O bella ciao

Neofašiste v Italiji zelo moti kamniti napis Naš Tito na Sabotinu. Tik pred začetkom Evropske kulturne prestolnice Nove Gorice in Gorice ter tako imenovanim dnevom spomina, ko se, skladno z dotičnim zakonom iz leta 2004, celotna Italija, od parlamenta do Sanrema, klanja »mučenikom fojb« in istrsko-dalmatinskemu »eksodusu« ter bruha svoj žolč na jugoslovansko partizansko vojsko, so se italijanski desničarski politiki potožili celo evropski komisiji. Josipa Broza - Tita označujejo za krvavega komunističnega diktatorja, provokativni sabotinski napis pa je po njihovem mnenju treba takoj in dokončno izbrisati z dekretom. V zameno so že lani preprečili odvzem statusa častnega meščana Gorice Benitu Mussoliniju, ki je leta 1942 prav v Gorici generaloma Roattiju in Rabottiju izpljunil očitek, da se v okupirani Jugoslaviji premalo ubija. Zvesto vsakoletni tradiciji so se poklonili tudi spominski plošči nekdanjim borcem X MAS, ene najbolj zločinskih fašističnih enot iz časa Salojske republike, nekakšne italijanske podružnice nemške SS.

Franco Juri. FOTO: Jure Eržen

S hitrim porastom skrajne desnice tudi v Evropi ob odločni podpori Muskovih algoritmov ter političnem sponzorstvu novega predsednika ZDA postajajo polemike in interpretacije o totalitarizmih dvajsetega stoletja spet dramatično aktualne. Vodilni zahodnoevropski narativ, vključno s slovenskim, nas je do zdaj prepričeval, da skrajne desničarje v Evropi spodbuja predvsem preračunljivi in intrigantski Putin s svojimi hekerji, ki si želijo oslabiti Rusiji nenaklonjeno ali celo sovražno demokratično liberalno Evropo. To drži le delno, saj je evropska skrajna desnica v odnosu do Rusije in Ukrajine v resnici deljena. Če so ali so bili francoska skrajna desnica pod vodstvom Marine Le Pen, nemška AfD Alice Weidel, avstrijski svobodnjaki Herberta Kickla, madžarski premier Victor Orbán ali vodja ksenofobne Lige, sicer minister v Melonijevi vladi Matteo Salvini bolj ali manj naklonjeni Putinu, so Bratje Italije Giorgie Meloni, neofašistična CasaPound, španski Vox Santiaga Abascala, nizozemski ksenofobni plavolasec Geert Wilders, poljski skrajni desničarji, hrvaško ustaško gibanje in tudi del nemških neonacistov, podpornikov ukrajinskega bataljona Azov (na primer stranka Der III. Weg), nastrojeni izrazito protirusko in proukrajinsko.

Vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo pa črno-belo predstavo zahoda ruši kot katastrofalni potres. Evropi v ušesih ali v malih možganih spet zazveni pesem O bella ciao, ki na samem začetku pove, da se avtor, po očitno mirno prespani noči, zjutraj prebudi in najde okupatorja. Nekako tako si lahko predstavljamo sedanje duševno stanje konfuzne liberalne Evrope, vse bolj ukleščene med Trumpom in Putinom, z iluzijo, da se bo pospešeno oborožila, varnostno osamosvojila in ubranila svojo svobodo in ponos – od Ukrajine do Grenlandije.

A to so jalove želje Evrope brez strateških vizij, ujete v lastni pasti, jecljanje preračunljivega in oportunističnega evropskega političnega vrha, ki je iz EU naredila privesek Nata prav v času, ko zavezništvu grozi klavrn balkanski scenarij in mu vlada ameriški prostak z vse bolj otipljivimi nacističnimi skušnjavami.

(KOMENTAR) Gaza, Bled in kultura nekaznovanja

V svoji zadnji, četrti knjigi o Mussoliniju in fašizmu (L'ora del destino – Usodna ura) italijanski pisatelj Antonio Scurati podrobno in s posebno literarno prefinjenostjo opisuje sestankovanje nacističnih veljakov v vili Marlier v Wanneseeju 20. junija 1942, ko so pod taktirko poveljnika SS Reinharda Heydricha snovali načrt za »dokončno rešitev« s tehnološko dovršenim in učinkovitim iztrebljanjem vseh evropskih Judov. Na eni strani psihopatska hladnokrvnost snovalcev genocida, na drugi banalnost zla, marljiva poslušnost eksekutorjev, »malih birokratov izvajalcev« à la Adolf Eichmann. Ali je to še tista preteklost, ki se ne sme več ponoviti?

