delta (ẹ̑) -e

Stara Grčija je bila zame vedno nenavadno vznemirljiva – kot »zibelka zahodne civilizacije« hkrati domača in nenavadno tuja. Bliže so mi bili Rimljani, tisti »divji zavojevalci«, ki jih je Grčija zavojevala s svojo kulturo, oni pa so jo posvojili, predelali in pozneje vsaj deloma predali naprej novemu, barbarskemu svetu, nastajajočemu na pogorišču imperija. Mogoče je razlog za občutek grške »tujosti« tudi njihova pisava. Večina se nas je z grškimi črkami srečala pri matematiki v osnovni šoli – in ker smo tam računali samo kote tri- in štirikotnikov, se moje poznavanje grške abecede konča pri četrti črki: alfa, beta, gama, delta (no, in seveda še omega na koncu, ki pa ima bolj literarno-religiozni pomen).

Delta je še zadnja relativno domača grška črka, tista, ki je vsaj še deloma obvladljiva. Kot izvemo v Slovenskem etimološkem slovarju, je ime dobila po hebrejski črki dalet, ki pomeni tudi 'vrata', saj naj bi se razvila iz hieroglifa, ki je označeval ta objekt. Njena grška izpeljanka pa je bila s svojo trikotno obliko produktiven vir novih poimenovanj: od rečne delte do deltoida in deltaste mišice. V slovenščini jo je že leta 1566 uporabil Primož Trubar, da je opisal obliko antičnega brenkala, ki so ga uporabljali ob prepevanju psalmov.

Njena najnovejša raba za eno od različic koronavirusa pa nima z njeno obliko nobene povezave. Je zgolj četrta v vrsti različic, ki nam otežujejo življenje. A glede na napovedi strokovnjakov lahko upamo, da bo zvesta svojemu prvotnemu pomenu morda le postala vrata v prihodnost, ko bo covid-19 postal endemična, obvladljiva bolezen. V nasprotnem primeru pa nas v naslednjih letih čaka intenzivno spoznavanje nadaljevanja grške abecede.

---

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Alenka Jelovšek.