David & Goljat

Ime mi je David. Sem fizično šibak. Nisem grd, pretirano lep pa tudi ne. Mali povprečnež.

Rodil sem se v delavski družini, zato seveda nimam vplivnega ali bogatega očeta. Ker mi v življenju ni bilo nič podarjeno, sem moral za preživetje uporabiti svojo pamet. Mentalni boj in nenehna čuječnost pa rojevata permanentno iznajdljivost, originalnost, drugačnost. Kreativnost. Moji nabildani vrstniki, samovšečni, zagoreli in namaščeni goljati z eno roko dvigujejo nakovalo, ki ga jaz, z vsemi štirimi ne morem niti premakniti. Ni mi preostalo drugega, kot da veliko mislim. Z mislimi, idejami in patenti dvigujem nakovala. Celo večja od že omenjenega.

Na takšnem nakovalu sem bil, do pred kratkim, sam svoje sreče kovač.

Ob že povedanem pa imam še eno težavo. Živim v Sloveniji. Država mladenka pri svojih trideset+ letih, sredi Evrope, še vedno noče razumeti pomembnosti nujnega ohranjanja domačih razmišljevalcev. Avtorjev, izumiteljev, lastnikov intelektualne lastnine. Vse našteto je v podalpski deželici še vedno nekaj nerazumljivo abstraktnega. Leta 1995 smo v Sloveniji dobili prvi avtorski zakon, ki pa je bil, bolj ko ne, prepisan nemški zakon. Ta nemška pamet je torej lokalnim razmišljevalcem določila osnove za vrednotenje njihovega dela.

Dvig in razumevanje naše kreativnosti smo torej začeli precej bedno. Slabo kaže naciji, ki uredi področje avtorskega prava tako, da prepiše že obstoječega tujega. Pozneje, na prelomu tisočletja in ob vstopu Slovenije v EU, smo morali še nekoliko natančneje zajeziti do takrat samoumevno plagiatorstvo in piratstvo. Da smo lahko vstopili v EU, smo to naredili. A s stisnjenimi zobmi. Nastopilo je obdobje, ko smo razmišljevalci začeli pridobivati ceno. Zdelo se je, da se kranjski pameti vremena vseeno jasnijo.

A se je zasukalo drugače. Morda javnosti ni znano, da so danes najmočnejši akterji v medijih, telekomunikacijah, založništvu … nekdanji pirati. Recimo naravnost. Kradljivi goljati. Nekaj res megalomanskih entitet je v Sloveniji zraslo na temelju kraje avtorske pravice. Avtorjem ukraden denar je naslednjih petnajst let plačeval obrate in prevrate v zakonodaji, državni upravi, politiki. Tako so Goljati izposlovali ponovno brezplačno /ali podplačano/ uporabo intelektualne lastnine. Tokrat zakonito. Nekoč so kradli nezakonito. Zdaj to počnejo zakonito.

Ampak kraja je kraja. Volk dlako menja, navade nikoli.

Tak je David. Kdo in kakšen pa je v podalpski domačiji Goljat?

Razvajen mulc, bogataš, ki mu nikoli v življenju ni bilo treba ne delati ne misliti. Praviloma je bil, s pomočjo očetovih zvez, že kot osemnajstletni mulec, deležen državnih koncesij za to in ono. Avtorske in sorodne pravice pa so, kar se kraje tiče, ena najboljših njivic. Prevara, ki je ljudstvo ne vidi in ne razume, je popolna zmaga. A pozor! Tovrstna njivica v Sloveniji obrodi približno petdeset milijonov evrov na leto!

Goljat je torej nekreativen privilegiranec. Ko gre za prevaro ali izigravanje zakonodaje, je član čredice nesposobnih, ki so sposobni onesposobiti sposobnejše od sebe. Goljati zadnjih deset let s svojo brutalno močjo in bogastvom ter z dovoljenjem države lomastijo v trgovini krhkega nacionalnega avtorskega in izumiteljskega porcelana. Kot dinozavri.

Ustvarjalni David je v zadnjih desetih letih popolnoma obubožal. Zgodilo se je najhujše. Goljat je z ukradenim avtorskim denarjem organiziral in angažiral veliko kvaziustvarjalcev. Ti so se brez ustvarjalnih rezultatov prijavili v klub razmišljajočih in tam s svojo večino preglasujejo in demokratično onesposobijo sposobnejše in okretnejše kolege.

V družbi je vedno veliko več nerazmišljajočih kot razmišljajočih, in ko imata razmišljajoči in nerazmišljajoči vsak po en glas, sveta demokracija rodi krajo in dolgoročno generira mentalno nazadovanje države in naroda.

Kaj se namreč zadnja leta dogaja? Goljati imajo sto kupljenih glasovalcev. Na ustvarjalni skupščini pa se glasuje o tisoč evrih zaslužka. Devetdeset odstotkov prisluženega je v večini pridelala druščina desetih uspešnih ustvarjalcev. Devetdeset odstotkov neuspešnih pa je pridelalo zgolj deset odstotkov ustvarjalnosti. Zgodi se obrat. Devetdeset neustvarjalnih se bo organiziralo proti desetim razmišljajočim in uspešnim. In izglasovali bodo delitev tistih tisoč evrov na enake dele, med vse. In velika večina tistih, ki niso ustvarili nič, bo za svoje nedelo plačana in zadovoljna. Plodovitih deset ustvarjalcev pa je okradenih in seveda nezadovoljnih. Rezultat delovanja kluba ustvarjalnih je navzven pravi smaragd demokratičnosti!!!

Kaj se torej razmišljajočemu Davidu v prihodnosti dobrega obeta?

Nič. Nehal bo delati in razmišljati, saj ni neumen, da bo svoje znanje, trud, nenehno ustvarjalnost ... podarjal svojim krvnikom in zmikavtom. Raje se bo, kot njegovi manj produktivni kolegi, priklapljal na raznorazne državne seske, kjer goljatska država hrani svoje zveste nekreativne volivce. To pa je, dolgoročno, vratolomna pot navzdol. To je območje zatohle kraje, plagiatorstva, bednega poustvarjanja že videnega in že slišanega.

Bliža se nam plačilo naše nekreativnosti. Kar je pravična karmična kazen za narod, ki je svojo ustvarjalnost že v startu pomendral. S krajo in prepisovanjem tujega zakona o avtorski in sorodnih pravicah se urejanje avtorske zakonodaje pač ne začne. Konča se.

Niti od daleč nismo Danska, Islandija ali Francija ... žal so nas na področju razumevanja in vrednotenja kreativnosti prehiteli tudi Hrvati, Srbi, Madžari ...

***

Tomaž Grubar, outfluencer.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.