Nevarnosti prekarizacije

Fleksibilizacija trga dela v Evropi ni zajela v slogu danskega zaposlitvenega modela fleksibilne varnosti, ampak v obliki ameriškega modela prekarnosti. Delež stalnih zaposlitev v državah EU znaša le še 60 odstotkov in upada, pri tem pa so ženske precej bolj izpostavljene kot moški (52 odstotkov stalnih zaposlitev proti 65 odstotkom). Najranljivejši so mladi med 15 in 24 letom starosti in starejši od 55 let ter tisti z nizko izobrazbo. Je pa treba opozoriti, da model »uberizacije« postaja model standardne zaposlitve ne samo za preprosta dela, ampak tudi za intelektualne storitve (novinarstvo, kreativni poklici). Uberizacija je zelo privlačna za delodajalce, saj breme naložb v kapitalsko opremo delovnega mesta prenaša na delojemalce, hkrati pa nanje prenaša tudi vsa tveganja v zvezi s povpraševanjem.

Prekarizacija in znotraj nje inovativni model »gig ekonomije«, kot jo, denimo, prinaša Uberjev model, je v temelju disruptivna za družbo in dolgoročno stabilnost. Prinaša močno zmanjšano socialno varnost za posameznike, hkrati pa ima potencialno velike negativne posledice za dolgoročno javnofinančno vzdržnost ter za makroekonomsko in družbeno stabilnost. Prenesite Uberjev poslovni model iz taksističnih služb v druge poklice in dobite velike dolgoročne družbene težave. Prekarnost je rakava rana sodobne družbe.

Prvi problem prekarne »zaposlitve« je močno zmanjšana socialna varnost posameznikov. Prekarne vrste zaposlitev so močno podvržene nihanjem konjunkture. Naročniki so tveganja glede dela povsem prenesli na pogodbenike. V času zmanjšanega povpraševanja naročniki ustrezno zmanjšajo naročila do svojih fleksibilno pogodbeno zaposlenih.

Treba pa je povedati, da prekarnost ni samo posledica racionalizacije stroškov pri delodajalcih, pač pa je velikokrat tudi intimna izbira zaposlenih. Številni zaposleni v fleksibilnih vrstah »zaposlitve« oziroma fleksibilnih pogodbenih aranžmajih vidijo predvsem prednosti. Ni jim namreč treba plačevati visokih prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ampak jim na razpolago ostane večji bruto dohodek. Toda ta iluzija večjega bruto dohodka je zanje zelo nevarna. Model uberizacije namreč deluje, dokler si pogodbeniki lahko privoščijo nakup delovnih sredstev, dokler je povpraševanje po njihovih storitvah in dokler so zdravi oziroma »razpoložljivi«. To pomeni, da po eni strani daje priložnost zgolj tistim, ki si lahko privoščijo naložbo, po drugi strani pa, kakor hitro se povpraševanje zmanjša ali kadar ti »pogodbeniki« ali njihovi družinski člani zbolijo, prekarni pogodbeniki ostanejo »na hladnem«.

FOTO: Kai Pfaffenbach/Reuters

V teoriji bi prekarni delavci sicer lahko privarčevali in v času »nerazpoložljivosti« koristili privarčevana sredstva za ekonomsko preživetje ter za zdravstveno in socialno varnost. Vendar si večina pogodbenikov v dobrih časih ne naredi denarne rezerve in varnostne mreže za slabe čase. Številni od njih nimajo niti minimalnega zdravstvenega varstva, niti minimalnega pokojninskega zavarovanja in niti minimalnega zagotovljenega dohodka za izredne razmere, saj si brez prihodkov v času, ko ne morejo biti »razpoložljivi«, tega ne morejo privoščiti. Podobno je glede varčevanja za pokojnino. Eden od naukov čilskega inovativnega pokojninskega modela je, da deluje le za zaposlene in ženske, ki nimajo otrok, saj oboji v času brezposelnosti ali porodniškega dopusta ne morejo vplačevati v blagajno. Pri pogodbenih oblikah dela je to še večji problem, saj »pogodbeniki« prostovoljno običajno slabo poskrbijo za svojo »pokojninsko prihodnost«.

Širitev obremenitev
iz posameznika na družbo

Prekarizacija individualna tveganja in stroške dolgoročno prenaša na družbo, ki bo morala pokriti zdravstvene stroške in pokojnine za prekarno zaposlene ter s tem povečuje tveganja za dolgoročno vzdržnost javnih financ. To je druga nevarnost prekarizacije.

