Kdaj bomo imeli varuha ali varuhinjo otrokovih pravic?

Teden otroka je, poleg bogatih programov, namenjenih otrokom, priložnost, da se odrasli vprašamo, ali je položaj otrok v naši družbi tako urejen, da smo lahko povsem zadovoljni. Nekatere domače in mednarodne primerjave o kakovosti življenja otrok sicer kažejo na njihov ugoden položaj, vendar zgolj povprečne vrednosti, ki nam jih ponuja statistika, zameglijo položaj slehernega otroka, ki je lahko tudi zelo neugoden.

Statistični podatki (kazalniki dohodka, revščine in socialne izključenosti, leta 2021) nam razkrivajo, da je bilo med 243.000 osebami, živečimi z dohodki, nižjimi od praga tveganja revščine, kar 40.000 mladoletnih otrok ali kar 2000 razredov. Zadostuje že ta podatek, da splahni zadovoljstvo nad tem, da imamo na sistemski ravni skoraj zgledno urejeno zaščito otrok.

Smo v družbi naredili dovolj, da bi pri vseh dejavnostih in ukrepih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državni organi bodisi zasebne ustanove, organi zdravstvenega in socialnega varstva, sodišča, upravni organi, policija, izobraževalne institucije in ne nazadnje zakonodajno telo države, upoštevali otrokove koristi kot glavno vodilo vseh odločitev in ukrepov? So nadzorni mehanizmi dovolj učinkoviti pri nadziranju izvajanja zagotovljenih otrokovih pravic?

Ugotovitve nevladnih organizacij so, da nismo naredili dovolj. Zveza prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) in nevladne organizacije, predvsem tiste, ki smo povezane v Mrežo za otrokove pravice, ki deluje v okviru ZPMS, ugotavljamo številne kršitve otrokovih pravic, svarimo pred dolgoročnimi posledicami neenakih razvojnih možnosti otrok ter opozarjamo na primere neučinkovitosti države. Vztrajno predlagamo spremembe, priporočamo ustreznejše ureditve in že dolgo opozarjamo na nezadostno učinkovitost nadzornih mehanizmov. Večkrat smo izpostavili tudi nujnost ustanovitve instituta varuha otrokovih pravic (prvič kmalu po osamosvojitvi), vendar so pobude naletele le na načelno odobravanje, zaključile pa so se s pozivom vsakokratnemu varuhu ali varuhinji človekovih pravic, da oblikuje samostojen oddelek za otrokove pravice.

Danes varuh človekovih pravic nima samostojnega in neodvisnega oddelka za otrokove pravice v najširšem smislu, temveč le notranjo organizacijsko enoto zagovorništvo otrok. Varuh je zelo dobro razvil zagovorništvo, ki je tudi zakonsko urejeno, vendar je njegov namen zagotavljanje strokovne pomoči otroku, da izrazi svoje mnenje v postopkih pred pristojnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih (centri za socialno delo, sodišča in drugi organi).

Poleg specifičnega dela na področju zagovorništva varuh obravnava pobude, ki se nanašajo na otrokove pravice. Vendar je po naših ocenah vseh pobud zelo malo, glede na naše poznavanje položaja otrok v Sloveniji ter zaznanih kršitev. Varuh je leta 2019 obravnaval 199 pobud s področja otrokovih pravic, leta 2020 (262) in leta 2021 (218). V Republiki Hrvaški imajo samostojnega varuha otrokovih pravic – Pravobranitelj za djecu. Ta je, le za primerjavo, ob enkrat večjem številu prebivalcev, obravnaval leta 2019 (1741), leta 2020 (1923) in leta 2021 (2004), kar lahko razberemo iz njenega, že devetnajstega poročila, ki ga vsako leto pošlje hrvaškemu parlamentu. (V Sloveniji obravnavamo le eno petino pobud v primerjavi s Hrvaško.)

Iz poročila varuha težko razberemo splošno, skupno oceno ravni spoštovanja otrokovih pravic in določimo oceno najpogostejših kršitev. Prebiti se moramo skozi posamezne primere, ki so sicer strokovno poglobljeno obravnavani, vendar nam ne podajajo skupne analitične podobe stanja. Njegova priporočila državnim organom in organom lokalnih oblasti se le delno uresničujejo, žal se številna iz leta v leto (ali celo desetletje) ponavljajo.

Varuh odpira zelo malo vprašanj, za katera ne dobi pobud in na katera nevladne organizacije vztrajno že leta opozarjamo, a se nekateri problemi žal ne premaknejo z mrtve točke ali pa rešujejo fragmentarno, nepovezano in med sektorji neusklajeno.

Zakaj potrebujemo samostojnega in neodvisnega varuha otrokovih pravic? Zato, da bo varuhinja ali varuh otrokovih pravic uporno, glasno, argumentirano, včasih nepopustljivo, sistematično in inovativno vztrajal pri odpravi ugotovljenih kršitev, sprejetju ustreznejših rešitev in izvajanju učinkovitejših ukrepov. Veliko je še nerešenih vprašanj: duševnega zdravja otrok; položaja otrok s posebnimi potrebami; revščine in socialne izključenosti; zagotavljanja pravice romskih otrok do dostojnih bivalnih pogojev, vključno z vodo, sanitarijami in elektriko ter pravice do izobrazbe; odprave prisilnih porok romskih deklet; obravnave nastanitve in izobraževanja otrok z migrantskim ozadjem; urejanja stikov s starši; zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja; položaja otrok pred sodiščem; specializiranih sodišč za otroke; ustreznejšega zaslišanja otrok; skrajšanja zdaj absolutno predolgih sodnih postopkov; zagotovitve hitro dostopnih sodnih izvedencev v družinskih zadevah; celovitega urejanje nasilja nad otroki in medvrstniškega nasilja; odpravljanja pojavnih vrst diskriminacije, ponižujočega ravnanja in neustreznega kaznovanja otrok; varovanja zasebnega življenja brez zlorab na družbenih omrežjih in mnoga druga vprašanja.

Že leta 2003 je odbor za otrokove pravice pri OZN sprejel splošna priporočila državam, da oblikujejo neodvisne institucije za promocijo in zaščito otrokovih pravic. Države so na podlagi posebnih zakonov osnovale varuhe otrokovih pravic kot samostojne in neodvisne institucije v naslednjih državah: Avstrija, Belgija, Hrvaška, Ciper, Danska, Finska, Irska, Islandija, Italija, Latvija, Litva, Luxembourg, Malta, Nizozemska, Norveška, Poljska, Slovaška, Švedska in Velika Britanija.

Prav bi bilo, da imamo tudi v Sloveniji varuha otrokovih pravic kot samostojno, avtonomno in neodvisno institucijo, ustanovljeno s posebnim zakonom, tako kot so jo že ustanovili v 19 evropskih državah. V 16 državah imajo varuhi znotraj institucije posebne oddelke za otrokove pravice ali imenovane namestnike varuhov človekovih pravic, odgovornih zgolj in redkeje tudi za otrokove pravice. V Sloveniji je najverjetneje eden od namestnikov varuha Petra Svetine zadolžen tudi za otrokove pravice. Kdo je ta namestnik širši javnosti, ni znano, saj na spletnih straneh varuha ne najdemo zapisa o osebi, ki je odgovorna za otrokove pravice in niti ne o posebnem oddelku za otrokove pravice, le o organizacijski enoti zagovorništva.

Zato Zveza prijateljev mladine Slovenije, skupaj z nevladnimi organizacijami, povezanimi v Mrežo za otrokove pravice, predlagamo sprejetje posebnega zakona o varuhu otrokovih pravic, katerega temeljno poslanstvo bo učinkovito spremljanje, spodbujanje in zaščita otrokovih pravic. Za sprejetje zakona imamo ustavnopravne podlage v 159. členu Ustave RS, ki določa: »Z zakonom se za posamezna področja lahko določijo posebni varuhi pravic državljanov.«

Dopuščamo vse možne rešitve vprašanj najracionalnejše oblike vzpostavitve varuha otrokovih pravic: kot povsem samostojne institucije ali umeščene v okvir varuha človekovih pravic. Vztrajamo pa pri njegovi zakonsko opredeljeni neodvisnosti, samostojnosti in avtonomnosti.

Mandat varuha otrokovih pravic naj bi vključeval čim širši obseg spodbujanja in zaščite človekovih pravic po konvenciji o otrokovih pravicah, njenih protokolih in drugih mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah – s čimer bi učinkovito pokrival otrokove državljanske, politične, ekonomske, socialne in kulturne pravice. Pooblaščen bi moral biti za obravnavanje posameznih pobud ter izvajanje preiskav, vključno s tistimi, ki jih v imenu otrok ali neposredno predložijo otroci. Dobiti bi moral pooblastila, ki so nujna za učinkovito izvajanje mandata, vključno s pooblastilom, da zasliši katerokoli osebo ter pridobi vse informacije in dokumente, potrebne za obravnavo pobude ali širšega vprašanja. Ta pooblastila bi morala vključevati zaščito pravic vseh otrok pod jurisdikcijo Republike Slovenije v odnosu ne le do države, ampak tudi do vseh ustreznih javnih in zasebnih subjektov.

Redno naj bi spremljal ustreznost in učinkovitost zakonodaje v praksi, spodbujal usklajevanje nacionalne zakonodaje z domačimi in mednarodnimi pravnimi standardi, predvsem pa naj bi bedel nad uresničevanjem temeljnega načela konvencije o otrokovih pravicah, da je treba pri vseh odločitvah in dejanjih, ki zadevajo otroke, kar najbolj upoštevati koristi otrok.

Imel naj bi pravico določiti oceno o domnevnih kršitvah, predlagati način odprave kršitve ter predlagati postopke zoper uslužbence organov, ki so nepravilno ravnali. Zagotavljal naj bi pogoje za to, da imajo otroci učinkovita pravna sredstva – neodvisno svetovanje, zagovorništvo in pritožbeni postopek za vsako kršitev njihovih pravic.

Pripravil naj bi priporočila organom javnih oblasti ter vplival na politiko glede otrok in družine. Sodeloval naj bi z vsemi institucijami, ki s svojo dejavnostjo ali postopki odločajo o otrokovih pravicah. Deloval naj bi proaktivno in vzpostavljal stik z vsemi skupinami otrok, zlasti z najranljivejšimi in najbolj prikrajšanimi (invalidni otroci, otroci, ki živijo v revščini, otroci begunci in migranti, otroci s posebnimi potrebami, otroci pripadniki narodnostnih in etničnih manjšin ...). Posebne vrste sodelovanja, posvetovanja bi lahko razvil z otroškimi parlamenti na vseh ravneh (šola, občina, nacionalni otroški parlament).

Zagotoviti bi mu morali primerno infrastrukturo, ustrezna finančna sredstva, osebje, prostore in svobodo pred oblikami finančnega nadzora, ki bi lahko vplival na njegovo neodvisnost.

Vsekakor pa bi moral enkrat na leto državnemu zboru in drugim javnim oblastem ter seveda javnosti poročati o svojih ugotovitvah in stanju otrokovih pravic v Republiki Sloveniji.

***

Liana Kalčina, častna članica Zveze prijateljev mladine Slovenije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.