Za nov začetek, za mir, za zdrav napredek

Kje v času goljatizma iskati Davide?

Ni jih več videti in slišati. Poskrili so se. Medtem pa so Goljati zelo prisotni in vidni. Kraljujejo. Zasedli so največje in najsvetlejše odre sveta. Tam razkazujejo svojo moč, lepoto in obenem še manko pameti. Goljati so na sceni. Štejejo rastoče število všečkov, medtem ko se Davidi vse bolj skrivajo v kleteh. Underground scena. Trenutno ustvarjajo neaktualnosti, kot so kakovostna literatura, avtorska glasba, likovna umetnost po navdihu, filantropija brez pričakovanja zaslužka in slave … skratka ... so »čist mem«.

A za namen seciranja potegnimo iz kleti in z odra dva šolska primera David vs. Goljat (D&G). Prvemu je ime Igor, je naše gore list in domuje v okolici Kamnika. Njegova strast so makete. Vsebinske in navdihnjene z zgodovino. Igor v času išče trenutke, dogodke, ki so usodno zaznamovali njega in nas, njegove sodržavljane. S svojim delom opeva in med nesmrtne uvršča dogodke, ki štejejo. Igor slavi gradnjo. Dokončanje dolgih in napornih procesov. Sporoča vsem nam, kaj si velja zapomniti. Sporoča, česa ne smemo pozabiti, na čem moramo graditi, da ne bomo razgrajeni. Igor je de facto slavilec ustvarjanja.

Drugi primerek pa je MrBeast (Gospod Zver). Trenutno eden najbolj poznanih, vplivnih in gledanih Goljatov, ki ne gradi. MrBeast je doma v Kaliforniji. Američan, ki je menda na svet splezal v Severni Karolini, pisalo se je leto 1998, v resnici mu je ime James Stephen Donaldson. Je torej sredi dvajsetih let. Kaj dela? Uničuje, razbija, minira, eksperimentira in se gre, obenem, nekakšnega dobrodelneža. Filantropa. Dobrotnika. Ekologa. Kljub naštetim krepostim pa ostaja sinonim nore destrukcije, ki jo dojema kot vrhunsko zabavo. V nasprotju z Igorjem iz kleti, ki gradi z razmislekom, je MrBeast uničevalec, ki se s somišljeniki in kompanjoni bebasto smeji in zabava, ko ruši. Drugega v njem in njegovem početju ni zaznati.

Tomaž Grubar. FOTO: Matej Družnik

Morda se še kdo spomni dveh animiranih pubertetniških trapcev, ime jima je bilo Beavis & Butthead, ki sta bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Donaldson privekal na svet, na MTV nekakšna pionirja destruktivne norosti. Njuno seme je očitno dalo sad. Od nekoč nedolžnih norosti Beavisa in Buttheada danes obiramo sadeže popolne destrukcije MrBeasta.

Igor v kamniški kleti pa dela s povečevalnim steklom in pinceto. Kot kak finomehanik ali urar zasanjano ustvarja detajle, da bi na koncu zažarel »wideangel« razgled celotne umetnine. Igor je doslej ustvaril veliko fascinantnih maket. Vanje je vgradil ves svoj talent, prosti čas, ves svoj prigarani in privarčevani denar. S tem svojim delom mu ni uspelo pridobiti niti države niti sponzorjev, da bi mu priskočili na pomoč. Le župan občine Šenčur se je navdušil nad njegovim delom in mu odstopil prostor v šenčurskem muzeju, da Igor lahko ustvarja nekaj, kar bo večno, kljub temu da danes skoraj nič ne velja. Kako pomenljivo. V Šenčurju, ruralnem vaškem okolju, se v muzeju kreira prihodnost.

Svet trenutno živi objestno norost. Ko vladajo Goljati, ljudstvo pleše. A ljudstvo ne ve, da je to zadnji ples. Opiti in zadeti od moči in lagodnega življenja se oblastniki in njihovi oprode opijanjajo in obkladajo s pohvalami drug drugemu. Lastna hvala, cena mala. A dol jim visi. Dokler fanatično delovnih devet desetin ljudstva ustvarja, se goljatska združba lahko vdaja prenažiranju, uničevanju, razbijanju, seksu brez zavor, zadevanju, zatiranju drugačnih in celo »mehko pravnim« sodbam, ali je izrečena beseda verbalno nasilje. Vsaka država, kjer vladajo Goljati, ki pač ne razmišljajo najbolje, še slabše pa delujejo, pa kreativno in vizionarsko besedo označi za napad.

