Postajamo družba grozečih nasprotij, ki se ji ne piše nič dobrega

Pojem družbene odgovornosti lahko povezujemo z ustreznostjo vsebine in kakovosti delovanja posameznikov in organizacijskih sistemov, od družine prek raznih oblik združb do države in povezav držav, v različnih oblikah ter na različnih ravneh pri ustvarjanju in delitvi dodane vrednosti.

Ekonomisti delovanje vseh omenjenih osebkov ali nosilcev opazujemo torej glede na to, ali s svojimi aktivnostmi in posameznimi ukrepi prispevajo k povečevanju družbenega bogastva ali pa ga zmanjšujejo, pri čemer kaže posledice ovrednotiti tako s kratkoročnega kot dolgoročnega vidika. Ob tem, ko vsi učinki posledic delovanja nosilcev niso izmerljivi, npr. sreča in žalost, je prav gotovo premalo storjenega, da pa bi nekatere še neizmerjene, a vsaj deloma merljive učinke delovanja na dodano vrednost v družbi popolneje zajeli in jih predstavili javnosti ter se iz tega tudi kaj naučili.

Čeprav o dodani vrednosti običajno govorimo le v zvezi s poslovanjem ali, širše rečeno, delovanjem formalnih združb, kaže vedeti, da nanjo lahko vpliva pravzaprav vsakdo, npr. babica in dedek, ki čuvata in vzgajata vnuke, pa nemarnež, ki pusti na cestišču oljni madež, zaradi katerega se lahko zgodi prometna nesreča. To pomeni, da dodana vrednost ni le ekonomski pojem, ampak ima odnos posameznikov in družbe do te kategorije tudi sociološke, filozofske in kulturne razsežnosti.

Ob številkah, ki prikazujejo dodano vrednost in z njo utemeljene ekonomske kategorije, npr. domači kosmati ali bruto proizvod na prebivalca, pa kaže razmisliti še o marsičem, ko se odločamo o svojem delovanju, vključno z vsakodnevnim obnašanjem. Dosedanja razmišljanja v tej smeri so na poslovni ravni privedla do zahtev po t. i. trajnostnem poročanju v obvestilih korporacij, npr. o ogljičnem odtisu njihovega delovanja v okolju, vplivih na kakovost zraka, bolezenskih izostankih zaradi poklicnih bolezni itn.

Posledice dejanj ali (ne)opravljenega dela nosilcev določenih poklicev so lahko pozitivne ali negativne. Policisti, redarji in inšpektorji, ki svojega dela ne opravljajo v skladu s pričakovanji ljudi ali celo zelo natančno opredeljenimi zahtevami nalog svojega poklica, tako »prispevajo« k nadaljnjemu neodgovornemu obnašanju državljanov, to pa povzroča več nemerljivih kot merljivih družbenih stroškov. Nasprotno voznik tovornjaka, ki ob opaženi prometni nesreči sporoči dejstvo o mogoči nevarnosti ali zapreki v radijsko omrežje, zmanjšuje možnost nastanka večje škode oziroma stroškov.

Ob tem ugotavljam, da ekonomisti javnosti premalo predstavljamo tako pojem družbenih stroškov kot družbenih koristi. Ene in druge namreč členimo na zasebne, ki povzročajo stroške ali prinašajo koristi nosilcu delovanja, npr. podjetju, in zunanje, ki povzročajo stroške ali prinašajo koristi nekomu drugemu. Sam sem študentom pojem nepotrebnih zunanjih stroškov na račun zmanjšanja zasebnih stroškov pojasnjeval s primerom, da Dars v začetku maja nekega leta ugotovi potrebo po preplastitvi dela cestišča avtoceste na odseku Vrhnika–Postojna. Če se tega ob vnaprejšnjem obvestilu javnosti loti v poletnih mesecih, npr. v sredo, in to od 22. do 5. ure, bo moral izvajalcem sicer plačati delo v nočnih urah in zagotoviti dodatno osvetlitev, a bo minimiziral zunanje stroške drugih. Če pa isto stori brez vnaprejšnjega obvestila javnosti neko soboto od 6. do 14. ure v istih mesecih, bo povzročil večje stroške energije in vrednostno težje merljivo izgubo časa številnim turistom, ki potujejo v obmorske počitniške kraje.

Povežimo zdaj to razmišljanje najprej z obnašanjem nosilcev oblasti, nato pa še drugih zaposlenih v javnem sektorju. Drugače kot v avtokraciji pričakujemo od oblastnikov v demokraciji pri njihovem delovanju oziroma ukrepih bistveno več samoomejevanja. Tako obnašanje naj bi se kazalo predvsem v doslednem spoštovanju širše veljavnih vrednot, priznavanju pomena znanosti in stroke, kadrovanju po sposobnostih, ukrepih v korist širše družbe in izogibanju povzročanja zunanjih stroškov, nikakor pa ne v usmerjanju proračunskega denarja v žepe »bližnjih«. Za večino nosilcev oblasti v avtokratskih režimih (Severna Koreja, Ruska federacija, Kitajska, številne arabske in afriške države itn.) seveda težko govorimo o kakšnem samoomejevanju oblasti, prej nasprotno.

Od izvoljenih nosilcev oblasti v demokratičnih državah pričakujemo torej samoomejevanje (njihovih ozkih interesov) pri upravljanju države že zato, ker naj bi oblastniki odgovarjali volivcem in se hkrati zavedali možnosti zamenjave oblasti na naslednjih volitvah. Taka pričakovanja smo imeli in imamo v Sloveniji po letu 1990, ko se je zgodila mehka sprememba političnega režima. Sam menim, da smo bili državljani v teh svojih pričakovanjih prej razočarani kot zadovoljni. Naj spomnim le na precejšnjo samopašnost LDS po več letih njene oblasti po letu 2000 ter kadrovski in materialni »nepotizem« vlade Janeza Janše v letih 2020–2022. Volivci v demokraciji smo na srečo imeli možnost tema vladama na volitvah pokazati rdeči karton. Nevarnosti prevelikega samozadovoljstva in nezadostnega samoomejevanja naj se zato zavedajo tudi v sedanji vladi.

Nesposobnost samoomejevanja pa seveda ni lastna samo strankam na oblasti. Tako se pogosto obnašajo številne skupine in posamezniki, ki so zaradi vzpostavljenega razmerja sil(nic) in drugih okoliščin v družbi prepričani, da si lahko v nekem trenutku ali obdobju nekaznovano dovolijo sicer ne ravno vse, vsekakor pa več, kot je širše družbeno sprejemljivo. Naj omenim številne ljubljanske kolesarje in rolkarje, nekatere »akterje« na eni in drugi strani trenutnih soočanj v RTV Slovenija, onesnaževalce voda, vodnih virov in zraka ter iznajdljive naložbenike, ki »pridno« pozidavajo prepotrebne zelene površine. Nenadna odločitev inšpektorjev ali kar izvajalcev gradbenih del o zaprtju neke mestne ulice povzroča tamkajšnjim stanovalcem dodatne (zunanje) stroške. Vožnja rolkarjev zunaj obstoječih kolesarskih stez in celo v napačni smeri kar kliče po nesrečah in s tem po stroških dodatnih zdravstvenih storitev.      

S tem pa smo že pri aktualnem dogajanju v zdravstvu. Nepotrebne odpovedi preiskav, bodisi zaradi zdravnikov bodisi pacientov, povzročajo težje merljive stroške. To ugotovitev kaže dopolniti z opozorilom, da je nezmožnost dostopa državljanov do zdravstvenih storitev, za katero ti iz svojega delovnega dohodka plačujejo prispevek, pravzaprav svojevrstna oblika kraje učinkov njihovega dela. Mislim, da bi se morali zato tisti izvajalci v zdravstvu – in še marsikje v javnem sektorju –, ki z geslom o neprestanem usklajevanju razmerij v plačah brez upoštevanja stroke vrednotenja dela in primerjave z zahtevnostjo dela nosilcev drugih poklicev pogosto zahtevajo njihovo povečanje, še kako zavedati, da so materialne možnosti družbe omejene. Kadar o plačah skoraj samozadostno poskuša odločati bodisi »gospostvo« bodisi delavstvo, zdravništvo itn. brez sodelovanja te stroke, se družbi ne piše dobro.

Ob vseh posledicah pomanjkanja čuta za samoomejevanje pri delovanju preštevilnih dejavnikov na račun blaginje širše družbene skupnosti danes in v prihodnosti ter s tem povezanih stroškov postajamo skupnost družbene neodgovornosti in s tem družba grozečih nasprotij, ki se ji ne piše nič dobrega. Menim, da nam bi tudi zavedanje o »nevidnih« zunanjih stroških našega delovanja ter njihovo urejeno ocenjevanje in prikazovanje pomagalo spremeniti Slovenijo iz dokaj razrvane sebične v bolj solidarno skupnost večje blaginje vseh.

***

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.