V nadaljevanju preberite:

V zadnjih dneh lanskega leta je bil v Delu objavljen prispevek o večjem vključevanju otrok z avtizmom v Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana ter Center za izobraževanje, rehabilitacijo in izobraževanje slepih in slabovidnih (v nadaljevanju: Center Iris). Po mojem videnju gre za strokovno nepremišljeno rešitev predvsem izobraževanja otrok s slepoto in slabovidnostjo ter otrok z avtizmom v isti ustanovi, čeprav se izobražujejo v ločenih razredih.

Skupini otrok z avtizmom ter otrok s slepoto ali slabovidnostjo se po naravi primanjkljaja, ovire in motnje pomembno razlikujeta. Trenutna skupna lokacija za omenjene otroke na Tobačni ulici v Ljubljani je začasna, načrtovana je za tri leta. Sama razumem, da se bo omenjena praksa nadaljevala tudi po gradnji novega Centra Iris na Langusovi 8 v Ljubljani.

Obe ustanovi, kjer se danes šolajo tudi otroci z avtizmom, imata na Slovenskem več kot stoletno tradicijo, zavod za gluhe letos praznuje 125 let od ustanovitve. Glede na zmanjšano populacijo otrok, zaradi katerih sta bili obe ustanovi ustanovljeni – z gluhoto in naglušnostjo jih je 0,9 odstotka, otrok s slepoto in slabovidnostjo je 0,5 odstotka –, je razumljivo, da ob povečanju števila otrok z avtizmom in prostorskem pomanjkanju država išče nove, žal ad hoc rešitve. Vizije za področje nimamo.

Zato smo priča nesistematičnemu pristopu reševanja nastalih težav. Vsakomur je jasno, da če je v težavah redni sistem vzgoje in izobraževanja, se to še toliko bolj odraža v delu specialnega in inkluzivnega izobraževanja, kjer potrebujemo več dodatno izobraženih učiteljev, tehničnega kadra in primernega prostora. Ob tem se postavlja več vprašanj kot odgovorov.

Zato je čas, da se začnemo resno pogovarjati o sistemski ureditvi tako področja avtizma (od zgodnjega odkrivanja do odraslosti) kot o ohranjanju in razvoju obravnav otrok s slepoto in slabovidnostjo. Nepremišljeni koraki lahko kaj hitro privedejo do izgube jedra primerne prakse.