(GOSTUJOČE PERO) Škodljivo vztrajanje na volilnem sistemu za strankokracijo

Ob slovenskem kulturnem prazniku kaže vse dobromisleče ljudi v Sloveniji spomniti na vrstice sedme kitice v Prešernovi Zdravljici. Čeprav je ta dobro znana, naj sporočilo našega velikega pesnika vseeno navedemo: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir bo iz sveta pregnan ...« Težnja, da bi na vsem svetu uveljavljali to željo, je lepa, vendar stvarno zunaj naše državljanske moči. Prav gotovo pa bi kazalo vsaj doma narediti več v tej smeri.

Na posvetovalnem referendumu o podpori sistemu volitev s prednostnim glasom v Državni zbor (DZ) Republike Slovenije 9. junija 2024 se je zanj odločilo 70,77 odstotka udeležencev referenduma. Sam sem sicer, kot sem napovedal v svojem prispevku z naslovom »Preferenčni glas za okrepitev strankokracije?« v Delu 23. maja 2024, glasoval proti. Svoje stališče sem obrazložil z nasprotovanjem prevladi strankokracije, ki s ponujenim modelom volitev, le delno naprednejšim ob sedanjega, želi še naprej zadržati strankarski oligopol nad sestavo DZ.

Zdaj, skoraj osem mesecev po referendumu, vse kaže, da se stranke niso sposobne dogovoriti niti o uresničitvi tega – če razmišljamo o popolnejši demokraciji – sicer nezadostnega premika k volilnemu sistemu, ki si ga slovenske državljanke in državljani zaslužimo. Namesto da bi v Sloveniji razpravljali o tem, kako zagotoviti, da pridejo v DZ kar najustreznejši ljudje, ki so se še pripravljeni ukvarjati s politiko, smo priča pojavljanju novih strank in s tem verjetnemu nadaljevanju škodljivih strankarskih prerivanj brez ustreznih koristi za dobrobit slovenske družbe. To prerivanje kot po pravilu spremlja že kar ustaljena domačijska strankarska praksa političnega kadrovanja in pridobivanja materialnih koristi, ki je zgodovinsko že dobro znana iz delovanja prostozidarskih lož.

Pri tem smo priča še »ustvarjanju demokratične megle«, ki jo ponazarjajo birokratske »poslovniške« ugotovitve, da leto pred novimi volitvami ne gre spreminjati volilnega sistema. Avtorje takih mnenjskih »balonov« naj spomnim, da je bila precej zahtevnejša demokratična sprememba volilne zakonodaje leta 1989, sprejeta le približno štiri mesece pred volitvami.

Ustvarjanje ozračja o časovni nemoči uveljavitve do volivk in volivcev prijaznega volilnega sistema je seveda voda na mlin političnim strankam in vsem, ki so jim stranke politični ideal. Ko stranke nikakor ne najdejo soglasja za spremembo volilnega sistema, je to pravzaprav politična predstava, namenjena javnosti, s katero se izogibajo preizkusu svoje legitimnosti. To bi si po mojem mnenju pridobile šele, če bi se strankarski kandidati na volitvah pomerili z neodvisnimi kandidati.

Ob tem izogibanju strank takemu preizkusu legitimnosti zato enako kot še nekateri drugi dobronamerni ljudje menim, da nam tako s sedanjim kot s ponujenim (»prednostnim«) sistemom volitev na posvetovalnem referendumu v Sloveniji ne bo uspelo najti poti v bolj odgovorno družbo. Odgovornost nosilcev odločanja, kar poslanke in poslanci so, in uzakonjena smotrnost, ki ji je predpostavljena, naj bi bili namreč bistveni prvini obvladovanja sodobnih družbenih razmerij. Ne le po mojem mnenju ju je moč v Sloveniji bolje zagotoviti z dvokrožnim kombiniranim volilnim sistemom s stvarno možnostjo izvolitve neodvisnih poslancev ter odpoklica tistih poslancev, ki so izgubili zaupanje svojih volivcev.

Seveda pa zgolj dober volilni sistem ni dovolj za razvoj naše družbe. Tudi volilni sistem je le del družbenega sistema kot zgradbe prvin ali delov, ki delujejo usklajeno oziroma jih ljudje poskušamo enotno usmerjati k doseganju širše sprejetih ciljev. Je pa pomembno, da te cilje določijo in njihovo uresničevanje nadzorujejo v dvokrožnem volilnem procesu izvoljeni ter zato bolj preverjeni in širše sprejemljivi ljudje.

Moj odpor do (le) strankarske demokracije se je še bolj učvrstil ob gledanju srbske televizijske nadaljevanke »Kralj« (Aleksandar od Jugoslavije), ki je bila pred kratkim predvajana na televizijskem kanalu Astra. Ta nadaljevanka – v nasprotju s predstavljeno vsebino šolarjem socialistične Jugoslavije o zgodovinskem obdobju 1918–1934 – gledalcem ponuja tudi zanimiv vpogled v možno nevarnost prevlade ozkih egoističnih strankarskih interesov nad vsakodnevnimi skrbmi ter hotenji državljank in državljanov. Podobno škodljivo strankarsko prerivanje, kot smo mu zdaj priča v Sloveniji, je takrat vodilo kralja Aleksandra – kot so nas učili v šoli –, da je leta 1929 samovoljno razpustil skupščino države SHS. Ta ukrep je utemeljil s tem, da ni potrebe po nikakršnem posredniku – šlo je za stranke – med njim in državljani.

Vsakemu resničnemu demokratu je tak ukrep vsaj ob prvem razmisleku seveda tuj. Se pa hkrati ob tem zgodovinskem dogodku lahko vprašamo tudi, ali so politične stranke res tako nujno edini (zveličavni) posrednik med volivci in nosilci upravljanja države – sestavo DZ, kot nam ga vztrajno vsiljujejo prav te stranke? Tu imam v mislih slovensko političarko, ki je že pred leti ob omembi potrebe po lažjem kandidiranju in izvolitvi neodvisnih poslancev izjavila, naj se predlagatelji te zamisli kar lepo obvezno organizirajo in (seveda) ustanove politično stranko.

Ali ni že skrajni čas, da v Sloveniji naredimo nujni korak k pravi, po ljudstvu bolj učinkovito nadzorovani demokraciji? Nedvomno je! Se pa tega koraka brez bolj družbeno odgovornih politikov ter politično bolj ozaveščenih državljank in državljanov seveda le težko nadejamo. Upajmo seveda, da bo potreben premik k večji demokraciji že v bližnji prihodnosti možen brez nepotrebnih družbenih napetosti.

***

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.