Pripovedka o kraji kruha

Ups! Tu pa se zgodi težava. Ko smo iz temelja našega babilonskega stolpa demokracije in svobode govora izvlekli vogelni kamen, se zgradba nevarno povesi. Ko manjšina destruktivnih začne večino konstruktivno ustvarjalnih videti kot defekt, kot plebejsko zaplankanost, neumnost, preprostost, agresijo in revolucijo …, je konec zelo blizu.

Vsi tisti preprosteži, ki smo enostavno zgolj moški ali ženske, ki smo naklonjeni gradnji in ne destrukciji, ki nam je dovolj klasična žena ali mož in občasnih deset minut misijonarskega položaja, brez substanc ..., vsi tisti, ki imamo otroke, ki bi jih radi pospremili v svet znanja, gradnje, miru, srkanja kulture …, smo postali goljatski problem. Večinska preprostost, ki ne razume naprednosti, svetovljanskosti in predčasnosti vladajoče manjšine. Totalna cesarjeva nova oblačila.

Davidi smo sicer miroljubni in v delo zazrti ljudje. Goljatski svet spremljamo z enim očesom in se čudimo. Trpimo vedno slabše razmere za naše delo. Do točke, ko je narejen korak čez mejo dobrega okusa. Takrat se narod prebudi.

Goljati imajo vojsko, imajo policijo in imajo orožje. Informacije. Medije. Denar. Človek bi rekel, da so nepremagljivi. A pozabljamo eno. Ob rojstvu samostojne Slovenije smo videli scenarij obrata topovskih cevi. Neuničljiva in do zob oborožena armada Goljatov je klavrno propadla. Goljat ima reaktivno letalo. Lahko leta in strelja, dokler mu ne zmanjka goriva. Ali, bog ne daj, vode. Že če ga med letom prime na potrebo, bo moral pristati. In če pristane med Davidi, oboroženimi s fračami, je skupaj s svojim reaktivcem nebogljen in se klavrno preda. Kapitulira.

Kaj hočem povedati? Narod v času vladavine Davidov srka in konzumira umetnost, znanje, tehnologijo, napredek, inovacije in je zazrt v gradnjo prihodnosti. Za naše otroke, za naše ženske. Za moške. Ko življenje kreirajo in vodijo Goljati, nastopi čas destrukcije. Moški, ženska, gej, trans, mačka, traktor, oni, fluid gender … nas bodo vedno popeljali na pot destrukcije. Zakaj? Ker ne poznajo užitka ustvarjalnosti, inovativnosti … in večinoma nimajo otrok. Globoko v sebi čutijo, da so svoje življenje zavozili. In potiho si želijo konca časa in sveta. Fakt odsotnosti lastnega nasledstva jih nezavedno kliče in sili v smrt. Njih in človeštva. S koncem vsega bi našli lastno uteho in osmislili svojo temo.

David & Goljat

Vrnimo se zdaj k MrBeastu in Igorju iz Kamnika.

Igor je v zgornjem štuku šenčurskega muzeja bolj ali manj sam. Skorajda nihče ne ve zanj in njegovo umetnost. Na drugi strani pa MrBeast. Njegovo destrukcijo spremlja skoraj sto milijonov občudovalcev. Komaj čakajo še večje destrukcije, večje rušilne moči, bolj nore nagrade za srečneže iz vrst občudovalcev. MrBeast vabi. Glej nas in všečkaj nas, pa boš morda postal srečni izžrebanec nagrade v višini sto tisoč dolarjev, pol milijona, milijona …

Tovrstne digitalne prevare so v resnici kaznivo zavajanje, novačenje in nagrajevanje neukih, mladih, zavedenih, ki se z digitalnim igračkanjem nevede učijo destruktivnosti za realno življenje. Zato imamo vedno več primerov, ko moteni digitalec preizkusi streljačino še v realnem svetu.

Ostaja upanje. Sto milijonov sledilcev MrBeasta, zavedenih in nategnjenih, bo prej ali slej spregledalo. In verjamem, da MrBeast na koncu ne bo realiziral zadnjega super mega XXXL eksperimenta, ko bo poskusil razstreliti ves planet. Takrat se bo izkazalo, da je šlo za poskus razočaranih, brezidejnih, topoglavih in spolno neidentifikabilnih latentnih samomorilcev, ki se ne bodo mogli več skrivati za PR-ekologijo in filantropijo. Skrb za planet. Socialno pravičnost. Otroke.

Japajade. A če se zadnji eksperiment, bog ne daj, kljub vsemu zgodi, verjamem in verujem, da preživi Igorjev duh, ki bo v prihodnji milijardi let v tišini vesolja ustvaril maketo novega planeta. Za nov začetek, za mir, za zdrav napredek.

Nekakšna nova, na glavo postavljena Odiseja v vesolju.

***

Tomaž Grubar, outfluencer.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.