Starši imajo odvetnika, otroci pa zagovornika

Ljubljana – »Želimo, da otrokov glas velja. Starši so včasih tako ranjeni, da ga ne slišijo,« razlaga gonilna sila pri vzpostavljanju zagovorništva otrok pri nas, Martina Jenkole. Te zagate rešujejo zagovorniki, a problematično je pozneje, ko volje otrok ne upošteva niti sodišče, pravijo sogovornice, ki tudi menijo, da bo več pozornosti treba nameniti ozaveščanju državljanov in stroke o priložnostih, ki jih omogoča zagovorništvo.

Zagovorniki otrokovih pravic otrokom pomagajo, da se odprejo, saj najmlajši pogosto ne verjamejo, da odrasli želijo slišati njihovo mnenje. Želijo biti zvesti enemu od staršev, največkrat kar obema, razlaga Martina Jenkole, socialna delavka in ena od sedmih območnih koordinatorjev, ki v sodelovanju z varuhom človekovih pravic organizirajo delo zagovornikov. Najpogosteje se pri tem srečujejo z razvezami, odločanjem o stikih z otroki in kraju bivanja, določanjem stikov s starimi starši, težavami pri sumih spolne zlorabe in nasilja, učnimi težavami ter primeri prešolanja, s psihičnimi težavami, našteva sogovornica. Otrok ne zaslišujejo, ampak poskušajo iz pogovora na štiri oči odkriti, kaj jih veseli, kaj moti in kaj si želijo.

Za zagovornika lahko otrok, starši, centri za socialno delo (CSD), šole, policija in drugi zaprosijo bodisi urad varuha bodisi območne koordinatorje. Zadnji primer dodelijo enemu od zagovornikov, nato se s starši dogovorijo o dinamiki srečanj. Zvrsti se jih od osem do deset in so razpotegnjena skozi nekaj mesecev, razlaga Jasna Vunduk, ki se v uradu ukvarja s tem področjem. Od leta 2010 so pomagali že več kot 600 otrokom, pravi, na leto pa prejmejo do 60 pobud, od katerih je 50 primernih za obravnavo. Opaža, da vse pogosteje zagovorništvo zahteva sodišče, še posebno v ločitvenih postopkih in pri družinskih sporih.

Najprej otrokova korist

Po koncu srečanj zagovornik pripravi poročilo, ki vključuje izjavo otrok, z njim pa seznani starše in varuha človekovih pravic, s katerim so v primeru dilem ves čas v stikih. Varuh ga po potrebi posreduje CSD ali sodišču, saj je izjava otrok dodatno gradivo pri odločanju o njihovih koristih. A še vedno se dogaja, da nekatera sodišča otrokom sploh ne prisluhnejo, čeprav tudi mednarodne konvencije že dalj časa določajo, da mora biti otrok vključen v vse postopke, ki ga zadevajo, in da je njegova korist na prvem mestu.

»Od vsakega sodnika je odvisno, kakšno težo bo dal otrokovemu mnenju,« pravi Vundukova. To je tudi eden od vzrokov, zakaj sodišča po državi tako različno uporabljajo ta institut. Navaja, da mora zaradi nove zakonodaje, ki je lani, po letih projektnega statusa, zagovorništvo tudi formalno uveljavila znotraj varuhovega urada, sodišče utemeljiti, kako je to mnenje upoštevalo. A treba je vedeti tudi, da med otrokovo voljo in njegovo koristjo ni vedno enačaj. »CSD to razumejo predvsem kot glas otroka, sodišča pa vidijo zagovornika kot nekoga, ki bo deloval v njegovo korist. Ampak njihova naloga je pomoč pri sporočanju otrokovih želja. Problematično je, da sodišča tega instituta ne poznajo dovolj in ga zato v postopke ne vključujejo dovolj,« ugotavlja Barbara Kobal Tomc, direktorica inštituta za socialno varstvo. V analizi so pred časom ugotovili, da so mu najbolj naklonjeni v Ljubljani, najmanj pa na Celjskem, Koroškem in v Zasavju. Kar devet CSD in dvakrat več sodišč se z zagovorništvom takrat še ni srečalo.

Martina Jenkole je posebno kritična do dolgotrajnih sodnih postopkov, dolgih pritožbenih poti in miselnosti, da otroci tako ali tako ne vedo, kaj hočejo, kar se dogaja v strokovnih krogih. Dolgi postopki na otroka nemalokrat vplivajo tako, da nima več lastne volje, oklene se tistega starša, pri katerem živi, in si ne upa več izraziti svojih misli, da ne bi izgubil še njega.

Poleg nerazumevanja sodišč je ena ključnih ovir, s katerimi se spopada zagovorništvo, premajhna promocija in ozaveščenost. »V vseh CSD, šolah in ustanovah, ki prihajajo v stik z ranljivimi skupinami otrok, bi morali poskrbeti za promocijo. Ne samo stroke, tudi državljane moramo ozavestiti, da ta instrument obstaja,« razmišlja Barbara Kobal Tomc. Po njenih besedah bi pri tej mehki obliki mediacije varuh moral prevzeti večjo pobudo, s čimer se strinja Jasmina Vunduk, Martina Jenkole pa pravi, da je mreža sicer dobro vzpostavljena, vendar bi potrebovali še več zagovornikov, ker se dogaja osip. Gre za težko in odgovorno delo in nekateri le težko sprejmejo, da otroku ne smejo položiti v usta, kaj je zanj dobro.