Amerika in Evropa od Victorie Nuland do Donalda Trumpa

»F... the EU!« je leta 2014 v Kijevu v daljšem pogovoru z ameriškim veleposlanikom v Ukrajini Geoffreyjem Piattom svoj odnos do nedorečene in neenotne evropske diplomacije povzela tedanja pomočnica ameriškega državnega sekretarja Victoria Nuland.

Iz takratnega pogovora, ki so ga razkrili različni neruski in tudi ne proruski mediji, na primer BBC in Guardian, je dokaj transparentno razvidna ameriška režija ali vsaj politična uporaba tako imenovane majdanske revolucije s sestavljanjem alternativne, izrazito proameriške, ukrajinske vlade po izgonu obleganega in do Rusije prijateljskega predsednika Viktorja Janukoviča.

Pogovor Nuland-Piatt, ki deluje kot igra na šahovnici z izbranimi kmeti, in razkriva preziranje globoke ameriške administracije do Evrope, že dolgo pred Trumpom, je zanimiv tudi, ker pojasnjuje, kako je ameriška diplomacija poskušala involvirati Združene narode, ki jih je takrat vodil Ban Ki Moon, v takojšnjo legitimizacijo nove nastavljene ukrajinske oblasti.

Sledilo je obdobje napetosti in vse bolj poudarjene vloge ukrajinskih in posledično tudi ruskih nacionalistov, s požigom doma sindikatov in pokolom ruskih aktivistov v Odesi ter vojno v Donbasu.

Zakaj je pomemben spomin na takratna kaotična dogajanja? Nedavno je Slovenijo obiskal znani ameriški politolog in ekonomist Francis Fukuyama. Znan je predvsem po velikanskem flopu njegove teze o koncu zgodovine iz leta 1989. Kljub temu je bil v slovenski medijski krajini deležen velike pozornosti in fascinacije. V intervjujih za TV Slovenija v resnici ni premogel ene same resne in globlje analize razmer v ZDA in svetu.

Iz njegovih ust smo kot iz kakšnega robota, ki ga poganja umetna inteligenca, poslušali le znani mainstreamovski narativ neoliberalnega zahoda, kateremu ta strokovnjak s srcem, umom in dušo pripada. Deloval je kot povabljeni protiutež že zdavnaj skesanemu in do ameriške zunanje politike kritičnemu Jeffreyju Sachsu. Kategorično je zanikal, da bi ZDA kakorkoli dirigirale ukrajinsko dogajanje v ključnem letu majdanske revolucije. Zanikal je tudi kakršnokoli veljavnost ameriških zagotovil Rusiji glede neširjenja Nata. Skratka, povedal nam je tisto, kar bi nam povedali tudi Mark Rutte, Ursula Von der Leyen, Kaja Kallas, Janez Janša ali Robert Golob.

Medtem se vojna v Ukrajini nadaljuje in vse kaže, da je za Evropsko unijo edina merodajna in vredna njene pozornosti. Rusko raketiranje Sumija s pokolom 34 oseb, tudi dveh otrok, na cvetno nedeljo, je upravičeno izzvala ogorčenje in val protestov mednarodne skupnosti. Trump je – kot jezen slon med porcelanom – brez političnega in diplomatskega takta, poleg Putina za vojno takoj okrivil tudi Zelenskega in Bidna. Hkrati Evropska unija ignorira dejstvo, da se Sumiji dnevno in nenehno dogajajo v Gazi in tudi na Zahodnem bregu, kjer gredo palestinske otroške žrtve v deset tisoče.

A nihče ne predlaga sankcij proti tamkajšnjemu krvniku, Izraelu. Trump, ki si poleg aneksije Grenlandije, Paname in Kanade, obeta tudi prilastitev Gaze brez Palestincev, je Netanjahuja razglasil za fantastičnega liderja in heroja. Razdeljeno, zmedeno in utišano Evropo, ki taktizira o carinah, upajoč na dogovor s cesarjem, pa je spravil v svojo zadnjico.

Kdor misli, da se je ameriška politika do Evrope s prostaškim Trumpom bistveno spremenila, se moti. Nulandova je z besedami »F... the EU!« že zdavnaj nakazala ameriško percepcijo vazalske Evrope. Neokonservativna ameriška administracija s predsednikom G. W. Bushem jr. na čelu, je z napadom na Afganistan in še posebej na Irak – tako kot ruski na Ukrajino, povsem mimo mednarodnega prava in Varnostnega sveta ZN – že na začetku tisočletja trasirala pot Rumsfeldovi »novi Evropi« in »koalicij voljnih«, kjer so se znašli, ne da bi jih preganjale dileme o arbitrarnem delovanju Washingtona mimo institucij mednarodnega prava, novi vzhodnoevropski kandidati in bodoči kandidati za Nato, podpisniki vilenske deklaracije – od Slovenije do Ukrajine.