Vendar pa pri modelu prekarizacije nista problem samo zmanjšana osebna socialna varnost in dolgoročni strošek za družbo, pač pa tudi poslabšana makroekonomska in družbena stabilnost. Posamezniki, ki niso zaposleni, pač pa zgolj občasno in »na klic« za naročnika izvajajo storitve, zato ne morejo načrtovati svoje prihodnosti. Zaradi sporadične narave svojih prihodkov in neobstoja delovnega razmerja ne morejo dobiti dolgoročnih bančnih kreditov za nakup nepremičnine. Ne morejo načrtovati družine, ker ne poznajo trajektorije svojih bodočih prihodkov. Zaposlitev, v nasprotju s pogodbenim statusom, jim takšno osebno varnost zagotavlja. Ta nestabilnost in nepredvidljivost individualnih dohodkov pa pomeni tudi povečano nestabilnost agregatnega povpraševanja in s tem večja nihanja gospodarske aktivnosti.

Prekarne vrste zaposlitve pomembno vplivajo na povečano dohodkovno neenakost v družbi. Prekarno zaposleni, ki znotraj delovne dobe v povprečju dosegajo nižje dohodke kot redno zaposleni, pozneje pa imajo nižje pokojnine, vplivajo na povečanje neenakosti. Kar je pomembno tudi z makroekonomskega vidika, saj vpliva na gospodarsko rast in njeno stabilnost.

Študije ekonomistov IMF kažejo, da povečana neenakost na bodočo gospodarsko rast vpliva negativno. Vzrok je, da bogatejši porabijo manjši del svojega dohodka, kar negativno vpliva na agregatno povpraševanje. Poveča se dohodek zgornjih 20 odstotkov po višini dohodkov, kar privede do večje neenakosti in nižanja gospodarske rasti, saj tisti z višjimi dohodki večji del svojega dohodka prihranijo. Če pa se poveča dohodek spodnjih 40 odstotkov po višini dohodkov, s čimer se zmanjša neenakost, pa se gospodarska rast srednjeročno značilno zviša. In še naprej, države z nižjo neenakostjo imajo zato daljša in stabilnejša obdobja gospodarske rasti.

Ne pozabimo: Koalicijske partnerice so podpisale apel!

Prekarizacija je rakava rana sodobne družbe. Je pa ob primernem ukrepanju vlad vsekakor ozdravljiva. Zato me je pozitivno presenetilo dejstvo, da so Apel za sistemsko odpravo prekarnosti podprle vse tri članice nastajajoče vlade. Poleg njih pa še SAB in LMŠ. Kot pomembnega smo ga ocenili profesorji in raziskovalci vseh slovenskih univerz ter tudi predstavniki sindikatov in civilne družbe.

Javna pobuda, ki jo je na Inštitutu za študije prekariata predstavil Črt Poglajen, v jasno oblikovana izhodišča združuje ključne pogoje za odpravo prekarnosti. Podaja namreč zaveze: da bo vlada postopek odprave prekarnosti vodila sistematično in gradualno, da bodo v urejanje področja vključeni strokovnjaki, predstavniki ministrstev, socialnih partnerjev in stroke, da bo prekarnost urejena tudi na zakonski ravni, da bo država na področju odprave prekarnosti in odgovornega odnosa do zaposlenih prevzela vodilno vlogo, da bodo ukrepi sinhronizirani vsebinsko, organizacijsko in strokovno ter predvsem da se bo vlada z odpravo prekarnosti ukvarjala od začetka mandata do njegovega konca.

Ker je predsednik vlade ob svoji zaprisegi v državnem zboru dejal, da bo nova vlada ljudem vrnila zaupanje v prihodnost, upam, da bo začela tam, kjer je danes upanja v resnici najmanj oziroma ga v številnih primerih dejansko sploh ni. In da bo pri tem znala uvesti načela, ki se jim je s podpisom apela zavezala. To bi od nje vsekakor zahtevala nova politična kultura, ki so jo obljubili, da ne rečem odgovornost do lastnih besed. Ker pri poglabljajoči se družbeni neenakosti in številnih osebnih krizah ljudi nekaj šteje le odgovornost, ne všečnost, resnost kažejo dejanja, ne besede.

***

Jože P. Damijan, profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani