(GOSTUJOČE PERO) Ekologija in vojne

Okoljska kriza se danes po vsem svetu kaže v najrazličnejših oblikah – segrevanje ozračja, skrajni vremenski pojavi, otoki plastike sredi oceanov, izumiranje živalskih vrst, vse večji in pogostejši gozdni požari in podobno. Že najmanj trideset let znanost stoji za trditvijo, da ima velik del podnebnih sprememb antropogeni izvor, torej je rezultat človeških dejavnikov. A ne glede na to smo ravno v zadnjih tridesetih letih v zrak izpustili več emisij ogljikovega dioksida kot v prejšnjih dvesto letih, ob tem pa pridelali največ plastike, izsekali največje površine gozdov, ogromno živih bitij pa pripeljali na rob (če ne že čez rob) izumrtja.

Več kot 80 odstotkov vojn od leta 1950 do 2000 se je zgodilo na biološko zelo raznolikih tleh. Študijo o tem je naredila okoljevarstvena skupina Conservation International. Primerjali so 34 vojnih con in biološko raznolikost. Danes imamo na svetu približno 50 vojnih žarišč.

Problem glede tega dejstva je jasen, saj so ta področja bistvena za ohranitev bioloških vrst kot tudi za blaginjo človeka. Večina najrevnejših prebivalcev živi na teh področjih in so odvisni od zdravega ekosistema. Pri tem se pojavi tako moralno vprašanje kot tudi politična ter družbena obveznost za ohranitev okolja in surovin. Petdeset let trajajo študije, ki so identificirale 23 od 34 področij, ki so najmanj enkrat doživela vojno ali večji konflikt. Skrb vzbujajoče je, da je med samim bojevanjem trud za ohranitev ekosistema odpravljen, in tako ostanejo krhki ekosistemi nezaščiteni pred besom vojne. Če prištejemo še vsakdanje poskuse raznih vrst orožja, je končni rezultat še bolj skrb vzbujajoč. O tem ne slišimo dovolj, saj se ne dogaja blizu nas. Vseeno pa je treba nekaj storiti, kar bo pomagalo ohraniti naš planet pred človekom.

Marjan Berlič, arhitekt, urbanist. FOTO: Zz Delo

Sekundarni učinki so rezultat uničenih ekosistemov in odnosov med vrstami. Vključujejo podhranjenost in lakoto ob slabih letinah in slabše stanje klavne živine ter izpostavljenost novim okužbam in boleznim ob spremembah, povezanih s prenašalci bolezni. Pri posledicah v tem sklopu bo trpelo vse človeštvo, a raziskave kažejo, da so na posledice uničevanja ekosistemov najmanj odporne staroselske družbe, ki jim že manjše spremembe v habitatu podrejo ustaljene načine pridobivanja in konzerviranja hrane.

Terciarni učinki so posledica razpada družbenih, političnih in gospodarskih sistemov. Vključujejo širok spekter fizičnih in psihičnih vplivov, izhajajočih iz negotovosti ob izgubi in spremembi delovnih mest, prisiljeni selitvi ali izpostavljenosti konfliktom (ki vedno pogosteje potekajo zaradi pomanjkanja hrane, vode, zemlje in tako dalje). V svetu se tako povečuje število okoljskih migrantov, ki bežijo pred poplavami, sušami, cunamiji ter naraščajočo gladino morja. Prav ta bo v prihodnjih desetletjih ob sedanji hitrosti taljenja zalog ledu v beg pognala na stotine milijonov prebivalcev obalnih mest po vsem svetu.

Ob tem obstajajo še učinki, ki niso neposreden rezultat okoljske krize, a so še kako povezani s fizičnimi in kemičnimi procesi naše, na fosilna goriva gnane ekonomije. Ti učinki so ogroženost zaradi vse hujše onesnaženosti zraka, vedno pogostejši potresi zaradi pridobivanja fosilnih goriv z metodo frackinga, onesnaženje pitne vode zaradi razlitij nafte, uničenje in preselitev celotnih vasi zaradi širjenja premogovnikov, izginjanje koralnih grebenov in delovnih mest, vezanih na te čudovite ekosisteme, zaradi zakisanja oceanov, psihološke travme zaradi še ne videnih naravnih katastrof ter večja izpostavljenost UV-sevanju zaradi tanjšanja ozonske plasti.

Samo zavedanje o človekovem uničujočem vplivu na okolje očitno ne spreminja osnovne paradigme gospodarstva – paradigme nenehne gospodarske rasti.

Slovenija bo Ukrajini letos za humanitarno pomoč namenila pet milijonov evrov

Opozorila, da neomejene rasti na planetu z omejenimi viri ni, niti za trenutek ne zaustavljajo pohlepa vladajočih elit, ki za svoje dobičke izžemajo planet in njegovo prebivalstvo. To verjetno počnejo tudi z zavedanjem, da podnebne spremembe ne bodo vseh prizadele v enaki meri, temveč se bodo najbolj znesle prav nad delavci, revnimi ter prebivalci držav globalnega juga.

Toda podnebne spremembe bodo na koncu prizadele vse ljudi na materi Zemlji, brez izjeme.

Razvoj predvsem ni rast.

Izvirni greh ekonomske teorije je enačenje terminov razvoj in rast. Holistični pogled na svet zavrača takšno pojmovanje in ponuja alternativo v uravnoteženem razvoju, v katerem se dogaja rast v kakovostnem smislu. Ponuja torej razvoj brez rasti. Razvoj mora biti kakovosten, ne količinski.

Okoljski boji čakajo prevalitev stroškov spopadanja z okoljsko krizo na delavstvo, nižanje plač, odpovedi, beg iz poplavljenih in drugače opustošenih mest ter vojne za vodo in druge osnovne življenjske potrebščine.

Ob množici posegov, ki vplivajo na okoljsko krizo, premalo govorimo o vojaških posegih – vojnah.

Vojaški posegi vključujejo:

• raziskave o potrebah vojaških posegov,

• izdelovanje naprav zanje,

• njihovo testiranje,

• vojaške vaje,

• vojaške posege, to je vojne.

Ob vseh navedenih vplivih na ekološko najbolj občutljiva območja na Zemlji se moramo zavedati, kako vojaški aparat nenehno obremenjuje mater Zemljo in človeštvo. Poglejmo samo nekaj primerov:

• izkoriščanje potenciala raziskovalcev za potrebe vojaškega aparata (finančna sredstva, resursi, kadri),

• izdelovanje naprav za vojaške potrebe: atomskih bomb, raket, dronov, letal, ladij, podmornic, oklepnih vozil, osebne oborožitve ... (za to so nujna finančna sredstva, resursi, kadri),

• testiranje, vojaške vaje, vojaški posegi – vojne; celoten vojaški aparat za svoje delovanje uporablja fosilna goriva,

• preizkusne eksplozije atomskih bomb (na milijone ton najrazličnejših eksplozivov!).

Če EU ne bo postala ekološka in socialna unija, ne bo imela prihodnosti

V vojni ni ne boga ne morale. V vojni je samo kapital.

PS:

Ob posledicah za zdravje in življenje ljudi ter vplivu orožja na živi planet bi si lahko mislili, da se v času vojne ni pomembno ukvarjati z ekologijo. Običajno razumevanje ekologije, kot nam jo prodaja kapitalistična modernost z reklamami, vladnimi oglaševalskimi kampanjami in liberalno kulturo, je skrb za okolje na individualen, neposreden način, na primer z ugašanjem luči pred spanjem ali metanjem smeti v koš, da jih pozneje (morda) reciklirajo.

***

Marjan Berlič, arhitekt in urbanist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.