ZDA so v zadnjih dvajsetih letih, ne glede na politično barvo administracij in predsednikov, uspele ukrotiti tudi bolj skeptično, kritično in avtonomno jedrno Evropo. Po brexitu in odhodu Združenega kraljestva iz EU je bilo to delo olajšano. Z neokolonialno razmišljujočo in čutečo Francijo je bilo razmeroma lahko; napad na Libijo jo je hitro približal ameriškemu taboru. Najtrši oreh je bila Nemčija.

Ta si je svoj v EU nedvomno vodilni industrijski in gospodarski razvoj zagotovila na podlagi treh ključnih stebrov; razmeroma poceni delovne sile, zlasti iz Turčije, razmeroma poceni dobave kvalitetnih ruskih energentov, kar je utrjevalo Ameriki zelo moteče strateško partnerstvo med Berlinom in Moskvo, in omejeni obrambni status, ki je Nemčiji omogočal usmerjanje resursov k utrjevanju socialne države, civilni industrializaciji, znanstvenemu raziskovanju, tehnološkim inovacijam in zeleni ekonomiji.

Z vojno v Ukrajini se je vse to porušilo. Evropi so se sankcije proti Rusiji vrnile kot neusmiljen bumerang, še zlasti Nemčija je utrpela boleč preobrat, ki ga je simbolno naznanil atentat na severni tok v Baltiku. Vsi mostovi z Moskvo so bili (do)končno in brutalno pretrgani, Evropa je začela razmišljati vse bolj po vojaško in se še bolj kot kdajkoli prej naslanjati na velikega zaščitnika, Ameriko. Nihče še ni razmišljal o možni vrnitvi Donalda Trumpa, ki je Evropo, zlasti tisto staro, humanistično, socialno, liberalno, diplomatsko, mirotvorno, kulturno, dediščinsko in navsezadnje antifašistično, vselej preziral ali celo sovražil. A v bistvu se imperialni odnos ZDA do Evrope ni bistveno spremenil, spremenila se je njegova estetika in prenehalo se je obdobje mehke podrejenosti. Trump vpija bobu bob.

Zdaj je ta odnos podvržen grobosti, katere Evropa ni vajena, zato se počuti kot sirota med dvema krutima in tujima rejnikoma: Trumpom in Putinom. Temu stanju poskuša kljubovati s samozavestjo, ki je v resnici nima, v iluziji, da lahko postane tretja ali četrta vojaška sila in spremeni tisto izvorno naravo Evropske skupnosti, ki je bila Trumpu zmeraj zoprna. EU se s Trumpom želi pogajati in zato ostaja stoično tiho pred genocidom v Gazi in podpira 90-dnevni moratorij nad uvedbo 20-odstotnih carin na evropske izdelke.

O Kitajski, ki hrbtenice pred Trumpom ni upognila, se EU ne izreče, z izjemo Španije, ki z obiskom Pedra Sancheza na Kitajskem ne skriva namere, da s Pekingom sklene konkretne sporazume o prostotrgovinski izmenjavi. Evropska komisija ostaja v vicah svojih zmedenih pričakovanj. Nekateri celo upajo, da zadeve lahko reši skrajnodesničarska diplomacija Giorgie Meloni, ki naj bi Trumpa, prek božanja Vancea in Muska, mehčal. Francozi pa so živčni. Italijanskemu altruizmu ne zaupajo, bojijo se, da bo na koncu Brunello di Montalcino v Ameriki manj ocarinjen kot Bordeaux.

Trump je s svojimi ukazi, napovedjo trgovinske vojne in selektivnimi preklici ali začasnimi zamrznitvami carin zagnal nore borzne akrobacije, ki so nekaterim njemu bližnjim špekulantom omogočile ogromne zaslužke, produktivno ameriško in svetovno gospodarstvo pa spravljajo v obup. Zanj je to čas za špekulantske igre – od Ukrajine do Palestine –, ki hkrati prinašajo radikalne politične posledice. Po njegovi logiki je čas ugoden za njegove cesarsko-diktatorske ambicije in kaznovanje ter konec »izkoriščevalske« Evropske unije.

Slednja pa si žal ne upa niti pomisliti, da bi morda bil to čas za treznjenje in – zakaj ne? – tudi približevanje skupini Brics (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika).

Zavedam se, da je ta hipoteza za politično elito v Bruslju bogoskrunska provokacija.

***

Franco Juri, publicist, karikaturist, nekdanji diplomat. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.