Kako danes razumeti Trumpove grožnje z ameriškim prevzemom Grenlandije, Panamskega prekopa, Kanade in Gaze, od koder bi »prostovoljno« izselil skoraj dva milijona avtohtonih Palestincev, jih poslal v Egipt, Jordanijo in druge arabske države? Kako razumeti njegovo cinično in kičasto pozlačeno napoved, da bo iz z izraelskim in ameriškim orožjem popolnoma uničene palestinske enklave naredil, v posmeh vsem tam pobitim palestinskim otrokom in ženam, »riviero« za bogataše, seveda predvsem ameriške in izraelske; s hoteli s petimi zvezdicami, kazinoji, bordeli in drugimi tovarnami zabave in hedonističnega užitka?

Dr. Danilo Türk je ameriškega predsednika označil za gradbeniškega megalomana, ki ga je kljub absurdnosti njegovih potez treba obravnavati resno, kar pomeni s pravo dozo zaskrbljenosti. Poveljuje namreč največji ter vojaško in gospodarsko najmočnejši svetovni velesili. Še bolj, ker gre z absurdnostmi očitno nedoraslega in maščevalnega revanšista, ki bi si zaslužili citat v Meinf kampfu, vsak dan dlje, prestopa in preskakuje vse rdeče črte politične korektnosti in mednarodnega prava, izvaja pogrome priseljencev, napoveduje še več onesnaževanja ozračja, več frackinga, več preziranja staroselcev, sankcionira mednarodne sodnike. Z vidnim sadističnim užitkom opazuje šokiran in nemočen svet, ki ga obkroža, ter osuple podrejene in vse bolj razklane zaveznike, ki ne vedo, ali naj se bolj bojijo Rusije ali Amerike. Slednji je že pred Trumpom uspelo Evropo spraviti na kolena, jo odtrgati od poslovnih povezav z Rusijo in Kitajsko, od ruskega cenejšega in kakovostnejšega plina, od vzhodnih obetavnih trgov, in iz nje narediti prestrašeno in vse bolj militarizirano skupnost.

(GOSTUJOČE PERO) Proti vojnemu hujskaštvu in financiranju nove vojne!

Fenomen Trump je le logična posledica in nadaljevanje tiste politike, vrhunec čezatlantskega neoliberalizma, tako kot sta bila fašizem in nacizem pošastna otroka kapitalizma, njegove krize in njegovih strahov, čemur liberalci s svojimi nedoslednostmi niso bili – tako kot Bidnovi in Harrisovi demokrati – sposobni ali voljni kljubovati. In Trump očitno ni le gradbeniški megaloman. Je tudi megalomanski cinik, kar ga močno približuje hladnokrvnim snovalcem dokončne rešitve. Kanček upanja vzbuja le mnenje številnih poznavalcev ameriške družbe, da je Donald Trump, v nasprotju z nacisti, predvsem vulgaren in pohlepen antiintelektualni narcis brez pravih operativnih sposobnosti in da bo večina njegovih zamisli nasedla na čereh zapletene formalne zakonske in ustavne zgradbe, ki naj bi pred samovoljo totalitarca obvarovala ameriško demokracijo in pravno državo.

Ne vemo, ali je ta optimizem zares utemeljen. Navsezadnje trumpizem kot navidezno antipolitična forma mentis najbolj grobega špekulantskega kapitalizma uspeva in se oplaja tudi v stari celini. Fascinira vplivno Giorgio Meloni in vzhodno Evropo, od Madžarske do Baltika. Liberalni liderji jedrne Evrope pa delujejo vse bolj brezglavo, v iluziji, da so Trump, gospodarji algoritmov in njihova planetarna skrajna desnica le začasna mora, ki se bo razblinila s prvo zoro. O bella ciao!

***

Franco Juri, publicist, geograf, jezikoslovec, karikaturist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.