Grenko-sladka evropska suverenost

Soodvisnost Evrope in preostalega sveta so dramatično razkrili dogodki v zadnjih dveh letih.

Najprej je izbruh covida-19 pokazal, kakšni ujetniki dobavnih verig za dostavo ključnih dobrin, kot sta osebna zaščitna oprema in medicinski material, smo postali. Nato je izbruh vojne v Ukrajini razkril energijsko soodvisnost Evrope in Rusije. To je Evropo in EU postavilo v težaven položaj in prisililo naše politične voditelje, da si priznajo, da je potrebnega še kar nekaj dela, preden bomo izboljšali svojo odpornost in tako napredovali.

Toda soodvisnost sama po sebi ni slaba. Med pandemijo je diverzifikacija trgovinskih partnerjev Evropi omogočila, da je premagala velike ovire pri dobavi, kar je nekatere strokovnjake spodbudilo k trditvam, da je bila globalizacija celini v resnici v pomoč. Na odvisnost Evrope od uvoza energije iz Rusije tudi ne bi smeli gledati v popolnoma negativni luči, glede na vpliv, ki ga ima na Kremelj in njegov vojni proračun.

Težave pa nastanejo, ko soodvisnost postane asimetrična glede na prikrajšanje nas samih. Skrb vzbujajoče je na primer, da so nekatere države članice pretirano odvisne od tretjih držav pri dobavi določenih dobrin ali blaga ali da je celotna celina zaradi varnosti preveč odvisna od zunajevropskih zaveznikov.

Navsezadnje gre pri evropski suverenosti za sposobnost obvladovanja zapletene soodvisnosti pri vsakodnevnih vprašanjih, kot so varnost, trgovina, podnebje ali zdravje. Dogodki v zadnjih dveh letih so znova potrdili potrebo po kolektivnem delovanju, obenem pa razkrili nejasnosti in površnost celinske razprave o evropski suverenosti.

Zato je evropski svet za zunanje odnose (ECFR) uvedel »indeks evropske suverenosti«, ki ocenjuje uspešnost in zaveze vsake države članice EU na različnih področjih, vključno s podnebjem, obrambo, gospodarstvom, zdravstvom, migracijami in tehnologijo, ter podrobnosti o tem, kje lahko izboljšajo medsebojno sodelovanje za boljše življenje svojih državljanov in širše evropske skupnosti.

Gre za izgradnjo močnejše Evrope, ki je podprta z zanesljivimi zavezništvi, odprtostjo in odpornostjo, ter Evrope, ki sprejema strateško zaščito, ne da bi zdrsnila v protekcionizem. Evrope, ki lahko prevzame vodstvo na svetovnem prizorišču, ki je združena v tisto, v kar verjame, in zaupa v posredovanje idej mednarodnim partnerjem.

Toda za uspeh bodo morale vse države članice prispevati svoj delež, prav tako pa bodo morale nehati gledati na Evropo skozi nacionalne prizme.

Za primer vzemimo Madžarsko, ki ima glede na indeks drugi najnižji prispevek v gospodarski politiki v EU – predvsem zaradi prevelike trgovinske in naložbene odvisnosti od Rusije in Kitajske ter samozadovoljnega lobiranja tujih držav. Je država članica z največjo odvisnostjo od ruskega izvoza plina – dobava tega predstavlja 25 odstotkov njene celotne porabe energije – in, kot smo videli v zadnjih tednih, država, ki spodkopava učinkovit evropski odziv na rusko invazijo Ukrajine zaradi lastnih interesov.

Toda poznavanje delovanja vsake od 27 držav članic EU je le polovica zgodbe. Druga polovica se nanaša na širšo sliko, to je na obseg, v katerem Unija kot celota dosega rezultate na različnih področjih.

Na tej točki so rezultati za EU grenko-sladki. Ugotovili smo, da je evropska suverenost kot blok »dobra« na področjih zdravstva in gospodarstva, a le »zadovoljiva« na področjih obrambe, podnebja in migracij ter »slaba« na področju tehnologije.

Razpon – torej razlika med najboljšo in najslabšo državo – je največji pri obrambi, kar kaže, da so nekatere države odlične (Francija) ali dobre (Nemčija, Italija, Nizozemska, Belgija), druge pa slabše (Irska, Madžarska, Malta). Najmanjši je razpon pri migracijah, na tem področju skoraj vsaka država dobi zgolj oceno »zadovoljivo« ali »slabo«. To razkriva kolektivne neuspehe bloka pri ukrepanju v zvezi z določenimi vprašanji.

Vodilne skupine za oblikovanje politike EU so Francija, Nemčija, Nizozemska, Švedska in Danska, o Madžarski in Bolgariji pa lahko rečemo, da sta »neuspešni«, ne le na specifičnih področjih, ampak tudi v njunem povprečnem rezultatu.

Vemo, da se je Evropa sposobna spoprijeti z globalnimi izzivi, ki jih povzroča soodvisnost, in dejavno oblikovati nov svetovni red. A da bi to dosegla, morajo države članice EU zmanjšati svojo ranljivost in vztrajno širiti skupne zmogljivosti za ukrepanje.

Upajmo, da bodo rezultati indeksa evropske suverenosti lahko izhodišče za pošten pogled na nacionalne zmogljivosti in sposobnosti ter s tem za preoblikovanje pomanjkljivosti EU v potencialno rast Evrope, ki šteje.

***

Pawel Zerka, sodelavec za politiko pri Evropskem svetu za zunanje odnose (ECFR).

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.