V nadaljevanju preberite:

S tem, kar imenujem politična filantropija, sem se začel ukvarjati v 80. letih prejšnjega stoletja, v času, ko je velik del sveta bledel pod komunistično oblastjo. Želel sem pomagati ljudem, ki so bili ogorčeni in so se borili proti zatiranju. V takratnem sovjetskem imperiju sem v hitrem zaporedju ustanavljal eno fundacijo za drugo. Napor se je izkazal za uspešnejšega, kot sem pričakoval.

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 se je val začel obračati proti odprtim družbam. Represivni režimi so zdaj v vzponu, odprte družbe pa so oblegane. Danes Kitajska in Rusija predstavljata največji grožnji odprtim družbam.

Dolgo sem premišljeval o tem, zakaj se je zgodil premik. Del odgovora lahko poiščemo v hitrem razvoju digitalne tehnologije, predvsem umetne inteligence (UI).

V teoriji bi morala biti umetna inteligenca politično nevtralna: lahko se uporablja za dobro ali slabo. V praksi je učinek asimetričen. Umetna inteligenca je še posebno dobra pri izdelavi instrumentov nadzora, ki pomagajo represivnim režimom in ogrožajo odprte družbe. Covid-19 je pomagal legitimirati tovrstne instrumente nadzora, saj so pri spopadanju s pandemijo resnično uporabni.

Hiter razvoj UI je šel z roko v roki z vzponom tehnoloških velikanov in platformami družbenih medijev. V kratkem so ti konglomerati prevzeli oblast v svetovnem gospodarstvu, njihov doseg pa se razprostira po vsem svetu.

Ta razvoj dogodkov je imel daljnosežne posledice. Zaostrili so konflikt med Kitajsko in ZDA. Kitajska je svoje tehnološke platforme spremenila v državne prvake. ZDA so bile bolj oklevajoče, ker so bile zaskrbljene zaradi učinka teh tehnologij na svobodo posameznika.

Ta različna stališča mečejo novo luč na konflikt med dvema različnima sistemoma upravljanja. Xi Jinpingova Kitajska, ki osebne podatke za nadzorovanje in vodenje svojih državljanov zbira bolj agresivno kot katerakoli druga država v zgodovini, bi morala imeti od tega razvoja velike koristi. A ni tako.