Demagogija na hrbtih otrok iz revnih članic

Bruselj – Govorjenje o »socialnem turizmu« s siromašnejšega­ vzhoda EU je dolgo prihajalo­ predvsem iz Združenega kraljestva in podžigalo razprave o brexitu. Toda v zadnjem obdobju je tak populizem stalnica razprav v bogatih članicah.

Velika težava je plačevanje otroških dodatkov delavcem iz druge članice, če otroci ostanejo v delavčevi domovini. Nova vlada na Dunaju je na politični ravni sprejela odločitev, da bodo od prihodnjega leta dodatke za otroke, ki živijo v drugi članici, indeksirali – prilagodili tamkajšnjim življenjskim stroškom. Delavci z vzhoda bi dobili manj. Na Dunaju odlašajo s sprejetjem aktov. Če bo na koncu indeksacija res uveljavljena, bo o zadevi prej ali slej moralo odločati sodišče EU. Kandidatov za tožbo, ki bi temeljila na očitku o diskriminaciji, ne manjka.

Tudi nemška vlada je jasno zahtevala, da bi evropska komisija morala predlagati zakonodajo, ki bi dovoljevala vpeljavo indeksacije. Toda za soliranje po zgledu Avstrije se (še) niso odločili. Zadnje dni je nov val razprav spodbudil objavo statistike zvezne agencije za delo, po kateri je Nemčija junija plačevala otroški dodatek za 268.336 otrok, ki živijo v tujini. To je za 10,4 odstotka več kot konec lanskega leta. Za Poljsko kot veliko nemško sosedo, iz katere prihaja veliko delavcev, je največ primerov pošiljanja dodatkov za otroke na tujem iz Češke, Hrvaške in Romunije.

Opozorila iz Nemčije

Drugače kot v Avstriji, kjer je bil leta 2016 nakazan dodatek za 10.670 otrok, ki živijo v Sloveniji, je v nemškem primeru število skoraj zanemarljivo. Z nemške agencije za delo so nam sporočili, da je bilo julija v Nemčiji 3730 slovenskih državljanov, ki so upravičeni do otroškega dodatka. Zgolj 268 od 6442 njihovih otrok je imelo prebivališče v drugi članici EU (predvsem v Sloveniji). V Nemčiji otroški dodatki za prva dva otroka znašajo po 194, za tretjega 200 in za vsakega naslednjega 225 evrov. Ti zneski so v najrevnejših članicah EU glede na tamkajšnje prihodke in socialne transferje visoki.

V več nemških mestih že bijejo plat zvona, češ da je položaj, ki temelji na takšni ureditvi v EU, nevzdržen. Zadnji val razprav je sprožil župan Duisburga, socialdemokrat Sören Link, ki je v odmevnem nastopu na ARD razglasil položaj za evropski problem. V njegovem mestu da je 19.000 ljudi iz Bolgarije, predvsem Romov in Sintov, ki ne iščejo dela, ampak so prišli s ciljem izkoriščanja socialnih pravic. Za njimi da stojijo kriminalne strukture, tihotapci. Med drugim naj bi v postopkih za pridobitev dodatkov uporabljali ponarejene dokumente.

Povedno je, da so na Otoku potekale enake razprave, čeprav so analize ugotovile nizek delež zlorab socialnega sistema in velike gospodarske koristi od prihoda vzhodnoevropskih delavcev. Tema je bila posebno žgoča na začetku leta 2016, ko je tedanji premier David Cameron pred referendumom o brexitu dosegel kupčijo o prihodnjem posebnem statusu Združenega kraljestva v EU. Eden od njegovih pogajalskih dosežkov je bil indeksacija otroških dodatkov. Čeprav iz tega z odločitvijo Britancev za brexit ne bo nič, so se odprla vrata za takšne rešitve v drugih bogatih članicah.

Neomajna evropska komisija

V Bruslju doslej ni bilo posluha za njihove želje. Evropska komisija vztraja pri enaki logiki, češ da ima zaposleni, ki vplačuje v socialni sistem, enake pravice ne glede na državljanstvo in prebivališče njegovih otrok. Pravne podlage za zniževanje dodatka skladno z življenjskimi stroški v pravu EU ni. Če bi bila v kateri od članic vpeljana, bi bili tuji delavci nedopustno diskriminirani. Tako v evropskem parlamentu kot med državami članicami je močna skupina nasprotnikov rešitev, ki bi spodkopavale enakost delavcev na enotnem trgu.
Na svoji strani imajo sodno prakso sodišča EU. To je leta 1986, ko je odločalo o primeru Italijana, ki je delal v Franciji, presodilo, da je upravičen do enakih dodatkov, čeprav njegovi otroci živijo v drugi članici z manjšimi stroški. Med drugim so se sklicevali na argument, da delavec, ki je že tako ločen od družine, ne bi smel utrpeti še finančne škode. Tudi »prihranki«, ustvarjeni z indeksacijo, bi bili kljub politični eksplozivnosti teme precej nizki. Po eni od ocen evropske komisije bi Avstrija privarčevala le 10 milijonov evrov na leto.

Bolj kot s populističnimi kampanjami o vzhodnjakih, ki da oblegajo socialne blagajne bogatih, bi se v članicah očitno morali ukvarjati z organiziranim preprečevanjem zlorab.