Zaobljúba

Besedo zaobljuba na portalu Fran najdemo predvsem v splošnih slovarjih, označuje pa pojavnost, ki je povezana s slehernim od nas. Če sklepamo po SSKJ2, ima beseda tri pomene. Lahko gre za 'Bogu dano obljubo, katere prekršitev je greh', poimenuje lahko 'javno, po določenem postopku dano obljubo ravnati se po načelih, navedenih v izjavi', označuje pa tudi 'trdno obljubo, trden sklep'. Vsem pomenom je skupno, da z zaobljubo komu obljubimo, da bomo ravnali, kot smo izjavili ali sklenili.

Glagolom, kot je obljubiti, v jezikoslovju rečemo performativi. Njihova posebnost je, da dejanje, ki ga glagol poimenuje, že samo z njegovim izrekanjem tudi opravimo. Podobni glagoli so še krstiti, izrekati, čestitati itd., seveda če so izrečeni v ustreznih okoliščinah. Za utemeljitelja teorije performativnosti velja britanski raziskovalec John L. Austin, o performativnosti pa je pred njim že konec 19. stoletja razmišljal tudi slovenski jezikoslovec Stanislav Škrabec. Čeprav na to ne opozarjamo pogosto, torej tudi v jezikoslovju Slovenci mnogokrat orjemo ledino. Najnovejši primer takega znanstvenega dosežka je pedagoški jezikovni portal Franček, ki smo ga na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU javno predstavili jeseni in kakršnega – po našem vedenju – nimajo nikjer drugje.

A vrnimo se k zaobljubam. Korpus Gigafida kaže, da besedo zaobljuba uporabljamo v vseh navedenih pomenih. Ob njej pogosto zasledimo pridevnike redovniški, svečan, poročni, zakonski, trenutno pa so najbolj aktualne novoletne zaobljube. Ob novem letu običajno opravimo nekakšno inventuro. Oziramo se v preteklost in vrednotimo opravljeno delo ter prehojeno pot in načrtujemo prihodnje korake. V epidemičnih časih je načrtovanje gotovo težavno, a morda je čas, da se vsi skupaj zaobljubimo, da bomo ravnali tako, da se bomo čim prej vrnili v novo normalnost, ki naj bo do vseh v družbi karseda prijazna.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Nina Ledinek.