Predlagana ustavna sprememba imenovanja sodnikov

Pred kratkim je bil v državni zbor vložen predlog za začetek postopka za spremembo ustave glede imenovanja sodnikov. Želim opozoriti na določene probleme idej o spremembi načina imenovanja sodnikov (130. člen Ustave RS) – prenos pristojnosti z državnega zbora izključno na sodni svet in predsednika republike. Gre torej za predlog sistema, po katerem sodnike imenuje sodni svet sam, saj je vloga predsednika republike praviloma formalna.

Po veljavni ustavni ureditvi v Sloveniji je državni zbor vključen zgolj v prvo imenovanje za sodnika in ponovno za vrhovnega sodnika. Tako po 130. členu Ustave RS sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta. V drugih primerih je podana izključna pristojnost sodnega sveta za sodnike že zdaj. Sodni svet pa je samostojen in neodvisen državni organ, ki varuje samostojnost in neodvisnost sodne veje oblasti ter skrbi za zagotavljanje kakovosti dela sodišč in sodnikov ter javnega ugleda sodstva (2. člen Zakona o sodnem svetu).

Sodni svet sestavlja enajst članov. Pet članov izvoli na predlog predsednika republike državni zbor izmed univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih pravnikov, šest članov pa izmed sebe izvolijo sodniki, ki trajno opravljajo sodniško funkcijo. Predsednika izberejo člani sveta izmed sebe (131. Ustave RS).

Med posameznimi vejami oblasti mora obstajati določen sistem zavor in ravnovesij (ang. checks and balances) ter slovenski sistem, po katerem sodnika za prvo imenovanje potrdi državni zbor (parlament), ni slab. Takšen sistem v zadnjih desetletjih ni pripeljal do politizacije imenovanja rednih sodnikov ter dva primera imenovanja vrhovnih sodnikov, kjer je bila določena politična razprava, ne upravičujeta spremembe sistema.

V preteklosti je državni zbor tudi upravičeno ugotovil nekatere pomanjkljivosti pri kandidaturi v nekaterih redkih primerih, ki jih sodni svet predhodno ni zaznal in obravnaval. Pri tem je veljavni slovenski sistem imenovanja v skladu z veljavnimi akti Sveta Evrope, odločitvami ESČP in tudi ne nasprotuje pravnemu redu EU. V tem pogledu sprememba ni potrebna. Primerjava z nekaterimi sosednjimi državami kaže, da tudi sistemi, kjer sodnike imenuje de facto sodni svet sam, niso nujno boljši, če ni ustrezne kulture preprečevanja konflikta interesov in preprečevanja korupcije pri sodnem svetu.

V Italiji, ki ima tak sistem, je veliko članov sodnega sveta nedavno končalo v kazenskih postopkih zaradi nedopustnega dogovarjanja glede kandidatur. Prav tako so se na sosednjem Hrvaškem pojavili problemi z načinom delovanja sodnega sveta pri imenovanju sodnikov zaradi nepojasnjenega preferiranja določenih kandidatov, z zadevami pred Ustavnim sodiščem Republike Hrvaške (npr. zadeva št. U-III-5074/2017).

V Sloveniji so se že do zdaj v postopkih imenovanja in napredovanja rednih sodnikov pojavili problemi zaradi nedorečenih pravil glede konflikta interesov pri sodnem svetu (kljub 30. členu Zakona o sodnem svetu). To kažejo sodni spori za redne sodnike pred rednimi sodišči in celo odločitve Ustavnega sodišča RS glede problematike konflikta interesov pri sodnem svetu (npr. Ustavno sodišče RS, št. Up-1094/18 glede konflikta interesov pri sodnem svetu, št. U-I-445/18 glede disciplinskih postopkov zoper sodnike itd.).

Na problematiko konflikta interesov in neizločanja pri sodnem svetu sem v preteklosti opozarjal že tudi sam pri imenovanjih mednarodnih sodnikov. Tudi sedanja sestava sodnega sveta postavlja vrsto pravnih vprašanj, na primer sodelovanje aktivnih odvetnikov oziroma odvetnic v sodnem svetu na način, da se lahko postavlja vprašanje konflikta interesov, ki bodo nastali, ko bodo ti odvetniki imeli v prihodnosti primere pred izbranimi sodniki; problematika pravnih sredstev, in sicer odločanje vrhovnega sodišča (na primer 36. člen Zakona o sodnem svetu) v upravnih sporih glede imenovanja sodnikov, ob tem, da je predstavnik vrhovnega sodišča v sodnem svetu (celo kot predsednik sodnega sveta); nedorečena pravila glede izločanja in konflikta interesov.

V trenutnem sistemu pravnih sredstev zoper odločitve sodnega sveta se namreč postavlja vprašanje, kako bodo redni sodniki nepristransko odločali zoper sodni svet, če so od njega odvisni glede kariere. Verjetno bi bila ustreznejša ureditev glede pravnih sredstev, kjer bi zoper odločitve sodnega sveta bilo podano pravno sredstvo neposredno na ustavno sodišče, ne pa na vrhovno, katerega predstavniki so del sodnega sveta. Navedena in druga vprašanja se bodo s spremembo ustave in prenosom de facto imenovanja sodnikov na sodni svet samo še poglobila.

Posledično menim, da trenutna struktura sodnega sveta in način pravnih sredstev nista ustrezna za de facto imenovanja sodnikov s strani sodnega sveta, ob zgolj formalnem potrjevanju predsednika republike, kot se želi uvesti. V predlaganem sistemu bo namreč dokončno imenovanje predsednika republike formalnost, »žigosanje« odločitev sodnega sveta. Zdi se, da v javnosti glede tega obstaja določeno nerazumevanje, kakšna bo vloga predsednika republike pri imenovanju.

Na predvideni način se ne bo dosegla večja neodvisnost in depolitizacija sodstva, temveč se bo po moji oceni pojavil resen problem popolnoma zaprtega sistema ene izmed vej oblasti s problemi, kot se pojavljajo v nekaterih drugih državah, ki tak sistem imajo (denimo na Hrvaškem, v Italiji), na primer nevarnost konflikta interesov, korupcijskih tveganj, netransparentnosti in prikrite politizacije znotraj sodnega sveta (glede na to, da pet članov sodnega sveta imenuje državni zbor).

S predlagano spremembo se bo morebitna odkrita politizacija imenovanja sodnikov na ravni državnega zbora spremenila v morebitno skrito politizacijo na ravni sodnega sveta. Posledično menim, da je obstoječi sistem imenovanja sodnikov s participacijo državnega zbora dober in v tem pogledu ne potrebuje sprememb.

***

Dr. Anže Erbežnik je profesor prava. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.