Neomejen dostop | že od 9,99€
V Srednji in Vzhodni Evropi so dezinformacije namerno spodkopavale demokracijo. Od leta 2021 se je skrb vzbujajoče povečalo število prokremeljskih sporočil, pri čemer je Madžarska regionalni epicenter državno sponzoriranih neresnic.
Obseg in prefinjenost teh dezinformacij sta nova. Vlada Viktorja Orbána je s sovražnimi prevzemi, političnimi imenovanji v uredništvu in vzpostavitvijo provladne medijske mreže prevzela nadzor nad mediji. Uvedla je lažni »zakon o zaščiti suverenosti«, s katerim želi omejiti delovanje organizacij civilne družbe. Financirala je oglaševalske kampanje, s katerimi je v okviru vojne v Ukrajini napadala EU kot »vojnega hujskača«, in izkoristila državo za ustrahovanje tistih, ki oporekajo njenim naracijam. To je utišalo kritične glasove, kar je razvidno iz omejenega programskega časa, namenjenega politični opoziciji v državi, in ustvarilo močno mešanico dezinformacij, ki se zdaj širi v sosednje države.
Slovaški predsednik vlade Robert Fico je že uporabil Orbánov priročnik. Državno medijsko družbo namerava nadomestiti z novo javno televizijo in radiem, ki bosta pod večjim političnim nadzorom. Na zasebne medije pritiska, da promovirajo provladna stališča. Fico je bil spoznan za spretnega manipulatorja z dezinformacijami, saj na družbenih medijih deli netočne zgodbe, da bi pospešil svojo agendo. Tudi civilna družba ni nobena izjema. Slovaški parlament je pred kratkim v prvi obravnavi sprejel predlog zakona o tujih agentih, ki se je pojavil po Fičevi vrnitvi na oblast in njegovi obljubi, da bo odpravil »prevlado nevladnih organizacij«.
V teh kampanjah na Madžarskem in Slovaškem je bil močno poudarjen pojem »suverenosti«. Orbánova in Fičeva vlada, na primer, trdita, da je zavrnitev podpore Ukrajini dejanje nacionalne suverenosti, ki bo preprečilo, da bi Madžarska in Slovaška postali koloniji EU in Nata.
Poleg tega ohranjajo lažno trditev, da opozicija in mediji s prejemanjem sredstev za organizacije civilne družbe iz tujine spodkopavajo nacionalno suverenost. Takšne naracije so grešni kozel za slabo gospodarsko uspešnost Madžarske in propadajoči javni sektor. Pomagajo jim tudi pri tem, da se izognejo odgovornosti za odločitev EU, da zadrži sredstva kot odgovor na ponavljajoče se kršitve pravne države.
Ta tok propagande je vplival na razumevanje geopolitike v javnosti. Po podatkih raziskave Globsec Trends polovica slovaških anketirancev dojema Združene države Amerike kot varnostno grožnjo. V Srednji in Vzhodni Evropi so Slovaki in Madžari tisti, ki najmanj verjetno krivijo Rusijo za napad na Ukrajino.
To je opogumilo vlade, da so se zbližale z Moskvo, se odrekle zahodnim sankcijam proti Ukrajini in se na mednarodnem prizorišču vse bolj oddaljevale od stališč svojih partnerjev v EU in Natu. V primeru Madžarske je premik v javnem mnenju takšen, da Balázs Orbán, eden izmed najtesnejših sodelavcev predsednika vlade, pred kratkim ni videl težav v izjavi, da je Volodimir Zelenski sprejel »neodgovorno« odločitev o vojaški obrambi svoje države, potem ko je Moskva začela obsežno invazijo. Po njegovih besedah se je Madžarska naučila, da je treba z »dragocenimi madžarskimi življenji« ravnati previdno, ne pa jih »ponujati« za obrambo. Ta izjava, ki je dejansko nakazovala, da bi se madžarske sile v primeru napada vdale Rusiji, je izjava, ki bi običajno vodila v takojšnjo razrešitev vladnega uradnika, vendar je obseg prokremeljskih sporočil na Madžarskem zdaj tako velik, da je Fideszova vlada želela ponuditi le »pojasnilo« o njegovi izbiri besed.
Neusmiljeno širjenje dezinformacij, ki jih podpira država, je v zadnjih letih Orbánu dalo politični prostor, da se je lahko spravil na EU. Bruselj se je leta 2023 otresel oglaševalske in medijske kampanje, ki je namigovala, da ima Ursula von der Leyen »nečedne« načrte za Madžarsko, vsi pozivi predsednici komisije, naj ukrepa proti Orbánovemu vedenju, pa so bili dosledno pometeni pod preprogo. To je Orbánu dalo pogum. Zdaj bo verjetno izkoristil madžarsko predsedovanje Svetu Evrope, da bi spodbudil ambicije Moskve v drugih državah članicah in se maščeval EU, ker je za kazen zaradi ponavljajočih se kršitev načel pravne države zadržala milijarde iz strukturnih skladov.
Bruselj se je leta 2023 otresel oglasne deske in medijske kampanje, ki je namigovala, da ima Ursula von der Leyen »nečedne« načrte za Madžarsko, vsi pozivi predsedniku komisije, naj ukrepa proti Orbánovemu vedenju, so bili dosledno pometeni pod preprogo.
To je Orbánu dalo pogum; zdaj bo verjetno izkoristil sedanje madžarsko predsedovanje Svetu Evrope, da bi spodbudil ambicije Moskve v drugih državah članicah in se maščeval EU, ker je za kazen zaradi ponavljajočih se kršitev načel pravne države zadržala milijarde iz strukturnih skladov.
Že zdaj se kažejo znaki, da je pripravljen porušiti status quo. Na primer, z odprtjem madžarske vizumske sheme nacionalne kartice za ruske in beloruske državljane ogroža varnost schengenskega sistema.
Takšno ravnanje je nujno treba zaustaviti. EU se mora lotiti vprašanja prevzemanja medijev ter podpirati neodvisne medije in organizacije civilne družbe na Madžarskem in v širši regiji. Bruseljske institucije bi morale razmisliti tudi o uvedbi sankcij ali drugih kazenskih ukrepov proti državam članicam, ki spodbujajo dezinformacije, ki jih sponzorira država.
Rešitve od spodaj navzgor ni prav tako povečala odpornost. Organizacije civilne družbe morajo razviti inovativna tržna orodja za premagovanje toksične polarizacije in preprečevanje dezinformacijskih kampanj. Platforme družbenih medijev, kot sta X in facebook, prek katerih se širijo dezinformacije, morajo aktivneje in bolj usklajeno pristopiti k moderiranju svojih vsebin. Glede na njihov histerični odziv na kakršnokoli vrsto regulacije bo to zahtevalo pripravljenost voditeljev, da porabijo politični kapital in se jih lotijo.
Čeprav se med madžarskimi volivci kažejo nekateri znaki odpornosti, bodo dezinformacije, če ne bodo nadzorovane, dolgoročno še naprej spodkopavale javno mnenje. Če EU pod obljubljenim »geopolitičnim« vodstvom Ursule von der Leyen ne bo odločno ukrepala, bo to imelo daljnosežne posledice ne le za Madžarsko, Slovaško in druge višegrajske države, temveč za celoten evropski projekt.
***
Edit Zgut-Przybylska, izredna profesorica na Inštitutu za filozofijo in sociologijo Poljske akademije znanosti in gostujoča raziskovalka na Inštitutu za demokracijo CEU.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji