim ZDA in pričenja ubirati že dolgo nepoznane poti samostojnega oboroževanja. Četudi so se vsaj navidezno zadeve do danes nekoliko pomirile, pa napetost in nepredvidljivost glede prihodnjega razvoja dogodkov ostajata.

Vse od februarja leta 2022 je vojno stanje na daljnem vzhodu Evrope s svojo predzgodbo inventar političnih, vojaških, humanitarnih in, končno, filozofsko-etičnih razprav, ki situacijo redno problematizirajo z neomajnih idejnih stališč. Pri tem se tematiziranje situacije vse redkeje nanaša na trpeče prebivalstvo. V središču ostaja pertinentna kritika dejanj in celostne figure Putina, ki se zdaj razbira kot sodnik, ki vihti krepelo jedrske sodbe, zdaj kot potemkinovski zastopnik fasade moči, sovjetsko nostalgične prazne veličine omejenih kapacitet; po drugi strani so vse glasnejši mednarodni kritiki ukrajinske oblasti, ki pa v maniri pozabe vrednosti sočloveka, o kateri govorim spodaj, pogosto in včasih namerno ponavljajo kremeljsko propagando s sicer plemenitim motivom zmanjšanja človeških žrtev. Pri vsem Zahod nikakor ne ostaja brez greha v kočljivem obdobju: sankcije proti ljudem, ki znajo mejiti na absurd – denimo prepoved mednarodnega udejstvovanja mladinskim športnim ekipam in umetnikom – in ki obenem izražajo dvoličnost Zahoda, imajo pogosto nasproten učinek od pričakovanega, ker še bolj zapirajo ljudi za avtoritarne zidove ter povečujejo občutek odtujenosti, omejenosti in nemoči.

Dr. Gašper Pirc FOTO: Blaž Samec/Delo

Ne pozabimo, da četudi ne v isti (in niti ne zares primerljivi) obliki, žrtve prebirajo na obeh straneh – pri razseljenih, ponižanih Ukrajincih in pri depresivnih, apatičnih, vse bolj odmaknjenih in nehoteno od svetovnih tokov izoliranih Rusih. Na svoj način so oboji udeleženi v vojno na plečih nove generacije, ki vstopa v ali odrašča ob nepotrebni vihri, zaradi katere (ter njenih neposrednih in posrednih posledic) se jim pripirajo vrata v prihodnost z več razvojnimi možnostmi in življenjskimi priložnostmi.

A kjer na daljnem vzhodu Evrope navkljub nesorazmernosti sil poteka (relativno konvencionalna) vojna in se vrši vrednostno podcenjevanje človeka, smo kljub začasnemu predahu na skrajnem zahodu Azije priča enostranske in često brezobzirne agresije, ki je sledila Hamasovemu napadu in ki je v nobenem trenutku nismo mogli oklicati za vojno pod tradicionalnim razumevanjem pojma. Navkljub donedavnemu formalnemu premirju se je iz dneva v dan zdelo bolj neverjetno, s kakšno lahkoto se je in se še vedno brezbrižno zanika človečnost velikemu delu prebivalstva na ozemlju, zaznamovanem z uničenjem s strani sile, ki priznava vse manj meja sosednjih držav – nedavno sesutje suspenza vojaških spopadov je tako le sprostilo sile, ki so tudi v času krhkega premirja neprestano tlele.

Vse od sedmega oktobra leta 2023, še bolj pa od začetka disproporcionalnega odziva izraelskega političnega vrha, spremljamo strašljivo normalizacijo komunikacije, znotraj katere se manj kot stoletje po strahovladi nacističnega rajha pozablja na potrebo po razumevanju sočlovečnosti in pripoznanja vrednosti drugega. Drži, da so zunanji faktorji 7. oktobra pripomogli k hitrosti vrtenja spirale v zanikanje vrednosti mnoštva razosebljenih Palestincev, a ta trend je prisoten že dolgo, še bolj pa se stopnjuje z intenzivnostjo digitalnega preporoda.

Skoraj sedem desetletij zatem, ko se je Theodorju W. Adornu zapisalo, da je »pisati poezijo po Auschwitzu barbarsko«, so spletni zapisi v kondenzirani formi, ki združuje brutalnost in kruto odsevanje protičloveške mržnje, vse bolj normalizirana vsakdanjost; morda ne stremijo k umetniški formi, a z ironijo in nonšalantno distanco hladno izražajo praviloma nezapisano prepričanje o neenakovrednosti ljudi.

