Pripovedka o kraji kruha

Ko država spodbuja bildanje bicepsov in ne možganov, de facto postanemo družba goljatov. In tam se godijo najbolj nerazumljive zgodbe.

Zamislite si situacijo. Kmetijska zadruga, ki jo vodijo kmetje brez zemlje in brez pridelka. Potem je tu še trgovec, s katerim se dogovorita (mimo peka in mimo pridelovalca pšenice), da je kilogram domačega kruha v trgovini vreden evropsko primerljiva dva evra za štruco. Oba skupaj obenem dorečeta še to, da kmet, ki je pridelal pšenico, in pek, ki je spekel kruh, od teh dveh evrov dobita le trideset centov. Težava, kmet in pek se ne strinjata. Tu v igro vstopi goljatska država, ki to razmerje tolerira in odobri. Kot Poncij Pilat si umije roke z odlokom, da se cena ne bo spremenila, vse dokler se kmet, pek, zadruga in trgovec ne dogovorijo o drugačni ceni.

Kmet in pek sta s tridesetimi centi za štruco matirana in drvita v bankrot. Trgovec in zadruga pa prosperirata in enormno bogatita. Seveda ta dva nimata nikakršnega interesa za spremembo razmerja med njimi. Kmet in pek se odločita vzeti svoje izdelke s polic ter prenehata pridelovati in peči kruh. A vmeša se država, ki takšnega ravnanja ne dovoli. Kruh je osnovno živilo in mora biti zagotovljeno. Vedno in povsod. Država udari po neposlušnih s končanjem subvencij, ugodnosti ob nakupih mehanizacije, grožnjo z uvozom cenene kitajske ali ukrajinske pšenice ...

Kmet in pek hočeta takoj zamenjati zadrugo, ki ju krade in ne deluje v interesu domačih proizvajalcev, hočeta delovati prek druge zadruge. A država je sprejela zakon, ki predpisuje le eno in edino zadrugo. Druge ni.

Kmet in pek se pritožujeta na ministrstvih, na policiji, na sodišču … v medijih. Zgodi se nič. Kruh se peče in prodaja po evropskih cenah. A kmet in pek ostajata pri cenah iz prejšnjega tisočletja. Ko se pritožujeta in hočeta stavkati, s traktorji zasesti Ljubljano, ju mediji, ki jih vodi ista klika kot zadruge in trgovine, označi in diskreditira kot požrešna kapitalista.

V čem je finta?

Kmet in pek sta naredila le eno napako. Nista privolila v kupčijo s hudičem, kjer so jim ponujali devetdeset centov za štruco, a pod pogojem, da bo polovica te vsote na črno romala v skrivnostne žepe vplivnežev iz ozadja. Ker so rekli »ne«, se je nanje zlila gnojnica. Narod je jezen na kmete in obrtnike, ker je kruh v trgovini pošastno drag. In krivi so, tako so povedali novinarji, nihče drug kot oderuški, kapitalistični kmetje in peki. Ki imajo super moderne pekarne in največje traktorje, ki stanejo več kot prestižni avtomobili. Od kod jim denar, prevarantom?

To je zgodba o kruhu. A podobna in še bolj goljatovska se dogaja na področju intelektualne lastnine.

Tomaž Grubar. FOTO: Matej Družnik/Delo

Poglejmo si podobno zgodba o izumu, o avtorskem delu, umetnini. URSIL – Urad za intelektualno lastnino je slovenski državni organ, ki naj bi omogočal najboljše pogoje kreativnemu avtorskemu ustvarjanju. Vodi ga direktorica Karin Žvokelj, ki jo je na čelo Urada ustoličil minister Zdravko Počivalšek. Ker je URSIL del ministrstva za gospodarstvo, ki ga vodi Matjaž Han iz SD, čakamo menjavo na čelu urada. A Han in sekretar Židan se običajne politične menjave direktorice za zdaj ne lotevata. Kar je precej čudno.

Kakorkoli. URSIL bi moral biti inteligentni David. Predčasni iznajdljivec. A ustvarjalci že dolgo vemo, da je šolski primer birokratskega mastodonta. Topoglavi in vase zagledani Goljat, ki skrbi predvsem za privid svojega delovanja. Taisti urad, ki naj bi se torej ukvarjal z bojem za boljšo zaščito avtorjev in inovatorjev ter njihovih domislic, se ukvarja sam s seboj in je, največkrat, sam sebi namen. Ne vem natančno, kako URSIL deluje na področju patentov in blagovnih znamk. Vem pa, da je popolnoma zgrešil svoj namen na področju zaščite avtorskih in sorodnih pravic.

Kako je to mogoče? Komu je takšno delovanje urada v interesu?

Predvsem morda vsem tistim, ki v Sloveniji služijo od zastopanja tuje ustvarjalnosti. Urad, ki bi moral narediti vse, da domača ustvarjalnost briljira in premaga tujo, se več kot očitno priklanja tujim interesom. Naša država ne sliši opozoril domačih ustvarjalcev in lastnikov pravic. Prišli smo tako daleč, da si ustvarjalci želimo pasivne države in njenega urada za (zaščito) intelektualne lastnine. Ker vsakič, ko naša država in naš urad delujeta proaktivno, se količina in stopnja zaščite (ter uporabe) domače intelektualne lastnine, v primerjavi s tujo, še zniža.

Dolgoročno takšen način vodi v domač ustvarjalni obup. Ustvarjalni obup pa je nekaj, česar si zrela skupnost nikakor ne dovoli. Ker, v glavi shiran, v mišice pa nabildan narod, na koncu dela fizična in manj ovrednotena dela. Zrele države bildajo pamet lastnih inovativnih ustvarjalcev. Tak narod potem dobro služi. Dosega visoko rast, ustvarja samozavestno in ponosno družbo, krepi identiteto. Zmaguje. Napredna družba ščiti svojo kulturo in jezik … in tako odlično preživlja dobre in slabe čase.

