Inkluzija – pot do enakih priložnosti za vse

V današnjem času se srečujemo z zelo raznovrstno populacijo šolajočih, ki predstavlja velik izziv za starše, šolske strokovne delavce in družbo nasploh. Največji izziv so znanja in spretnosti za delo z raznovrstno skupnostjo otrok in mladostnikov, ki imajo prav tako različne osebne okoliščine in potrebe ter zmožnosti in sposobnosti za doseganje izobraževalne uspešnosti in tudi socialne vključenosti.

Med temi so številni otroci in mladostniki s težavami v duševnem zdravju, posebnimi potrebami, tisti, ki prihajajo iz družin s priseljenskim ozadjem, ki živijo v revščini, in druge skupine.

Da se okolje slabše odziva na to raznolikost, lahko podpremo z grobimi statističnimi podatki o otrocih in mladostnikih s posebnimi potrebami in tistih z nizko ravnijo funkcionalne pismenosti. Posebne potrebe ima skoraj 16.000 osnovnošolcev, približno 6000 srednješolcev in okoli 500 študentov, ki za optimalni razvoj potencialov potrebujejo pomoč in prilagoditve. Čeprav naj bi o inkluziji vedeli vse več in jo kot družba znali uresničevati, se je v zadnjem desetletju podvojilo število otrok s posebnimi potrebami, vključenih v šole s prilagojenim programom.

Iz mednarodne raziskave Pisa (leta 2022) o bralni in matematični pismenosti petnajstletnikov in Timssove (leta 2023) raziskave matematične pismenosti četrtošolcev je razvidno, da 25 odstotkov obeh populacij ne dosega stopnje pismenosti, ki bi jim omogočala uspešnost v izobraževanju. Raziskava Pisa (leta 2022) je pokazala, da je v tem največ tistih, ki imajo posebne potrebe in potrebujejo prilagoditve za spodbujanje izobraževalne uspešnosti ter prihajajo iz priseljenskih družin ali iz družin z nizkim socialnoekonomskim statusom.

V raziskavi Pisa (leta 2022) so poleg izobraževalnih dosežkov spremljali tudi psihološke in socialne dimenzije. Petnajstletniki so poročali o podpovprečni kakovosti odnosov z učitelji, podpovprečni podpori učiteljev, podpovprečni percepciji lastne učinkovitosti, nadpovprečni zaskrbljenosti zaradi neuspešnosti, predvsem pri matematiki ter tudi o nižji podpori v družini v primerjavi s povprečnimi rezultati mladostnikov iz drugih držav.

Nazorni so tudi podatki mednarodnih raziskav o pomoči staršev pri učenju in opravljanju domačih zadolžitev, saj je to eden od dejavnikov izobraževalne uspešnosti velikega deleža slovenskih otrok. Iz podatkov Timssove raziskave o matematični pismenosti slovenskih četrtošolcev je razvidno, da velik delež staršev vedno (20 odstotkov) ali občasno (60 odstotkov) razlaga otrokom snov ter da je le 6,1 odstotka otrok, ki nikoli ne potrebujejo pomoči staršev pri opravljanju domačih nalog.

Vsi ti statistični podatki nas ne smejo pustiti brezbrižne, saj predstavljajo velik delež otrok in mladostnikov, ki skupaj z družinami doživljajo hude stiske. Ti otroci in mladostniki imajo pravico do ustrezne podpore in pomoči v procesu izobraževanja in socialnega vključevanja. Brez uresničitve te pravice se bodo v prihodnosti neuspešno spopadali z življenjskimi izzivi, saj bodo manj izobraženi, težje zaposljivi, imeli bodo več težav s socialnim vključevanjem težav z duševnim zdravjem in še drugih težav.

Že sedanja šolska zakonodaja, konvencija o pravicah otrok in konvencija o pravicah invalidov zavezujejo odločevalce, da uresničijo pravico do optimalnega razvoja potencialov tudi otrokom in mladostnikom s tveganjem za izobraževalno neuspešnost in slabšo socialno vključenost. Konvencija o pravicah invalidov države podpisnice zavezuje, da morajo otrokom in mladostnikom, ki imajo slabše izhodišče zaradi določene osebne okoliščine in so zato izobraževalno neuspešni in/ali slabše socialno vključeni, omogočiti, da s podporo dosežejo podoben položaj, kot ga imajo vrstniki brez posebnih potreb, pri katerih taka osebna okoliščina ne obstaja. Pravic številnih otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ne uresničujemo, če jih le fizično vključimo v redne šole, a jim ne zagotovimo pogojev za optimalni razvoj potencialov.