Dovolj je, da odpremo popularne strani Reddita in mnogih drugih spletnih platform, na katerih moderatorji s kruto zanesljivostjo podpirajo vrednostne delitve ljudi, preverimo način, kako so mediji pred povratnimi informacijami pisali o novembrskem incidentu v Amsterdamu, ali sledimo bizarnemu, a grozljivemu dogajanju v zvezi z bližnjevzhodnim žariščem po Trumpovem prevzemu oblasti v ZDA, da nam neznosna lahkotnost zanikanja temeljne človečnosti in enakovrednosti drugega padeta v oči. To morda najbolje ponazarja razvpiti odziv na oskarjevski govor režiserja Interesnega območja, čigar načelen klic k humanosti je v očeh skrajne izraelske politike izzvenel kot izdaja judovske usode. V družbi, v kateri so svarilni klici preslišani, komunikacija pa je postvarjena, prostodušna in mladostniško predrzna, se postavljajo pogoji za trivializacijo trpljenja soljudi in vsaj posredno zamolčanje, če že ne afirmacijo genocida.

Markeš: V situaciji Ukrajine in Rusije gre za delitev plena

Vendar jezik ni le opisen – je tudi performativen; ima zelo konkretne učinke.

Po viharnem vstopu Trumpa v občutljivi dogajalni prostor bližnjevzhodnega konflikta se kljub trhlemu premirju situacija v slogu trenutne ameriške notranje politike hitro spreminja v brezsramno in nepredvidljivo igro po vzoru večigralskih videoiger, kjer se brezčutno vrši kockanje s palestinskimi življenji in narodovo usodo.

Nič ni dehumaniziralo teh ljudi bolj kot memifikacija in banalizacija nesreče in vrednosti življenj v režiji neobrzdanega skorajšnjega avtokrata v Ovalni pisarni Bele hiše. Z normalizacijo političnega kaosa in vihro komaj verjetnih potez, ki so sledile Trumpovemu ponovnemu prevzemu oblasti, se vrednost človeškega življenja na napačni strani političnega spektra iz dneva v dan manjša; hrabri le, da pomen pripoznanja temeljne človečnosti drugemu še ni povsem pozabljena gesta v vrtincu nenehnih sprememb.

Odkar je Trump ponovno postal predsednik ZDA, je medijski prostor zasičen s poročanjem o nepreštevnih dejanjih in mnenjih, ki bi še nedolgo nazaj samostojno povzročile škandal, zdaj pa služijo kot balast in goli spektakel, ki prikriva sredico izrojenosti oblasti; se še spomnimo imena zadnjega izpuščenega ali oproščenega kriminalca, povzdignjenega oligarha, podkupljenega politika, po krivici odpuščenega delavca ali vsakodnevne brazde okolju, ki jih iz dneva v dan v hitrem tempu podaja trenutna ameriška vlada?

Prebujamo se v svet, kjer skrajne ideje, kakršna je ideja etničnega čiščenja, ki jo je skoraj mimogrede navrgel Trump v že redni rubriki šokantnih odločitev, niso več resen opomin ne tako oddaljene preteklosti, pač pa figura grotesknega poskusa humorja in politično orodje za norčevanje iz nasprotnikov. Cinizem, ki niti ne skriva več mržnje do sočloveka in se niti ne meni več za to, da bi vzdrževal vsaj še iluzijo korektnosti, je ena poslednjih postaj postvarjujočega in otopelega pogleda na svet, ki ga že tako zaznamujejo vse večje napetosti. Kako lahko še zaustavimo njegovo prevlado?

Ob zaključku bizarnega sprejema Zelenskega v Ovalni pisarni se je Trump v slogu prekaljenih šovmenov obrnil k zbranim, rekoč: »Mar ne bo to en odličen šov za televizijo?« In s takšno, neznosno lahkotnostjo se je prenos, ki je bil morda taktično prehodno zrežiran, zaključil.

***

Dr. Gašper Pirc, predsednik Slovenskega filozofskega društva, docent na AMEU-ISH in znanstveni sodelavec na ZRS Koper.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.