Spomnimo se zgodbe o kmetu, peku, trgovcu, zadrugi … z začetka tega pisanja. In naredimo nekaj primerjav.

Pogreb ustvarjalnosti in inovatorstva

Državni organ URSIL odloča o podelitvah koncesij kolektivnim organizacijam avtorjev in izvajalcev, kar v ustvarjalne blagajne nanese približno trideset milijonov evrov na leto. Premajhen, a vendar soliden input. Žal, pa so outputi iz kolektivnih organizacij do lastnikov pravic, mizerni. Ko neka kolektivna organizacija na podlagi dovoljenja, ki ji ga je izdal URSIL, ne izplačuje denarja avtorjem – lastnikom pravic, bi morali zvoniti vsi zvonci, alarmi in zvonovi. Levi in desni. Ampak URSIL tega ne sliši in ne razume. Še več. V zadnjem času podeljuje dovoljenja za trženje ustvarjalnosti po zelo čudnih merilih. V vsakem primeru pa škodljivo za ustvarjalce.

Zadnji primer se je zgodil pred kratkim. URSIL je podelil dve novi dovoljenji kolektivni organizaciji, za katero je v preteklih desetih letih celo sam uvidel, da ne deluje ali deluje nepravilno. Kreativni um v takšnem ravnanju ne more videti drugega kot krajo. To, da država »lupi« svoje ustvarjalce, je katastrofa. To, da država ne omogoči upravljanja zasebne lastnine lastnikom ter dopušča in spodbuja navidezno uravnilovko med lastniki in nelastniki intelektualne lastnine, nekakšno socialistično samoupravljanje, predstavlja temeljno ploščo ustvarjalnega in inovatorskega pogreba.

V ozadju pa imamo še politične interese. Še iz časov nekdanje Juge se ve, da je bil takratni jugoslovanski Sokoj, partijska agencija, ki je vrtela lep kupček denarja. Starejši kolegi znajo povedati, da je bil Sokoj tradicionalno finančni napajalnik Udbe. Politika je prek Sokoja in prek njim podrejenih medijev odločala, kdo bo slaven, kdo bo bogat, kdo bo njihov in kdo ne bo. Kdo bo estrada. Ko je bilo treba, je ta ista zvezdniška estrada vračala politiki medijske usluge. V ozadju pa veliko denarja.

Nagrada za glasovanje na skupščinah

Zdaj je scena v Sloveniji nekoliko drugačna, a še vedno se globoko spodaj izvaja isti model kraje in medijske podpore. V Sloveniji deluje šest »Sokojev«. Njihov skupni rezultat je soliden, a na koncu slab za avtorje. Glej ga zlomka. Nekaj teh novodobnih »Sokojev«, ki delujejo katastrofalno, ima v medijih vedno retuširan obraz. Videz svetnika. Zgled šolske demokratičnosti in socialnega čuta, ker se širokemu krogu neupravičenih deli neka miloščina, sociala, kar ni nič drugega kot nagrada za glasovanje na skupščinah. A tam se za ustvarjanje in ustvarjalce sprejemajo dolgoročno katastrofalne odločitve. Ampak tak način je v javnosti, s pomočjo pristranskih ali drugače plačanih novinarjev in medijev, predstavljen kot primer pravične delitve. Medtem ko je tisti, ki deluje v evropskem in svetovnem merilu vrhunsko, ves denar razdeli v zelo solidne honorarje avtorjem, v medijih (enako kot kmet in pek iz prejšnje zgodbe) naslikan kot kapitalistični umazanec. Zakaj? Zato ker ob pošteni delitvi honorarjev upravičencem umanjka »davek« za nekdanjo Udbo, ki se dandanes imenuje »strici iz ozadja«.

Gremo naprej. Tu je še tretja plat domače ustvarjalne pogrebščine.

Medijski interes se zrcali v dejstvu, da se v zadnjem desetletju mediji polaščajo avtorskih in izvajalskih pravic. Nikjer v EU toliko kot v Sloveniji. Od kod mediji pridobijo avtorske pravice?

Medijska vrata so mladim ustvarjalcem zaprta, dokler mladi in uspeha ali slave željni ustvarjalci ne prenesejo vsaj deleža svojih pravic na nekaj psevdonimov, ki pa so vsi po vrsti zgolj pralnica denarja. Seveda je končni naslovnik opranega avtorskega denarja medij ali njegove marionete. Ti pa obratujejo in služijo za že omenjene »strice«. In za slavo.

A vse opisano se ne bi izvajalo, ko na koncu ne bi v igri proaktivno lomastil URSIL, ki omogoča delovanje celotne ustvarjalne scene na način, kot je bil opisan na začetku tega prispevka. Kmet, pek, zadruga, trgovec, politika, medij ... in predraga štruca kruha, od katere odlično živijo zadruge, trgovci, državna uprava z Ursilom na čelu, sodstvo, Policija, mediji, politika … kmet in pek pa umirata na obroke.

Kmet in pek in ustvarjalci, ki so s pomočjo podkupljenih novinarjev in medijev prepoznani kot kapitalistični požrešneži, so krivi za predrag kruh. Vsi omenjeni bodo v kratkem razlastninjeni in njihovo imetje bo nacionalizirano. Kot zdravstvo. Kot alternativna medicina, kot gradbeništvo, kot politika …

Pa ga imamo! Lakmusov papir, ki kaže plačilo ali neplačilo »davkov« globoki državi.

Goljatska svoboda brez meja, brez pameti, brez zavor. Brezplačna kruh in glasba. Ples do zore.

***

Tomaž Grubar, outfluencer

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.