Decembra leta 2024 je Vlada Republike Slovenije razglasila prvi marec za dan inkluzije. Upamo, da to ni le všečna poteza, ampak predstavlja korak k uresničevanju inkluzije v slovenski praksi. Inkluzija namreč pomembno vpliva na uresničevanje sprememb v izobraževanju in širšem družbenem okolju. Raznovrstnost populacije otrok in mladostnikov v šolah je eden od dejavnikov, ki v večini držav po svetu vpliva na uresničevanje inkluzivne vzgojno-izobraževalne prakse. Inkluzivne šole so kakovostne šole, ker omogočajo uspešnost, sprejetost in vključenost ter s tem optimalni razvoj potencialov vseh otrok in mladostnikov, zato ni logično, da bi bil kdorkoli proti uvajanju inkluzivne šole.

V inkluzivni šoli se vsak otrok počuti uspešnega, cenjenega in spoštovanega, saj ga učitelji razumejo ter mu s prilagoditvami glede na potrebe omogočijo podporo in pomoč v spodbudnem okolju. Ker je učitelj ključna oseba inkluzivne šole, mora imeti pozitivna stališča do otrok in mladostnikov z raznovrstnimi potrebami, znanje za prilagajanje vzgojno-izobraževalnega procesa, predviden čas za sodelovanje z vsemi deležniki ter materialne in strokovne vire. Učitelj pa tega ne zmore sam brez potrebne pomoči in podpore.

Zmotno je prepričanje, ki je pogosto prisotno, da je inkluzivna šola namenjena le otrokom s posebnimi potrebami. Razredna skupnost je kolektiv, v katerem se otroci učijo drug od drugega, učijo se razumeti raznolikosti in živeti z njimi. Otroci in mladostniki s tveganjem za izobraževalno neuspešnost in slabšo socialno vključenost pa so v inkluzivnih šolah deležni dodatne podpore in pomoči. Drugi otroci pa se naučijo empatije, razumevanja, sprejemanja in sodelovanja z vrstniki z raznolikimi potrebami, kar prispeva k razvoju bolj strpne in povezane družbe.

Kakovost inkluzivnega procesa vzgoje in izobraževanja je pomembno odvisna od kakovosti sodelovanja med otroki, mladostniki in šolskimi delavci ter partnerstva med starši in šolskimi strokovnimi delavci. Starši imajo prav tako različne sposobnosti in zmožnosti za podporo otrokom v procesu izobraževanja. Zaradi manjšega deleža staršev, ki izzivov vzgoje in izobraževanja svojih otrok ne rešujejo konstruktivno, ne smemo staršem nasploh pripisati negativnih praks sodelovanja s šolo.

Slovenija, na žalost, spada med države, ki so podpisale vse pomembne mednarodne dokumente in vključuje koncept inkluzije v različne dokumente, a je v praksi ne uresničuje. Uresničevanje inkluzije je na eni strani pogojeno s pravicami otrok in mladostnikov, opredeljenih v šolskih politikah, in na drugi strani z uspešnostjo izvedbe vzgojno-izobraževalne prakse. Ker je inkluzivna vzgoja in izobraževanje kompleksen proces, mora biti sistematično in sistemsko izveden.

Zadnji čas je, da se pripravi dokument z eksplicitno izraženo inkluzivno vizijo in inkluzivno politiko z dobro opredeljenim namenom, realnimi cilji, strokovnimi in materialnimi viri, konkretnim načrtom implementacije v prakso in evalvacijo. Ni pa treba začeti na začetku, saj v praksi obstajajo številni viri (svetovalni delavci v vseh ustanovah, izvajalci različnih oblik pomoči in podpore, strokovni centri, inkluzivni razredi, nevladne organizacije itn.) in nekatere dobre prakse, ki jih razvijajo učitelji v osnovnih in srednjih šolah, ki jih je treba proučiti in potem sistematično uvajati tudi v druge šole. Z izrabo že obstoječih virov in zagotovitvijo še drugih potrebnih pogojev bo inkluzivna vzgoja in izobraževanje sprejemljiva tudi za učitelje in druge strokovne delavce.

Iz Eurodyce podatkov (leta 2024) za leto 2022 je razvidno, da je v Evropi pri vsaki četrti osebi po 45. letu starosti prisotna neka oblika invalidnosti oziroma posebnih potreb, kot na primer fizične poškodbe, okvare vida ali sluha, motorične težave, težave z duševnim zdravjem ter druge bolezni in primanjkljaji. Če želimo tudi v starejšem obdobju doživeti ustrezen odnos družbe do naših primanjkljajev, so pomembna stališča mlajših generacij, ki pa bodo bolj pozitivna, če bodo te v obdobju izobraževanja deležne inkluzivne vzgoje in izobraževanja.

***

Dr. Marija Kavkler, dr. Vesna Leskošek in dr. Špela Razpotnik

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.